Spominjam se svojih čustev 8. septembra 2005, ko je predsednik Viktor Juščenko odstavil Julijo Timošenko s položaja predsednika vlade. Občutki so bili zelo depresivni. Ne, nisem bil simpatizer same gospe Timošenko, niti njene politične sile, kaj šele njenega političnega koncepta. Poleg tega sem verjel, da je njen naslednik, Jurij Jehanurov, veliko bolj primeren za ta položaj in bo ukrajinskemu gospodarstvu prinesel veliko več koristi.
Vse to je bilo jasno, vsaj meni. Dobro sem se zavedal razlogov, zaradi katerih je Juščenko naredil ta radikalen korak. Hkrati pa sem se jasno zavedal, da je to konec oranžne revolucije, oziroma “oranžne dobe”, ki je prinesla priznanje Ukrajini po vsem svetu. Začne se maščevanje za to, kar je en radikalni politik imenoval “blue-ass tolpa”. Maščevanje, katerega posledice za državo bodo neprimerljivo hujše od nadaljnjega bivanja “plinske princese” na predsedniku vlade.
Primerneje bi bilo, če bi bil Juščenko potrpežljiv, vsaj do naslednjih parlamentarnih volitev. Na katerem je njegova “Naša Ukrajina” imela vse možnosti za prepričljivo zmago. In v razmerah odprtih sporov v oranžnem taborišču so bili vsi morebitni volilni dobički izničeni.
Zakaj sem se spomnil te relativno stare zgodbe? Po eni strani, ker še vedno verjamem, da so se od tega datuma začeli mehanizmi, ki so sčasoma privedli do ruske obsežne invazije (te teze zdaj ne bom razložil, morda bom to storil v enem od naslednjih člankov). Po drugi strani pa me je spodbudila trenutna napetost v odnosih med vrhovnim poveljnikom oboroženih sil Ukrajine Volodimirjem Zelenskim in vrhovnim poveljnikom oboroženih sil Ukrajine Valerijem Zaluzhnyijem.
Pred približno mesecem dni je ljudski namestnik Ukrajine iz frakcije evropske solidarnosti Volodimir Ariev na svoji strani v Velika Britanija“Pravkar sem prejel informacijo iz zanesljivega vira, da je obrambni minister Rustem Umerov vrhovnemu poveljstvu vrhovnega poveljnika predložil predlog za razrešitev Valerija Zalužnega.”
Vendar pa je kasneje ljudski namestnik napovedal, da umika to delovno mesto in izrazil upanje, da “nihče ne bo odpustil Zaluzhnyja in da se bodo vse te igre končale.”
Arijeva prva objava je povzročila ogorčenje v Ukrajini in v tujini. Odstraniti slavnega, skoraj legendarnega vrhovnega poveljnika? Kako je to mogoče? To je zagotovo izdaja!
Izpodbijanje je nekoliko umirilo strasti, čeprav, kot pravijo, je pookus ostal. Že dolgo krožijo govorice o možnem trenju med “Ze in Za”, vsaj od lanskega poletja. Tajni ljudje so govorili o Zaluzhnyijevem trmastem značaju, njegovi nepripravljenosti, da izpolni politična naročila državnega vodstva. Hkrati so govorili tudi o zavisti Zelenskega o slavi vrhovnega poveljnika, njegovi hipotetični volilni oceni, kljub odsotnosti najmanjšega gibanja Zaluzhnyija, da bi politično instrumentaliziral njegovo priljubljenost.
Vse te govorice so bile še posebej aktivirane jeseni letos, ko je postalo jasno, da načrt ukrajinske ofenzive žal ni uspel in nihče ni hotel biti “oče poraza”. In potem je končno postalo jasno, da te govorice niso povsem govorice, ali bolje rečeno, sploh ne govorice.
Protislovja med Zelenskim in Zalužnim so se prvič jasno pokazala po objavi v vplivnem britanskem tedniku Ekonomist Resonančni intervju Zalužni, v katerem je general priznal, da so razmere v ruski vojni proti Ukrajini dosegle mrtvo točko. Zelenski je sprva vrhovnemu poveljniku javno očital, da ni uporabljal stavkov, kot je »slepa ulica«, da vse ni tako mračno. Potem je predsednik govoril še bolj ostro in opozoril Zaluzhnyju, da se je vredno ukvarjati z vojaškimi zadevami, ne s politiko. Čeprav je spet treba spomniti, da je Zaluzhnyi le pošteno opisal razmere na fronti, opozoril na težave in načine za njihovo reševanje. Ni se niti približal nobeni politiki.
Nato v istem Ekonomist Pojavil članek z naslovom “Rusija je pripravljena izkoristiti politični razkol v Ukrajini” (Rusija je pripravljena izkoristiti politične razcepe v Ukrajini), kjer je soočenje med “Ze in Za” postalo glavna tema. “Razpoke so se pojavile ne le v političnih smereh, ampak najbolj zaskrbljujoče med vojaškim in političnim vodstvom. Odnosi med predsednikom Volodimirjem Zelenskim in njegovim vrhovnim poveljnikom Valerijem Zalužnyijem veljajo za grozne,” pravijo avtorji besedila.
Poleg tega nedvoumno namigujejo, da je eden glavnih razlogov za “groznost” tega odnosa volilna zavist Zelenskega. Interna anketa, ki jo je videl The Economist, kaže, da je predsednika, ki je bil nekoč pohvaljen zaradi svoje vloge pri obrambi države, očrnil ekonomistškandali v njegovi vladi in zaskrbljenost glede smeri razvoja države. Ankete iz sredine novembra kažejo, da je zaupanje v predsednika padlo na 32 odstotkov, kar je več kot polovica zaupanja spoštovanega generala Zaluzhnyija (+70 odstotkov). Tudi glavni ukrajinski obveščevalni častnik Kyrylo Budanov ima boljšo oceno kot predsednik (+45%),” piše v članku. Čeprav je jasno, da ocena zaupanja ni enaka volilni oceni, zagotovo vpliva na odločitev volivca.
Med volilno kampanjo leta 2019 so lahko le izjemno naivni državljani (navsezadnje jih imamo veliko) verjeli zagotovilom takratnega predsedniškega kandidata Zelenskega, da se namerava omejiti na samo en mandat (kot tudi obljubo, da bo plače učiteljev dvignil na 4.000 dolarjev). Trezno misleči Ukrajinci so se že takrat jasno zavedali, da bo Zelenski kandidiral za ponovno izvolitev, saj so našli potrebne argumente za to. Konec koncev, avgusta letos, v intervjuju za portugalsko javno televizijo RTP, ki je odgovoril na vprašanje o kandidaturi za naslednji mandat, je iskreno izjavil: “Nikoli ne bom zapustil svoje države v svojem življenju. Ker sem porok za ustavo in jo v vsakem primeru zagovarjam.”
Zelenski je čutil sladek okus moči, navdušen je bil nad vlogo vojnega junaka, “novega Churchilla”. Zato je mogoče domnevati, da se ne bo tako enostavno odrekel svojim političnim ambicijam. Poleg tega se zavedamo, da bo prej ali slej prišlo do situacije, ko bo temeljita analiza vojaških neuspehov. Zlasti neuspeh obrambe na jugu ali politično motiviran, vendar strateško napačen ukaz sedeža. Ker je ena stvar, ko nadzorujete proces, je nekaj povsem drugega, ko vstopite v njegov vrtinec.
Ampak v vsakem primeru, ne glede na razloge in motive za odpuščanje Zaluzhnyi, bi bil tak korak največja napaka v karieri Zelenskega. Ker si je zdaj celo težko predstavljati, kakšne negativne posledice bi to imelo tako na nacionalni kot na svetovni ravni. Posledice so strateške in politične. Zato močno upamo, da predsednik, ki še vedno dobro tehta prednosti in slabosti, ne bo naredil tega katastrofalnega koraka.
