Kaj če zmaga Putin? Ameriški zavezniki se bojijo poraza, saj je pomoč Ukrajini motena,” je tiskovna agencija ta teden objavila članek s tako šokantnim naslovom Bloomberg. To besedilo je mnoge Ukrajince pripeljalo ne le v pesimizem, ampak celo v depresijo. Mnogi so vzkliknili na Timošenkov način: “Vse je prapala!” Izjave o celo hipotetični možnosti Putinove zmage v Ukrajini ne prispevajo k dobremu razpoloženju.
Čeprav so bili tisti (in jaz sem med njimi), ki so z velikim navdušenjem prejeli ta in druga opozorilna besedila v zahodnem tisku. Pravijo, da so naši zavezniki končno razmišljali o tem scenariju. Možnost je precej realistična, če Bruselj in Washington ne bosta še naprej praskala glave, če bosta izvajala medstrankarske prepire okoli proračuna, če ne bosta odvrnila marginalnih promoskovskih privržencev v svojih vrstah.
Če sem iskren, sem bil pred letom dni nekoliko zaslepljen z našimi uspehi – veličastnimi zmagami na fronti in diplomatskimi zmagami v okviru krepitve vojaške pomoči. Zdi se, da je vse padlo na svoje mesto, Zahod ne igra več mačke in miške z nami in Rusijo, ampak jasno brani ukrajinske in hkrati lastne interese. To pomeni, da si za cilj ni zastavil neporaza Ukrajine, temveč njeno zmago nad mogočnim, agresivnim nasprotnikom.
Združene države, Evropska unija, Združeno kraljestvo, Avstralija, Japonska in vse druge demokracije bi morale biti odvisne od preživetja svetovnega reda. Da globalne varnostne arhitekture ne bi spodkopala ena izobčena država, ki je prekinila verigo. Jasno je, da tudi če Ukrajina ne izgubi, vendar Rusija zadrži vsaj centimeter zasežene ukrajinske zemlje pod svojo okupacijo, ne bo mogoče govoriti o zmagi svetovnega reda nad kaosom. Ker bo kršena temeljna norma globalnega varnostnega sistema. Tako je Putinov teroristični režim premagal svetovne velikane, katerih gospodarski potencial je mnogokrat večji od ruskega. To pomeni, da je Moskva vsilila svojo voljo, svoja pravila igre Bruslju, Washingtonu, Londonu itd. Putin se je tradicionalno lahko pohvalil: “Rusi smo najboljši šahovski igralci!”
Pred letom dni se je zdelo, da kolektivni Zahod ne bo dal nobenega razloga, da bi tolažil kremeljske redne uslužbence. Na srečanjih v formatu Ramstein so slišali precej trezne govore, Ukrajini pa je bilo obljubljeno “drago-modro”. Tanki, pištole, sistemi zračne obrambe, letala, rakete. Vse za fronto, vse za zmago.
Tudi v Moskvi so bili sprva prestrašeni in začeli preklinjati prihajajočo ukrajinsko ofenzivo, ki naj bi diametralno spremenila razmere v vojni. Vendar so se kmalu umirili, ker so videli, da, kot pravi pregovor, obljubljanje ne pomeni poroke.
Resničnost z vojaško pomočjo se je izkazala za veliko bolj prozaično, vse je bilo dobavljeno v manjših količinah, z zamudami, ki so postale usodne za ukrajinsko obrambno vojsko, ker so Rusom dali priložnost, da se dobro pripravijo na našo ofenzivo. Tudi ukrajinski propagandni kanali so neizmerno podžigali razmere. Kot, vzemimo Melitopol, Berdyansk, Mariupol, osvobodimo Krim. Ofenziva z veličastnimi nameni je nesrečno propadla. Do Tokmaka sploh ni bilo mogoče priti.
Glavni problem je pomanjkanje zračne podpore za zemeljsko ofenzivno delovanje. Brez prevlade ali vsaj paritete v zraku preprosto ni bilo možnosti, da bi prebili sovražnikove tri gosto obrambne črte. In to je bilo dobro znano generalom Nata, ki zdaj kritizirajo taktiko vrhovnega poveljnika Valerija Zaluzhnyija, da domnevno ni vrgel vseh svojih sil v preboj. Čeprav je jasno, da bi, če bi obupal, naredil nepopravljivo napako – popolnoma bi uničil celoten vojaški potencial ukrajinskih oboroženih sil. In potem bi bilo samo vprašanje časa, kdaj bodo ruski okupatorji potisnili nemočno ukrajinsko vojsko nazaj v Dneper ali še dlje.
Da, nismo uspeli v zemeljski operaciji, vendar ne moremo reči, da je bilo letošnje leto zaman pridobiti strateško prednost. S pomočjo raket dolgega dosega in UAV je ukrajinska vojska uspela uničiti številna ruska letala in helikopterje. S pomočjo pomorskih brezpilotnih letal smo dejansko osvobodili zahodni del Črnega morja od Rusov in vozili agresorjeve ladje vse do Novorossiyska. Tako je bilo celo mogoče odpreti trgovski koridor za civilne ladje iz ukrajinskih pristanišč. Zato so bili še vedno uspehi in precejšnji.
Kaj je torej razlog za pesimizem? Prvič, Zahod je utrujen od vojne v Ukrajini, kljub zagotovilom, da ni utrujenosti. Najbolj presenetljiva manifestacija tega je nezmožnost ameriškega kongresa in Sveta EU, da glasujeta za pomoč Ukrajini v skupni višini 111 milijard dolarjev. Malo verjetno je, da so politiki na obeh straneh Atlantika spremenili svoje stališče in ne želijo, da bi Ukrajina več zmagala. Pri tem so imeli vlogo drugi dejavniki. Mislim, kakšno je bilo njihovo razmišljanje na splošno. Pravijo, da je ukrajinski vojski zelo težko napredovati (no, brez obljubNaloga osvoboditve Krima in doseganja meja leta 2013 se je izkazala za skoraj nemogoče. Navsezadnje vrnitev na meje leta 2021 trenutno ni videti preveč realistična. Vendar pa so ukrajinski vojaki precej dobro zasidrani na sedanjih mejah, agresorju praktično ni dovoljeno vstopiti v državo. Torej, morda bi morali popraviti ta status quo? Da, to bi bilo nekoliko v nasprotju z našimi načeli nedotakljivosti meja. Vendar preprosto ne bomo priznali ozemelj, ki jih je priključila Rusija, kot v razmerah z Abhazijo, Južno Osetijo, Pridnestrjem ali Krimom. Temu bomo nasprotovali v Varnostnem svetu ZN in predlagali še eno resolucijo, ki obsoja agresivna dejanja Putinovega režima. Na ta način bo pravni spor odstranjen. Naj se Ukrajina utrdi na sedanjih obrambnih linijah, zgradi jarke, zemeljske jaške, trdnjave, da okrepi svoj obrambni potencial. Še naprej bomo pomagali, vendar v veliko manjših količinah, ker obramba ni napad, so vojaško-tehnični stroški veliko nižji.
O tem seveda ugibam, ob predpostavki najhujšega. Doslej se nobeden od spoštovanih zahodnih politikov ni izrazil tako javno. Čeprav samo poglejte novo frazo ameriškega predsednika Joeja Bidena o pomoči Ukrajini “kolikor dolgo lahko”. Čeprav je prej prihajal iz njegovih ust, “dokler je trajalo”.
Toda vrnimo se k članku Bloomberg. In ne govori le o Putinovi hipotetični zmagi v Ukrajini, ampak – kar je še pomembneje – o posledicah takšne zmage. Posledice so geopolitične, varnostne, finančne in ugledne. Avtorji članka verjamejo, da se bodo posledice ruske zmage čutile po vsem svetu. Šli bodo veliko globlje od neurejenega umika ameriških vojakov iz Afganistana leta 2021. In to brez upoštevanja dejstva, da bi Donald Trump lahko zmagal na predsedniških volitvah prihodnje leto in izpolnil svoje javne obljube, da se bo umaknil iz večjih zavezništev, vključno z Natom, in sklenil dogovor s Putinom o Ukrajini.
Poleg tega bo zmaga Rusije izzvala tok ukrajinskih beguncev, ki bodo seveda šli v države Evropske unije. To bo močno povečalo pritisk na socialne storitve v Nemčiji, Franciji, na Poljskem, Češkem itd. Napetosti med članicami Evropske unije bodo skokovito narasle, kar bodo povzročili prepiri glede kvot za sprejem beguncev. V teh državah bodo vse bolj priljubljene desničarske populistične stranke, ki spodbujajo ksenofobijo.
Hkrati pa lahko po mnenju avtorjev članka ukrajinska vojska preide na gverilsko taktiko. To pomeni, da se bodo spopadi nadaljevali, čeprav na manj intenzivni ravni, in ohranili nestabilnost na vzhodni meji EU.
Toda glavna stvar je, da bodo ruske oborožene sile blizu meja držav članic Nata – Poljske, Slovaške, Madžarske in Romunije. Baltskim državam Litvi, Latviji in Estoniji bo neposredno grozila invazija. Rusija bo čim bolj razširila svojo prisotnost v Črnem morju. Vse to bo prisililo Severnoatlantsko zavezništvo, da znatno poveča svoje obrambne izdatke, da bi ustvarilo zanesljiv odvračilni dejavnik.
Toda nehajte slikati te mračne slike nezaželene prihodnosti. Upamo, da bodo zahodni nosilci odločanja kmalu spoznali ne le zmoto, ampak tudi katastrofalno naravo strategije polovičnih korakov pri pomoči Ukrajini. Katastrofalno za ves civilizirani svet.
