Očitno bo veliko bralcev presenečenih ali celo ogorčenih nad naslovom članka. Sam nisem zadovoljen z dejstvom, da je bilo treba tako imenovati zadnje letošnje besedilo in ne, na primer, “Leto Zaluzhnyija”, “Leto Budanova” ali “Leto Tarnavskega”. Toda realnost zadnjih 365 dni me je prisilila, da sem izbral to ime.
Nekdo bo razumno pripomnil, pravijo, čakajo, kakšen surovikin? Putin ga je odstranil tudi s položaja poveljnika skupne skupine sil v Ukrajini, takoj ko se je božično mačka januarja 2023 razpršilo v Rusiji. In imel bo prav. Surovikin kot poveljnik letos dejansko ni imel nobenega oprijemljivega vpliva na rusko-ukrajinsko vojno. Vendar pa je neverjeten vpliv na frontne dogodke (in ne samo na njih, kot bomo razpravljali kasneje) njegova zamisel – “Surovikinova linija”.
Novembra 2022, takoj ko je bil Kherson (edino regionalno središče Ukrajine, ki so ga Rusi ujeli med obsežno invazijo) ponovno ujet od ruskih okupatorjev, napadalci pa so bili pregnani izven Dneperja, je vojaški general Sergej Surovikin, ki je takrat poveljeval vsem okupacijskim silam, predlagal svoj strateški obrambni načrt najvišjemu vojaškemu in političnemu vodstvu Rusije. To dejanje je bilo precej drzno, ker je bilo v nasprotju s Putinovimi napovedanimi načrti za zaseg vseh ozemelj, ki so bila uradno priključena in celo odobrena v ustavi Ruske federacije. Da ne omenjam dejstva, da je kremeljski šef sanjal o zasegu celotne Ukrajine in njenem uničenju kot državi. In tukaj mu je ponujeno, da odstrani svoje ambicije daleč in globoko in namesto ofenzive začne graditi veličasten sistem obrambnih struktur.
In na našo žalost Putin tedaj drznega človeka ni odpeljal daleč, vendar se je kljub temu strinjal z njegovim načrtom. In začela se je “velika gradnja” močnega sistema jarkov, zemeljskih jarkov in utrdb. Tri obrambne črte, ki se raztezajo na stotine kilometrov. Minska polja so neverjetna po svoji gostoti (pravijo približno tri mine na kvadratni meter). Dva meseca prej je bila v Rusiji napovedana mobilizacija, zato je nekdo zapolnil vse te jarke.
Kaj pa Ukrajina? V začetku leta so bili Ukrajinci v neverjetnem porastu. Vsi so pričakovali močno protiofenzivo. Več srečanj v formatu Ramstein je dodalo optimizem. Oblikovana je bila že “tankovska koalicija” in razpravljali so o pripravah na “letalsko koalicijo”. Bakhmutova trdnjava se je držala, sovražnik jo je poskušal ugrizniti, vendar si je le zlomil zobe. Se spomnite očarljive zmage pri Vuhledarju v začetku februarja, ko so naši junaški branilci uspeli uničiti 130 enot opreme (vključno s 36 enotami tankov) in odstraniti na stotine ruskih marincev in posebnih sil GRU?
Optimistična poročila so bila slišana s sedeža vrhovnega poveljnika. Glavni obveščevalni oficir Kyrylo Budanov je zagotovil, da bomo do poletja že na Krimu. Ukrajinska družba je bila pripravljena kmalu slišati novico, da je bil okupator popolnoma izgnan iz naše dežele. Vsaj pripeljana na progo 23. februarja 2022. Ali pa se je vsaj odpeljal na Krim in ponovno zajel Mariupol.
Dobro so se razvili tudi mednarodni dogodki. Finska je 4. aprila 2023 postala polnopravna članica Nata. Posledično se je ruska meja z zavezništvom povečala za skoraj 1300 km.
Spomnimo se ultimata Kremlja, izdanega decembra 2021. Rusija je zahtevala ne le, da se Ukrajina zavrne pridružitev Natu, ampak da se Severnoatlantsko zavezništvo vrne v leto 1998. To pomeni, da je ostala ne le brez nekdanjih sovjetskih republik (Litva, Latvija in Estonija), ampak tudi brez nekdanjih članic Varšavskega pakta (Poljska, Češka, Slovaška, Madžarska, Romunija, Bolgarija). Razumljivo je, da nihče na Zahodu teh zahtev ni jemal resno.
Dejansko suverene države niso sendvič: če hočeš, vzameš, če hočeš, daš. To lahko rečemo, če parafraziramo slavno izjavo enega ruskega opozicijskega o Krimu. Kremelj ne razume preprostega dejstva, da širitev Nata ni širitev. Ravno nasprotno: suverene države se same odločijo postati članice Nata in po konsolidiranem mnenju družbe vložijo ustrezno prošnjo za članstvo. Poleg tega je ta aplikacija še vedno v postopku številnih odobritev v vladi in parlamentu.
Finska je torej članica Nata, Švedska pa se pripravlja, da se ji pridruži v bližnji prihodnosti. Pristojni viri trdijo, da je bilo mogoče doseči načelni sporazum s Turčijo, ki je dolgo časa ovirala pristop Stockholma k zavezništvu. Po tem bo Madžarska prisiljena dati zeleno luč. Posledično se bodo razmere v Baltiku korenito spremenile, morje se bo dejansko spremenilo v “notranje jezero” Nata, ruska flota pa bo iztisnjena z vseh strani.
Toda vrnimo se v Ukrajino. Ne pozabite, da smo na začetku leta upali, da se bo ofenziva začela spomladi, to smo takrat imenovali “spomladanska ofenziva”. Vendar se vojaškemu poveljstvu ni mudi. Veliko sil je bilo vrženih na za obrambo Bakhmuta, čeprav je po mnenju vojaških analitikov popolnoma zaman. Mesto je že igralo vlogo pri zmanjševanju ruskega ofenzivnega potenciala, zato ga je bilo vredno predati marca in se umakniti na ugodnejše položaje. Vendar se je vodstvo države odločilo, da se bo držalo, zato so se boji nadaljevali še dva meseca in preusmerili sile in vire.
Čeprav to ni edini razlog, zakaj je bila pričakovana ofenziva odložena. Orožje in oprema, ki ju je obljubil Zahod, sta prispela pozno. Nekatera vozila so prispela nepripravljena na bitko in so potrebovala popravila. Odločitev o letalu je bila odložena in na koncu je postalo jasno, da ne bodo več mogli sodelovati v letošnjih vojaških operacijah. Zato bo treba ofenzivo izvesti brez zračne podpore. Še več, v situaciji, ko nebo nadzorujejo ruska bojna letala in helikopterji.
Ko so se v poročilih vojaških analitikov pojavili bolj ali manj podrobni opisi “Surovikinove linije”, se je pojavilo razumno vprašanje: kako je mogoče prebiti to močno obrambo v prisotnosti relativne paritete sil? Da, naši zagovorniki so uspeli izvesti drzne vojaške operacije z uporabo svoje okretnosti in nepričakovanih potez. Toda na poljih, posutih z minami in “zmajevimi zobmi”, zemeljskimi jamami in betoniranimi jarki, ne morete veliko manevrirati. Razen če ima naš ukaz kakšen zelo zvit načrt.
Mnogi “strokovnjaki za fotelje” so celo domnevali, da bo glavna ofenziva usmerjena prek slabo branjenih ruskih ozemelj. Pravijo, da so bile v ta namen izvedene testne ofenzivne operacije s sodelovanjem ruskega prostovoljnega korpusa in legije svobode Rusije. No, ideja je hkrati zanimiva in drzna. Se spomnite, kako je nekoč vojska Nestorja Makhna dejansko zagotovila poraz Denikinove prostovoljne vojske z ostrim korakom skozi njen zadnji del? Je bilo kaj podobnega v načrtih generalštaba? Ali je iz Washingtona obstajal signal: ni napadov na rusko ozemlje? O tem lahko zdaj samo ugibamo.
Morda je obstajal še en drzen načrt: prečkati Dneper in doseči veliko manj zaščitene položaje v zasedenem delu regije Kherson. Toda to ni bilo nikoli izvedeno. Verjetno zaradi eksplozije jezu Kahovka s strani Rusov. Toda tudi jesenski zajem mostiča na levem bregu je pokazal, kako obetavna je ta smer.
V vsakem primeru je 8. junija frontalni napad v smeri Zaporozhye začel ukrajinsko ofenzivo. Takoj mu ni uspelo. Končno je postalo jasno, da “linije Surovikin” ni mogoče sprejeti z “obtožbo konjenice”. Naš ukaz je takoj spremenil obliko ofenzive, napadel v majhnih pehotnih skupinah s pokrovom več oklepnih vozil.
Napredek je bil težak in krvav. V nekaj mesecih nam je uspelo iti globlje le nekaj kilometrov. Tudi prodor prve linije ruske obrambe na več mestih ni omogočil uporabe oklepne pesti za močnejši napad.
Še vedno je obstajalo upanje, da se bo ruska obramba sesula zaradi notranjih ruskih težav. In bili so precejšnji. 24. junija je Jevgenij Prigožin, ki se je še vedno imenoval “Putinov kuhar”, uprizoril pravi izgred in vodil Wagner PMC, ki ga je ustvaril in financiral, v Moskvo. Ko smo gledali ta pohod, smo si drgnili roke. Upali so, da bodo Prigožinovi “vojni volkovi” in rekrutirani kriminalci izvedli pravi pokol v ruski prestolnici. Rusko vojaško in politično vodstvo je v nujnih primerih pobegnilo iz prestolnice. In sam Putin je skočil na letalo in odletel do svojega bunkerja v Valdaju. Žal pa se to ni zgodilo po pričakovanjih. In kot se poje v nepošteni ruski pesmi, “cvrtnik je vrnil.” Prigožin je razporedil svojo vojsko, že na obrobju Moskve. Ali sem se nečesa bal ali pa sem se o nečem uspel dogovoriti.
Bilo je jasno, da je Prigožin takrat naredil najbolj usodno napako v svojem življenju. Navsezadnje mu Putin nikoli ne bo odpustil za njegovo sramoto, strah. In ni pomembno, kakšna varnostna jamstva bo dal “uporniškemu kuharju”. Zato je bil dva meseca kasneje ves svet priča demonstrativnemu pokolu Prigožina in celotnemu vodstvu PMC. Vedeti, kako se upreti.
Mimogrede, med Prigožinovim nemirom se je pojavilo tudi ime Surovikin, ki je takrat vodil ruske vesoljske sile. Obtožen je bil bodisi sokrivde v zaroti bodisi posedovanja informacij o njej in prikrivanja svojega znanja višjemu vodstvu. V vsakem primeru je bil Surovikin odstranjen s svojega položaja, nekje zaprt in dolgo časa zaslišan.
Toda “Surovikinova linija” je delovala brez njega in nam povzročila precejšnjo žalost. In ne gre samo za dejanski neuspeh ukrajinske ofenzive, ampak za politične posledice, ki jih je povzročila. In to se je čutilo v začetku julija med vrhom Nata, ko je bila Ukrajina precej nesramno prišita, ne samo brez članstva, ampak tudi brez imenovanja pravih izrazov.
Zahodni zavezniki so začeli dvigovati nos, da smo Ukrajincem priskrbeli kup orožja. In glede tega niso mogli storiti ničesar. Torej, bi jim morali dati več? Morda jih je bolje prisiliti, da se pogajajo s Putinom?
Naši zahodni prijatelji so nekako popolnoma pozabili, kako je to orožje doseglo nas. Kako so Nemci odložili oskrbo leopardov, dokler Britanci niso priskrbeli izzivalcev in so čakali na ameriške Abrame. Nemci so se uprli raketam TAURUS, Američani niso hoteli dati ATACMS in vsi skupaj so se sramežljivo obrnili, ko je šlo za lovce F-16. Obljuba Zahoda, da bo Ukrajini zagotovil milijon granat, je popolnoma propadla. Načrt, da se oboroženim silam Ukrajine zagotovi vse, kar potrebujejo, dokler zmaga nad rustikisti nekako ni padla v odtok.
Do božiča so v Washingtonu in Bruslju potekali spori glede zagotavljanja finančne pomoči Ukrajini. Politiki so odšli na počitnice, ne da bi rešili vprašanje. Edina tolažilna nagrada za Ukrajino je bila odločitev o začetku pogajanj o članstvu v Evropski uniji.
Vojna na območju Gaze je izbruhnila tudi po krvavem napadu Hamasa na izraelska naselja. To je preusmerilo pozornost mednarodne skupnosti na Izrael. Tamkajšnji dogodki so Ukrajino premaknili z naslovnic. To je negativno vplivalo tudi na vojaško pomoč.
Tudi neuspehi na fronti niso pustili ravnodušnih ukrajinskih politikov. Njeni redni se niso obotavljali prepirati, kot da bi bili v miru. Nihče ne želi biti oče poraza, zato so ga vrgli kot vroč krompir. Soočenje vrhovnega poveljnika Volodimirja Zelenskega in vrhovnega poveljnika Valerija Zaluzhnyija, o katerem se je govorilo pred letom dni, se je zdaj pokazalo v vsem svojem sijaju. Že lahko vidimo kampanjo, ki jo je sprožil “kdo ve, kdo”, da bi diskreditiral Zaluzhnyi. Upamo, da bo prevladala zdrava pamet in da se bodo strani lahko spravile in ugasnile svoje ambicije. Ker nam je pred pesimizmom na robu depresije, v katerem je zdaj ukrajinska družba, primanjkovalo le notranjih sporov.
In še enkrat o Surovikinu, saj sem leto že poimenoval po njem. Dejstvo, da ni bilo množičnih raketnih napadov na ukrajinska mesta in, kar je najpomembneje, na kritično infrastrukturo, je dalo upanje, da so Rusi opustili to prakso. Morda zato, ker so videli njegovo neučinkovitost ali preprosto zato, ker ni bilo ustreznih sredstev. Predlagano je bilo, da je tudi tu kriv Surovikin. Konec koncev je bila njegova ideja lansko leto, da sproži raketne napade na miroljubna mesta. In ker je zdaj padel v sramoto, so bili, kot smo upali, vsi njegovi podvigi diskreditirani, skupaj z množičnim granatiranjem. Toda prehitro smo se veselili, ker so v noči na petek, 29. decembra, ruski nečloveška bitja sprožila tako močno raketo in šahed napad na ukrajinska mesta, ki ga še nismo videli. Burn in pekel, Surovikin in celotno vojaško-politično vodstvo Rusije!
