30. novembra je predsednik Volodimir Zelenski podal izjavo, ki je dejansko potegnila črto pod ukrajinsko protiofenzivo. Vodja države je bil na obisku v Zaporizhzhia. Po srečanju z vojsko je predsednik napovedal, da je treba začeti graditi utrdbe v vseh glavnih smereh fronte.
Ta odločitev je pravilna in ustreza dejanskemu stanju na fronti. Toda tudi zelo pozno je. Zaradi objektivnosti je treba povedati, da bi morale biti močne utrdbe zgrajene že leta 2021. Takrat so se v svetovnih medijih začele pojavljati zaskrbljujoče informacije o ruskih vojaških načrtih proti Ukrajini.
8. februarja 2022, ko sta ostala še nekaj več kot dva tedna pred popolno invazijo, je urad predsednika objavil zanimive statistične podatke. V okviru programa Velike gradnje je bilo leta 2021 popravljenih 7 tisoč kvadratnih metrov. 288 km državnih in lokalnih cest. V predvojnem letu so izdatki državnega proračuna za gradnjo cest znašali 132 milijard UAH. To je skoraj trikrat več, kot je bilo načrtovano v začetku leta 2021. To so resne številke in v času miru bi jih lahko predstavili kot enega od dosežkov oblasti. Ampak ne, ko imate poleg sebe neustreznega soseda, ki vleče svoje vojske na meje.
Ko se vojaško pravo konča in se nadaljuje polnopravni politični proces, je eno glavnih vprašanj, ki jih bo družba postavila sedanji vladi, pomanjkanje ukrepov za izgradnjo obrambnih struktur pred začetkom ruske invazije. Od zneska 132 milijard UAH bi lahko vsaj 10% varno dodelili za gradnjo utrdb v bližini ukrajinsko-ruske meje. Izvedite rudarstvo, zgradite betonske utrdbe, protitankovske jarke in več trakov pregrad. Potem sovražnik zagotovo ne bi mogel tako enostavno prodreti vse do Kijeva, zasedati del regij Chernihiv in Sumy, se prebiti skoraj do središča Harkova, pa tudi iti v Kherson, Melitopol, Berdyansk in Enerhodar v parado.
Sodobne izkušnje ruskih okupacijskih sil kažejo, da je imela Ukrajina dovolj časa za izgradnjo močnih obrambnih linij. V nekaj mesecih pred junijem 2023 so ruski okupatorji uspeli zgraditi kar tri obrambne linije in jih spremeniti v močan utrdbeni sistem. Iskreno moramo priznati, da sovražnik ni sedel križem rok v pričakovanju ukrajinske ofenzive. Na to se je aktivno pripravljal. Resne informacije o pripravah Rusije na invazijo so se pojavile jeseni 2021. 24. februar je bil še nekaj mesecev stran. Vendar pa se je ukrajinska stran iz nekega razloga odločila, da je ruska grožnja precej iluzorna in da ni pravi čas za gradnjo utrdb. Zato so bile ceste aktivno zaključene. Ta prednostna razvrstitev je imela v prihodnosti zelo slabe posledice.
Utrdbe, obrambne utrdbe so dokazale svojo nujnost v razmerah sodobne rusko-ukrajinske vojne. Glede na premoč agresorja v letalstvu, opremi, topništvu in delovni sili so vnaprej pripravljene obrambne linije predpogoj, ki omogoča odvračanje napadalne vojske. In že imamo delno uspešen primer takšnega odvračanja. Eden od razlogov, zakaj Rusi še vedno ne morejo zajeti Donbasa, je prisotnost ukrajinskih obrambnih struktur, zgrajenih po letu 2014.
Utrdbe v Donbasu so se začele graditi po začetku rusko-ukrajinske vojne. Konec poletja 2015 so bile zgrajene tri proge dolžine 600 km. Za to je bilo porabljenih približno 850 milijonov UAH. Skupaj je bilo na treh obrambnih linijah postavljenih 300 obrambnih struktur z uporabo 12 tisoč betonskih konstrukcij. Nato so bile utrdbe v Donbasu izboljšane. Občasno so mediji poročali o utrdbi zemeljskih jaškov. Seveda bi lahko bile utrdbene linije oboroženih sil Ukrajine močnejše in bolje opremljene. Veliko zemeljskih jaškov je bilo zgrajenih z lesom in ne z betonom. In projekt tako imenovanega “Yatsenyukovega zidu”, na katerem je bilo do konca leta 2021 porabljenih 2, 5 milijarde UAH, se ni spremenil v resno oviro za agresorjeve čete. Vendar sta za to odgovorni tako pretekla kot sedanja vlada.
Kakorkoli že, ne povsem močne in ne zelo popolne ukrajinske utrdbe v Donbasu so igrale vlogo pri odvračanju ruskih napadalcev. Zahvaljujoč jim, da so ruske čete po 24. februarju 2022 prepočasi napredovale v tej smeri fronte. Sovražnik je vrgel velike vire v ujetje Donbasa in si že dolgo zastavil cilj, da zajame celotno ozemlje regije Doneck. Vendar ta cilj še ni bil uresničen. Rusija je izgubila več deset tisoč svojih vojakov in na tisoče požgane opreme v Donbasu. In še naprej jih izgublja, neusmiljeno meče svoje vojake pod ogenj oboroženih sil Ukrajine.
Prehod na strateško obrambo ne pomeni nezmožnosti izvajanja ofenzivnih operacij. Vendar pa pomaga rešiti vojake in sovražniku povzročiti znatne izgube. V pogojih, ko vas sovražnik presega v različnih parametrih, je to edini način, kako ga ustaviti. Nenapisano pravilo uspešnega preboja obrambe zahteva, da ima napadalna stran vsaj trikratno prednost pred sovražnikom v smeri glavnega udarca. Rusija je pokazala odpornost na sankcije (zlasti s šibkimi nadzornimi mehanizmi in številnimi vrzelmi). Njegov vojaško-industrijski kompleks je dejansko povečal proizvodnjo. Toda zmožnosti agresorja niso neomejene. Ali bo lahko oblikoval odločilno večkratno superiornost sil in sredstev za preboj več obrambnih linij? Dvomljivo je, ali so to res dobro zgrajene in močne utrdbe. Toda trpeti ogromne izgube je čisto.
Pred kratkim je nemška izdaja Prevajanje… objavljeno zanimivo gradivo. Pravi, da se je Ukrajina odločila spremeniti svojo strategijo. Zdaj je prednostna naloga Kijeva uničiti čim več ruskih vojakov z minimalnimi izgubami v ukrajinski vojski. Po drugi strani pa ponovna osvojitev zasedenih ozemelj zdaj ni glavni cilj ukrajinske vojske. Zaščita sedanje frontne črte prav tako ni glavni cilj oboroženih sil Ukrajine. Prednostna naloga je uničiti čim več ruskih vojakov z minimalnim številom žrtev v ukrajinski vojski. V takih razmerah bi morala ruska ofenziva propadati, ne da bi dosegla svoje strateške cilje. Kar se tiče časa, ko se bodo oborožene sile Ukrajine osredotočile na vzdrževanje in vračanje zasedenih ozemelj, bo prišlo, ko bodo Rusi izgubili dovolj opreme in ljudi. In Ukrajina bo prejela orožje, ki bo spremenilo pravila igre in ji omogočilo, da prevzame pobudo. Druga nemška izdaja Welt piše, da je trenutni prehod Ukrajine v obrambo začasen. Leta 2024 naj bi oborožene sile Ukrajine poskušale začeti novo ofenzivo, vendar bo potekala v bolj okretni obliki. Toda to zahteva dovolj orožja in streliva. In tudi za ohranitev bojne sposobnosti vojaških enot.
Vojaška znanost je do neke mere cinična in kruta. Izčrpavanje in poraz sovražnikovih vojaških sil je višja prednostna naloga kot ohranjanje, zaseg ali osvoboditev ozemlja. Nemčija je izgubila prvo svetovno vojno in kapitulirala. Čeprav vojske zaveznikov v času konca sovražnosti niso niti stopile na njeno ozemlje. Ruski imperij je imel tudi ogromen človeški in materialni vir in je načrtoval zaseg novih ozemelj v začetku dvajsetega stoletja. Vendar je padel pod pritisk notranjih protislovij.
Na žalost se v Ukrajini veliko vojaških odločitev sprejema z zamudo. Toda, kot se sovražnik nauči Na podlagi naših izkušenj pri uporabi novih vrst opreme in orožja, zato se moramo učiti iz njegovih izkušenj. Zavrniti politično smotrnost vojaškega načrtovanja in pristopiti k njej z vidika racionalnosti, hladnega izračuna in zdrave pameti. Potem obstaja možnost, da bo agresor, ki je razpoložen za dolg maraton in že razmišlja o tem, kdaj bo zasegel nova ozemlja, sam padel v past.
