14. decembra je imel Vladimir Putin “neposredno linijo”. To je nekakšen tradicionalni način komunikacije med ruskim voditeljem in njegovimi ljudmi, oziroma simulaker komunikacije z vnaprej pripravljenimi vprašanji in odgovori. Tokrat je bila »neposredna linija« združena s Putinovo letno tiskovno konferenco. Da bi, kot pravijo, ne vstali dvakrat, ampak da bi vsem takoj razložili, kakšne “neverjetne uspehe” je Rusija dosegla pod vodstvom svojega voditelja, ki je bil skoraj četrt stoletja nespremenjen.
Vendar posebnost tega dogodka ni bila le, da je bil “dva v enem”. Neposredna linija je uradno odprla Putinovo volilno kampanjo. Poleg tega je zelo specifična kampanja, v kateri bi moral ruski voditelj dokazati, da ni bilo zaman, da je bila ustava Ruske federacije reformirana (in dejansko posiljena) posebej zanj, tako da bi lahko že tretjič zapored in skupaj petič varno kandidiral za najvišjo javno funkcijo.
Na splošno se Putinova trenutna predsedniška kampanja začne na izjemno nenavaden način. Navsezadnje je moral “najljubši vodja Rusov” večkrat odložiti napoved svojega imenovanja za predsedstvo. In na koncu je sama izjava zvenela nekako tiho in plašno na robu sekundarnega dogodka. Poleg tega je bil pobudnik te akcije doslej neznan širši javnosti “predsednik” “parlamenta” samooklicanega “DPR” Artema Žoge. Putina je nagovoril z naslednjimi besedami: »Veliko ste naredili za naš Donbas. V imenu vseh naših ljudi, našega Donbasa, priključenih dežel, bi vas rad prosil, da se udeležite teh volitev. Zahvaljujoč vaši odločitvi smo pridobili svobodo in pravico do izbire. In želimo sodelovati na predsedniških volitvah v Ruski federaciji. In ti si naš predsednik.” Ob poslušanju tega absurda bi pomislili, da si drzni član DPR dovoli, da trolira ruskega voditelja. Čeprav je v resnici govoril precej iskreno, zaradi svojega pogleda na svet in sposobnosti kritičnega razmišljanja.
Ali je izšla spontano? Kot veste, je vsak improviziran s Putinom zelo skrbno premišljen s strani skupine političnih tehnologov. Čeprav ti bistri umi niso pomislili na nekaj z imenom pobudnika. Tako se ta novica ni pojavila prej na straneh in zaslonih, kot so se pojavili ustrezni memi: “Putin se poteguje za predsednika zaradi Žoge.”
Vendar to ne bi smel biti glavni Putinov volilni problem. Navsezadnje je že bilo. In ruski voditelj se je jasno zavedal svoje “krivde”, zato se je odločil, da bo izvedel volilno izjavo na skrivaj.
Zakaj se je torej »najljubša javnost« odločila, da bo opustila shod tisočih na stadionu v Lužnikih, kot leta 2012, ali v kremeljski palači kongresov, kot leta 2018? Konec koncev, po mnenju vseh spoštovanih ruskih medijev, je vse v redu z njegovo oceno in celo “boli”. Vendar očitno ni vse tako preprosto.
To je že omenilo “posilstvo” ustave, da bi ostali na oblasti, kljub odobritvi ustavnega sodišča Ruske federacije, spominja na drobne oblike, vendar v bistvu globalno. Zato je bilo treba novico širiti kot kos svinjske masti na zajeten kos kruha. Zato se novica ni slišala na pričakovani “neposredni liniji”, to je pod pogledom milijonov Rusov, ampak teden dni prej, v dvorani, tako rekoč, v ozračju. Da bi novica imela čas, da se izbriše, izgubi senzacionalizem in se spremeni v skoraj običajno.
In konec koncev, ali je kdo dvomil, da bo Putin zavrnil naslednji mandat, rekel v Jelcinovem jeziku: “Vstal sem, odhajam,” in res vstal in odšel? No, morda pri zelo naivnih ljudeh. Tisti, ki so lahko verjeli v iskrenost njegovega koketiranja: “Ne bom ga skrival, v različnih časih so bila različna mnenja, zdaj pa je tak čas …” Kot, v redu, prepričali ste me, nisem hotel, vendar bom v predsedstvu še malo bolj trpel, ker me imate tako radi.
In ali imajo ti Rusi še vedno tako radi svojega voditelja? In tu se pojavijo resni dvomi. Ker človek dobi vtis, da Putin, ki pozna resnične ocene, ne naslikane, poskuša nekako prikriti predsedniško kampanjo, jo prikriti, prepričati, da sploh ni pomembno, da je to formalnost. Vi, kot, ne skrbite, zato je vse v redu, vse je odločeno, vse je ujeto.
Zelo spominja na psevdovolitve v času Sovjetske zveze. Ko so po eni strani domnevno pozvali državljane, naj pridejo v volilno skrinjico. Tudi včasih so volišča organizirala prodajo redkih izdelkov. Po drugi strani pa vodstvo države in stranke v resnici ni potrebovalo množične udeležbe volivcev. Navsezadnje ni bilo nikogar, med katerim bi lahko izbirali – na glasovanju je bil samo en kandidat. Stranka in vlada sta se dolgo in temeljito odločili za vas. Torej, če postavite križ, je dobro, če ne, potem je hudič z vami.
Zdaj trenutnemu vodstvu Kremlja ni treba obtičati v nobeni resni kampanji. Navsezadnje bi morali razložiti: kaj počnejo ruske čete na tujem ozemlju, ko se vojna konča? Zakaj za nekaj oddaljenega in neznanega BaAli na tisoče mož, sinov in očetov ljudi umira v Avdiivki? Zakaj se zahodne meje vse tesneje zapirajo, uvoženo blago izginja s polic, jajca hitro naraščajo in socialni programi se zapirajo? Zakaj se velikost glob povečuje? Itd.
Če je kdo v Rusiji upal, da bo dobil jasen odgovor na ta vprašanja med neposredno linijo, je bil razočaran. Obstaja samo ena točka jasnosti: Putin bo ostal voditelj države še nadaljnjih šest let. In to pomeni, da se bo rusko-ukrajinska vojna, ki se je že spremenila v jarkovsko vojno, nadaljevala vsaj dokler ne bo izvedena iz Kremlja z nogami naprej. Zato bodo vsa zgornja vprašanja še naprej pomembna.
In Rusom ne bi svetoval, naj se preveč zanašajo na pravljice profesorja Valerija Soloveja, ki je Putina že zdavnaj ubil (verbalno, seveda) in ga spakiral v poseben hladilnik. Vredno si je drzniti narediti svojo revolucijo, tudi če gre za volilno, če ne celo majdanskega tipa. Da, najverjetneje bo Putin že takrat potegnil pravi odstotek. Vendar pa je mogoče ponoviti “belorusko različico” iz leta 2020, če “ukrajinska možnost” iz leta 2014 še vedno povzroča podzavestno zavrnitev.
Civilizirani svet je Putinu že namignil, da po zaključku ne bo priznal njegovih predsedniških moči. Pred dvema mesecema je Parlamentarna skupščina Sveta Evrope soglasno sprejela resolucijo, ki poziva države članice organizacije, naj “ob koncu sedanjega predsedniškega mandata priznajo Vladimirja Putina kot nelegitimnega in prekinejo vse stike z njim, razen humanitarnih in mirovnih”.
Ni dejstvo, da bodo vse države članice upoštevale takšna priporočila, vendar je bil v vsakem primeru zadan še en presenetljivo boleč udarec Putinovi legitimnosti. Prejšnji udarec je bil nalog za prijetje kremeljskega šefa, ki ga je izdalo Mednarodno kazensko sodišče v Haagu.
In zdaj se Vladimir Putin celo boji leteti v navidezno prijazne države, države članice BRICS. Ker mu tako v Južnoafriški republiki kot v Braziliji niti tamkajšnji predsedniki ne morejo dati varnostnih jamstev. Ruskega voditelja lahko neslavno aretirajo in premestijo v Haag. Ni treba govoriti o državah zahodnih demokracij. Zato morajo Rusi dobro premisliti, ali potrebujejo predsednika, ki jih je postavil v nasprotje s celotnim svetom.
