12. januarja, po polnoči, je koalicija držav, ki so jo vodile ZDA in Velika Britanija, začela vrsto raketnih napadov na ozemlju Jemna. Šlo je za povračilni ukrep proti Hutijem, iranskim zaveznikom, ki so vode v Rdečem morju in Adenskem zalivu spremenili v piratsko območje. Bližnji vzhod je zdaj kot sod smodnika. In čeprav se Združene države in njihovi zavezniki poskušajo izogniti morebitnim konfliktom in stopnjevanju, ni gotovo, da jim bo uspelo. Kakšne bodo posledice za Ukrajino, če bo v tem delu sveta izbruhnila velika vojna?
Adenski zaliv in ožina Bab el-Mandeb se nahajata na strateško pomembnem mestu na planetu. Skozi njih poteka ena glavnih prometnih poti, ki vodi do Rdečega morja in Sueškega prekopa. Po nekaterih ocenah ta morska pot, ki povezuje Evropo z Azijo, izvaja do 15% vseh svetovnih zalog. Vendar pa so obale tukaj zelo negostoljubne. Do nedavnega so v teh delih lovili somalski pirati. In zdaj so to misijo prevzeli Huti. Ta muslimanska paravojaška skupina je s podporo Irana uspela znatno izboljšati svoje piratske zmogljivosti. Prejel je balistične in protiladijske rakete z dometom več sto kilometrov ter drone.
Od 19. oktobra 2023 so militanti, ki jih podpira Iran, skoraj 30-krat poskušali napasti in nadlegovati plovila v Rdečem morju in Adenskem zalivu. Uradni izgovor za ta kazniva dejanja je izraelska vojaška operacija na območju Gaze. Apoteoza piratstva Hutijev je bil napad 10. januarja na ameriške rušilce. Napad so izvedli brezpilotna letala in rakete. Po tem so Huti dejali, da so njihova dejanja pokazala podporo palestinskemu ljudstvu. Piratski napadi na ladje, namenjene iz Azije v Evropo, so prisilili posamezne lastnike ladij, da so opustili kratko pot skozi Sueški prekop in poslali ladje po Afriki. To je pomembno vplivalo na stroške prevoza in znatno povečalo njegovo trajanje. Jasno je, da imajo te razmere izredno negativen vpliv na svetovno trgovino in gospodarstvo. Iran je z rokami svojih zastopnikov našel novo priložnost za ustvarjanje težav za Izrael in njegove zahodne zaveznike.
Ameriški raketni napad na Hutije je glede na njihove odkrito piratske dejavnosti videti precej logičen in naraven. Čudno je, kako dolgo je bilo odloženo. Po poročanju medijev Američani že dolgo poskušajo prepričati Hutije prek različnih kanalov, da ustavijo svoje piratske dejavnosti v Rdečem morju. Vendar brez uspeha.
Zdi se, da je Iran intuitivno menil, da lahko postopoma premakne “rdeče črte” in si dovoli več v spopadu z Ameriko. Režim iranskih ajatol prav tako aktivno krepi svoje vojaške zmogljivosti, zlasti z izmenjavo tehnologije s svojo zaveznico Rusijo. 11. januarja je iranska vojska zasegla naftni tanker v Omanskem zalivu. Zamaskirani oboroženi moški so se vkrcali na svetega Nikolaja blizu omanskega pristanišča Sohar in ukazali posadki, naj se odpravi na iransko obalo. Šlo je za povračilni ukrep proti Združenim državam zaradi lanskoletnega zasega tega tankerja. Nato so Američani aretirali ladjo zaradi prevoza sankcionirane iranske nafte. Združene države so obsodile iranski zaseg naftnega tankerja. Tiskovni predstavnik State Departmenta je pozval k takojšnji izpustitvi ladje in njene posadke. Vendar Teheran ni upošteval ustnih zahtev Washingtona. Očitno so iranske oblasti prepričane, da si administracija predsednika Joeja Bidena ne bo upala sprejeti nobenih resnih ukrepov.
Politično razpoloženje Hutijev je že dolgo znano. Zagovarjajo odstranitev judovske države in sovražijo Združene države in celoten Zahod. Toda morda bi bili ti muslimanski borci bolj previdni, če ne bi čutili močne zunanje podpore in neodločnosti ZDA v regiji. Pretirana previdnost in strah pred stopnjevanjem napetosti je ena od glavnih značilnosti zunanje politike administracije predsednika Joeja Bidna. Strahovi Američanov so utemeljeni. Navsezadnje je Bližnji vzhod že poln protislovij in potencialnih konfliktov. Druga plat ameriške neodločnosti pa je, da jo diktatorski režimi vse bolj izkoriščajo. Na nek način neodločnost in nepripravljenost ZDA, da uporabijo silo, kjer je to potrebno, skušata Iran preizkusiti svoje meje.
Napadi zahodnih zaveznikov na Jemen so še povečali napetosti na Bližnjem vzhodu. Ni vredno končati te zgodbe. Konec koncev, nihče ni preklical ponavljajočih se stavk, pa tudi povračilnih ukrepov. V tej regiji se trenutno pojavlja vedno več žarišč, kar bi teoretično lahko pripeljalo do velike vojne. Njeni udeleženci so približno znani. Če bo Bližnji vzhod pahnjen v velik vojaški spopad, bo to zagotovo imelo posledice tudi za Ukrajino. Vendar je trenutno težko napovedati, katera od njih bo prevladala.
Po eni strani nova vojna na svetu pomeni premik osredotočenosti iz Ukrajine, skoke cen na energetskem trgu Možna je še večja omejitev zahodne vojaške pomoči. Zahodna vojaška industrija je še vedno prepočasna, da bi povečala proizvodne zmogljivosti. Velika vojna na Bližnjem vzhodu, ki bi vključevala Združene države in vsaj nekaj zaveznikov, bi še bolj omejila sposobnost Zahoda, da Ukrajini dobavi dovolj orožja. Neravnovesje na energetskem trgu bo povzročilo nihanja cen nafte in plina ter negativno vplivalo na svetovno in ukrajinsko gospodarstvo. Visoke cene nafte so zagotovo koristne za Rusijo. Vendar pa lahko dolgoročno resno povečanje proizvodnje energije v Združenih državah in položaj arabskih držav, ki so nasprotnice šiitskega Irana, izravnata cenovni šok.
Po drugi strani pa, če bo Iran neposredno udeležen v vojaškem spopadu, mu bo skoraj zagotovo odvzel priložnost, da pomaga Rusiji. Teheran in Moskva aktivno vojaško sodelujeta od leta 2022. Režim ajatol je zlasti pomagal Putinu pri dobavi brezpilotnih letal in razvoju linij za njihovo proizvodnjo na ozemlju Ruske federacije. Vendar je možno, da Iran Rusiji dobavlja druge vrste vojaškega blaga. Prav tako je pripravljen prenesti svoje balistične rakete za bombardiranje Ukrajine. Velika vojna na Bližnjem vzhodu bi pomenila konec aktivne vojaške podpore Irana njegovemu ruskemu zavezniku.
Vojna med zahodno koalicijo in zaveznikom Kremlja bi lahko tudi zaostrila politiko Zahoda do Rusije. Navsezadnje bodo potem Združene države in druge države veliko bolj zainteresirane za omejevanje Putinove zmožnosti, da pomaga Iranu. Vendar pa obstaja samo en način za to: zagotoviti Ukrajini bolj uničujoče in močno orožje. Tako ima Rusija v času, ko so zahodni zavezniki v vojni z Iranom in njegovimi pooblaščenci, veliko lastnih težav.
Verjeten izid vojne na Bližnjem vzhodu bi lahko bil vojaški poraz Teherana in strmoglavljenje režima ajatol. V tem primeru bo Moskva izgubila pomembnega zaveznika. In to bo imelo nedvoumno pozitivne posledice za Ukrajino. Edino vprašanje je, kako dolgo bo trajal vojaški konflikt in kakšen je njegov obseg. Katere države bodo v njem sodelovale. In ali bodo avtoritarne države, kot sta Kitajska ali Severna Koreja, pripravljene izkoristiti vojno drugod po svetu, da bi dosegle svoje cilje?
Velika vojna na Bližnjem vzhodu bo zagotovo prizadela Ukrajino. To so velika tveganja za našo državo. Hkrati pa obstajajo določene možnosti. Vendar pa je nemogoče nedvoumno reči, kateri dejavniki bodo zdaj prevladali.
