Ko so ruske bombe začele padati na Kijev in druga mesta neodvisne Ukrajine, je prva dama Olena Zelenska nagovorila državljane napadene države: »Ne bom panike, ne bom jokala. Bom miren in samozavesten. Moji otroci me gledajo. Tam bom zanje. In poleg mojega moža. In jaz bom z vami.”
Tistega dne Daryna iz mesta v regiji Chernihiv na severu Ukrajine, kljub presenečenju, kaosu in negotovosti okoli nje, tudi ni dovolila, da bi jo preplavil občutek panike. Ni jokala, ko se je poslovila od svojega moža, veterana protiteroristične operacije leta 2014 na vzhodu države, ki je takoj po prvih bombah odšel k lokalnemu vojaškemu komisariatu. Ni jokala, ko je pustila svoja sinova v skrbi za stare starše. Dobro se je zavedala, koliko bo njeno delo zdaj potrebno in kako pomembna sta umirjenost in vzdržljivost v njenem poklicu. 15 let je delala kot reševalka. 24. februarja 2022, ko je Rusija začela obsežno vojno proti domovini, je mislila, da se je začel njen »najdaljši in najpomembnejši premik«.
“Prvi dnevi agresije so bili tako neverjetni, da sem se počutil, kot da sem v kinu. Šla sem k ljudem, ki so se skrivali v zavetiščih za bombe in omedleli od izčrpanosti. Dobesedno jim je manjkalo vsega. Najprej sem morala poskrbeti za njihove osnovne potrebe,« se spominja Daria.
Bolni starejši ljudje, od katerih se nekateri spominjajo druge svetovne vojne, so ostali brez dostopa do zdravil. Ženske, ki se crkljajo dojenčke, ki jim je bilo treba čim prej dati mleko in plenice. Zamrznjeni, lačni malčki, ki ne razumejo, zakaj se ne morejo vrniti domov, jaslice in igrače. “Obrazi znancev in tujcev so se zame združili, vendar se jasno spominjam strahu in obupa v očeh vseh,” dodaja Daria. Njeno življenje bo za vedno ostalo razdeljeno na “pred” in “po” izbruhu vojne.
Ali vojna nima nič opraviti z ženskami?
Od samega začetka ta nepravična vojna ustvarja veliko grozljivih podob. Mlade ženske, ki rodijo v prenatrpanih zavetiščih brez osnovnih sanitarij ali v bolnišnicah, ki jih bombardira Rusija. Več sto tisoč begunk, ki se zrušijo zaradi izčrpanosti na poljski meji in v eni roki držijo torbo, v katero so spakirale vse življenje, v drugi pa otroka. Nagubane stare ženske prikazujejo hiše, ki so jih uničile ruske rakete, v katerih so živele vse življenje in nimajo kam iti. Žrtve posilstev in mučenja. Dekleta, ki jim je bilo odvzeto otroštvo, stare od nekaj do ducat let, ki živijo v strahu za svojega očeta, s katerim so izgubili stike, ker sodeluje v najhujših bitkah na vzhodu države.
Zahvaljujoč množični mobilizaciji celotnega prebivalstva v februarju in marcu 2022 je Ukrajina branila svojo neodvisnost in se že več kot leto in pol bori proti sovražniku, ki trmasto zanika svojo pravico do obstoja. Po dogodkih največjega oboroženega spopada v Evropi po drugi svetovni vojni mednarodna skupnost včasih preseneti. Eno od teh presenečenj je položaj žensk, ki so se v obsegu brez primere za Evropo dvignile, da bi branile svojo domovino. Če vzamejo stvari v svoje roke, brezkompromisno uničijo stereotip o “šibkejšem spolu”, ki je trdno zakoreninjen v vzhodnoevropskih kulturah.
Lepota gre v ospredje
Po podatkih Ministrstva za obrambo je od septembra 2023 v oborožene sile Ukrajine vključenih več kot 60 tisoč žensk, od katerih je skoraj 43 tisoč aktivnega vojaškega osebja. To je 2, 5-krat več kot leta 2014, ko se je število žensk v ukrajinski vojski začelo stalno povečevati zaradi priključitve Krimskega polotoka Ruski federaciji in začetka vojne v Donbasu. (Za primerjavo, decembra 2021, dva meseca pred rusko invazijo, je bilo število žensk, ki so služile v vrstah SZU, približno 30 tisoč). Skoraj 7.500 žensk ima čin častnika (petkrat več kot leta 2014), nekaj več kot 11.000 pa jih ima čin narednika. Ženske se prijavijo kot prostovoljke. Približno 5,5 tisoč jih je na frontni črti, kar pomeni, da vstopajo v neposredne sovražnosti proti okupatorju in zasedajo različne vojaške položaje.
Ženske se zdaj borijo za svobodo svoje domovine in v zadnjih nekaj letih pred rusko vojaško agresijo na Ukrajino so se borile v številnih bitkah za svoje pravo mesto v strukturi, kjer prevladujejo moški. Začetek te revolucije v ukrajinski vojski je treba obravnavati kot leto 2016, ko je ministrstvo za obrambo pod pritiskom javnega mnenja začelo odpirati položaje za ženske, ki so bile prej rezervirane samo za moške. Junija 2016 se je seznam bojnih položajev, ki jih lahko imajo ženske, razširil za kar 63 položajev. Od takrat naprej lahko postanejo ostrostrelci, pilotke, strojničarji ali policisti.protitankovske lansirne granate.
Leta 2018 je bila enakost moških in žensk v vojski uradno zagotovljena z zakonom o spremembah nekaterih zakonov Ukrajine o zagotavljanju enakih pravic in možnosti za ženske in moške med služenjem vojaškega roka v oboroženih silah in drugih vojaških formacijah. Vendar pa je bilo ženskam šele od leta 2019 dovoljeno študirati na vojaških univerzah, kar seveda povečuje njihove možnosti za kariero v strukturi oboroženih sil. Vendar je pravi preboj prišel leta 2022. Od zdaj naprej lahko ženske služijo v vseh vejah oboroženih sil, v vseh bojnih specialitetah in opravljajo enake naloge kot moški.
Primer ženske v vojaški uniformi, oziroma v neprebojnem jopiču, prihaja iz samega vrha. Tako je v prvem letu vojne nekdanja namestnica obrambnega ministra Hanna Malyar (septembra 2023 odpuščena zaradi objave informacij o območjih, ki so jih osvobodile ukrajinske čete še pred generalštabom, ki se je izkazal za lažne in ogrožene vojake v določenem delu fronte), zahtevala veliko spoštovanje do njenega vedenja. Med drugim je bila odgovorna za pogajanja z zahodnimi državami o dobavi orožja, jih usklajevala in obveščala javnost o napredku ukrajinske protiofenzive, ki se je začela lansko jesen. Maljar je lobiral tudi pri zahodnih politikih za ustanovitev tako imenovane letalske koalicije, ki je bila končno ustanovljena na vrhu Nata v Vilni julija 2023. Cilj pobude je usposobiti ukrajinske pilote za letenje večnamenskih lovcev F-16 in nato sistematično prenesti letalo v oborožene sile Ukrajine (pričakuje se, da bo prva eskadrilja, tj. 12 letal, šla na fronto v prvem četrtletju leta 2024).
Drug primer je Irina Vereshchuk, ki jo pogosto imenujejo “prva dama ukrajinske vojske”. Je podpredsednica vlade in ministrica za začasno zasedena ozemlja. Od prvih dni ruske agresije zbira informacije o ranjenih in ubitih, pogosto gre neposredno na frontno črto. Objavlja poročila z območij nesreč in je odgovoren za pogajanja z Moskvo o izmenjavi zapornikov. Prav tako si je ustvarila ime z delom v podporo ženskim vojakom ukrajinske vojske v boju za enake pravice s svojimi moškimi kolegi, pa tudi v boju proti patologijam, ki se jih oborožene sile Ukrajine niso znebile. V vojski je spolno nadlegovanje vojaškega osebja in so redno izpostavljeni verbalni agresiji. Nekatere ženske se počutijo diskriminirane, ker jih njihovi poveljniki pod pretvezo “zaščite” odstranijo iz težjih nalog. Ko so v poveljniških vlogah, se zgodi, da skupine podrejenih vojakov nočejo slediti ukazom ali javno spodkopavajo svoje pristojnosti.
Med poskusi novinarji, znanstveniki, menedžerji v multinacionalnih korporacijah, odvetniki, umetniki, učitelji, frizerji, kozmetologi vzamejo orožje in se začnejo učiti, kako streljati ali leteti z brezpilotnimi letali, se pridružiti vojski ali se pridružiti vrstam teritorialne obrambe. Drugi delajo v proizvodnji maskirnih mrež, neprebojnih jopičev, pakiranja hrane, zdravil in higienskih izdelkov za svoje rojake, ki se borijo spredaj in usklajujejo njihovo dostavo. Tudi drugi, ki tvegajo svoje življenje, pomagajo evakuirati civiliste, gredo na frontno črto, da bi zavili rane, prejete v bitkah, ali evakuirali ranjene in mrtve. Ali, kot Tetiana iz mesta Lutsk, blizu poljske meje, pomagajo “vrniti domov”.
Psiha v vojni ne more prenesti
Pred vojno je bila poslovna ženska, lastnica uspešne potovalne agencije. Zdaj v okviru misije 200 potuje z minibusom v vzhodno Ukrajino, da bi pobrala krste s telesi vojakov, ki so umrli na fronti, in jih nato odpeljala v njihove domače kraje, da bi lahko njihove ljubljene pokopali z odliko. Pojasnjuje, da je ime “200” vojaški izraz, ki se uporablja za lažje gibanje po državi. Zelo bi se rada izognila asociacijam s “tovorom 200”, kot so se imenovale cinkove krste s telesi mrtvih vojakov iz sovjetske vojne proti Afganistanu v 1980-ih. Zgodbo Tetiane in njeno junaštvo sta pokrivala zlasti ukrajinska služba BBC in portal Volyn News. Konec leta 2022 je ukrajinski televizijski kanal “1+1” posnel poročilo s sodelovanjem Tetiane, v katerem govori o svojih izkušnjah v okviru projekta “Ženske v vojni”. “Ne gre za nekakšen tovor, to so otroci nekoga. Do 80. telesa sem jih preštel, potem pa sem se ustavil, ker kaj pomenijo številke? Nihče jih ne potrebuje. Pomembno je, da so bili to ljudje, ki jih je nekdo pravkar ljubil,« pravi Tetiana.
Nikoli ne bo pozabila slik ljudi, ki klečijo na ulicah mest in vasi in se poklonijo svojim junakom, ko je prišla s telesi tistih, ki so umrli na fronti. “Včasih se mi zdi, da sem hladna in ravnodušna, toda ko nihče ne gleda, jokam solze, ki jih ne more prenesti noben intervju, noben fotoaparat,” dodaja. TetaNA se vsak dan ukvarja s smrtjo. Čeprav se sliši perverzno, ve, da obstajajo ljudje, za katere jim je novica o smrti ljubljene osebe dala priložnost, da uredijo svoje misli, ker ni nič hujšega od izčrpavajoče negotovosti.
Diana iz Kijeva, psihologinja in rezervna častnica, ki se je upokojila leto dni pred rusko vojno, to ve. Februarja 2022 se je odločila, da se ne bo vrnila na služenje vojaškega roka. Skozi svoje izkušnje se je dobro zavedala ogromne travme vojne in izzivov, s katerimi se soočajo tisti, ki gredo v vojno, in njihovi ljubljeni. Marca 2022 je ustanovila organizacijo, ki zagotavlja brezplačno psihološko podporo. V prvih treh dneh se je na stotine strokovnih kolegov – psihologov in psihoterapevtov – prostovoljno javilo, da se ji pridružijo. Sodelujejo z vojaki, ki služijo na frontnih črtah, in sorodniki tistih, ki so pogrešani ali v ruskem ujetništvu. “Ljudje, ki dolgo časa nimajo informacij od svojih sorodnikov, živijo v stanju trajnega stresa, povečane budnosti, negotovosti in strahu za svoje ljubljene. To je zanje neverjetna travma, ki lahko določi njihovo celotno prihodnje življenje,” pravi Diana.
Dianina ekipa se obrača tudi na žrtve spolnih zločinov, otroke, najstnike in odrasle, ki se po begu iz Ukrajine ne morejo aklimatizirati v tujini. Pogosto se ne morejo spopasti z obžalovanjem in prepričanjem, da so z odločitvijo za odhod “izdali svojo domovino”, življenje daleč od ruskih bomb pa je sramota, ki si je ne zaslužijo. Prostovoljci iz Dianine ekipe poslušajo zgodbe staršev, ki so bili priča smrti svojih otrok, o razpadu družin in izgubi stika med seboj zaradi dolgotrajne ločitve ter vse pogosteje o vojnih veteranih, ki so se vračali s fronte. “Oseba, ki je bila v vojni, ne bo nikoli več ista, nikoli več ne bo povrnila svojega nekdanjega duševnega miru. Naša družba se zdaj sooča z velikim izzivom, saj se bodo morali neveterani, ki se bodo vrnili s fronte, spet naučiti postati mirni civilisti. Člani družbe bodo tisti, ki se bodo morali naučiti refunkcionirati skupaj s tistimi, ki so doživeli največjo travmo vojne, kot so boji na frontnih črtah,” pravi Diana.
Po mnenju Diane je v interesu ukrajinske države in vseh njenih članov, da izvedejo najučinkovitejši proces reintegracije vojnih veteranov, da se lahko čim prej vrnejo v normalno življenje. Zato v sodelovanju z lokalnimi oblastmi koordinira projekt usposabljanja delodajalcev o tem, kako najeti veterane in organizirati njihovo delo ter kako ravnati z njimi, ko imajo, na primer, flashbacks. “Te ljudi je treba čim prej zaposliti, usposobiti za nove poklice, da se bodo počutili potrebne za družbo. Ne moremo jim dovoliti, da bi bili prikrajšani za identiteto, ki je bila vir njihovega nekdanjega dela, z izgubo priložnosti za opravljanje prejšnjega dela,” pravi psihoterapevt. V nasprotnem primeru lahko začnejo padati v uničujoče odvisnosti, neobdelana travma in občutek odtujenosti pa bosta posledično privedla do znatnega povečanja kriminala med njimi.
Samo zmaga
Diana verjame v zmago Ukrajine. Je ambiciozna strokovnjakinja, prepričana v pomen in pomen svojega dela. Dejstvo, da je organizacija, ki jo je ustanovila, postala tako uspešna in je lahko v kratkem času pomagala več kot 1.200 ljudem (nekaj manj kot 900 individualnih terapij, več kot 300 skupinskih terapij), ji daje krila. Že ima ideje za nadaljnje projekte, namenjene podpori duševnega zdravja ukrajinske družbe. Na vprašanje, ali je kdaj razmišljala o odhodu iz države po februarju 2022, nedvoumno odgovori, da ni. Tukaj, v Ukrajini, je njeno mesto. Samo približno dvakrat na teden, “iranski brezpilotni letalniki Shahed vam ne dovolijo, da spite ponoči.”
Daria iz regije Černihiv priznava, da so se sčasoma, ko se je skrivala pred ruskim granatiranjem, razmišljali o odhodu iz države. Ko pa je o tem povedala svojima sinovoma, sta temu odločno nasprotovala. Po tem tema ni bila nikoli več omenjena v njeni družini.
Daria ne oblači samo ran civilistov. Sčasoma je začela potovati tudi v vojsko z zdravili, povoji in hrano. Postopoma ji je uspelo pridobiti njihovo zaupanje in zgraditi topel, kolegialen odnos. Z delom na ustanovitvi poljske bolnišnice, evakuacijskimi operacijami (npr. z oblikovanjem tako imenovanih humanitarnih koridorjev) ali usklajevanjem komunikacije prek socialnih omrežij med ljudmi, ki potrebujejo takojšnjo pomoč, in tistimi, ki so pripravljeni pomagati, je pridobila zaupanje, da je na pravem mestu.
“Naši ljudje so nepremagljivi. Ljudje stojijo v solidarnosti, si pomagajo, kolikor lahko, delijo vse, kar imajo. Nosijo jih z avtomobilom, nosijo jih na kolesih, nosijo jih na rokah,” je dejala Daria. Zelo se je dotaknila prošnja skupine vojakov, jazPripravljali so se na spopad s sovražnikom in naslednji dan naj bi šli na frontno črto. Želeli so, da bi jim reševalec prinesel zvočnik, na katerem bi lahko predvajali državno himno.
Imena nekaterih junakinj so bila spremenjena
Prevedeno iz poljščine
Besedilo je bilo objavljeno v okviru projekta sodelovanja med nami in poljsko revijo Nowa Europa Wschodnia.
Prejšnji članki projekta: Ukrajina – EU: vroč zaključek pogajanj, Ukrajina – beg pred izbiro, vzhodno partnerstvo po arabskih revolucijah, v izkrivljenem ogledalu, preziran Lukašenko gre v vojno s Putinom, Med Moskvo in Kijevom, klobasa je klobasa, Moj Lviv, Putin v galejah, Polotok strahu, Ukrajina izumljena na vzhodu, Novo staro odkritje, In naj bi bilo tako lepo, novoletno darilo za Rusijo, Če bi razpravljali o zgodovini, je zastoj v Minsku
Izvirni naslov članka: Ukraińskie kobiety walczą o wolność ojczyzny
