EU se je marca 2023 odločila, da bo Ukrajini dostavila 1 milijon 155-milimetrskih lupin. Naročilo naj bi bilo zaključeno v roku enega leta. Vendar se je kasneje izkazalo, da se Evropa katastrofalno ni ujemala z urnikom. Ukrajina je lahko prejela le 300 tisoč. Od obljubljenih milijonov nabojev streliva. Zato obstajajo resni dvomi, da bodo zgodaj spomladi 2024 obveznosti EU izpolnjene.
Podobne težave opazimo tudi v Združenih državah. Ameriška industrija nima časa za proizvodnjo dovolj streliva zaradi velikega povpraševanja, ki se je pojavilo po ruski invaziji na Ukrajino. Zato so prisiljeni vročično iskati različne možnosti za pospešitev proizvodnje orožja. Medtem je samo Severna Koreja uspela v Rusiji poslati približno 1 milijon topniških granat v manj kot treh mesecih. Trenutno tovarne v DLRK delujejo s polno zmogljivostjo, da bi zadovoljile potrebe države agresorke.
Razočarajoči rezultati povečanja proizvodnje streliva in drugih vrst orožja v demokratičnih državah ustvarjajo iluzijo njihove nezmožnosti, da bi se učinkovito uprle diktaturam. Medtem ko Rusija, Iran in Severna Koreja aktivno proizvajajo znatne količine orožja in povečujejo ta proces, Zahod močno zaostaja. Zdi se, da so zahodne politične elite v napol zaspanem stanju in še vedno ne želijo zapustiti namišljenega območja udobja, v katerem so živele zadnja desetletja. Polovični in neodločni koraki ne morejo spremeniti splošnega stanja.
Zdi se, da so avtoritarni režimi, kot je Rusija, sposobni veliko bolj učinkovito osredotočiti svoja prizadevanja in povečati vojaško proizvodnjo. Napadalec je pred kratkim pokazal znatno povečanje prizadevanj in povečanje obsega proizvodnje orožja – od brezpilotnih letal do izstrelkov. Tudi rusko gospodarstvo pridobiva vse več značilnosti vojaškega gospodarstva. Centralizirano upravljanje pa omogoča hitrejše odločanje. Tovarne, ki delujejo v treh izmenah, nove stavbe vojaško-industrijskih kompleksnih podjetij ter velike serije granat in brezpilotnih letal diktatorskih prijateljev so Putinovo zaupanje v njegove sposobnosti delno povrnile. Voditelj Kremlja ponovno upa, da bo uspel v svoji agresivni pustolovščini. Ali so zahodne demokracije obsojene na propad in ne morejo zmagati v oboroževalni tekmi s svetom diktatur? Primer druge svetovne vojne kaže, da temu ni tako.
Prva svetovna vojna in številne človeške žrtve so močno vplivale na družbe držav, ki so v njej sodelovale. V 1930-ih, ko se je tretji rajh podal na pot oborožitve, so bili Britanci, Američani in Francozi nenaklonjeni novi vojni. Travma je bila preveč boleča. To je pripeljalo do širjenja izolacionističnih čustev, poskusov, da bi se izognili vojni s politikami umirjanja, in nepripravljenosti zahodnih demokracij, da bi porabile denar za širitev vojaške proizvodnje. V poznih 1930-ih je Hitlerju uspelo ustvariti močno oboroženo silo s tisočimi tanki in letali. ZSSR in Japonska sta aktivno povečevali svojo militaristično moč. Leta 1939 je Japonska porabila 49% svojega BDP za vojsko, tretji rajh – 18, 8%. Medtem ko je Združeno kraljestvo v istem letu porabilo le 4, 2% BDP za vojsko, Francija 6%, Združeno kraljestvo 4, 4% in ZDA 1, 2%. Zahodne demokracije so se zdele brezupno za avtoritarnimi režimi v novi oboroževalni tekmi.
Na predvečer druge svetovne vojne ameriška vojska ni bila nič podobna najmočnejši vojski na svetu. Na lestvici oboroženih sil se je uvrstila na 17. mesto. Američani so se lahko pohvalili le s sorazmerno močno mornarico. Razpoloženje izolacionizma in nevmešavanja v evropske zadeve je bilo v državi močno. Vendar pa se je politična elita Združenih držav zavedala grožnje, ki jo predstavljajo politike Japonske in Nemčije.
Po münchenski zaroti 29. in 30. septembra 1938 je ameriški veleposlanik v Franciji William Bullitt prispel v Washington. Na srečanju z ameriškim predsednikom Franklinom Rooseveltom je prepričal vodjo Bele hiše, naj glede na grozeče razmere v svetu začnejo nujno graditi ameriške letalske sile. Amerika je nato proizvajala 100 letal na mesec. Po posvetovanju s člani svoje uprave in vodilnimi vojaškimi generali je Roosevelt naročil povečanje proizvodnje letal na 15.000. na leto. V ta namen je bilo odločeno, da se v regijah z visoko brezposelnostjo zgradi osem novih letalskih tovarn. Podobni ukrepi so bili sprejeti na področju ladjedelništva, proizvodnje protiletalskih topov in topništva. Roosevelt je osebno poslal obvestilo sekretarju mornarice, v katerem je zahteval, da se zaposli največje število moških za delo na novih ladjah v dveh ali treh izmenah. Prisotnost politične volje in določitev jasnih ciljev sta zahodnim demokracijam pomagala postopoma dohiteti Tretji rajh in njegove zaveznike v številu orožja in posledično znatno preseči svoje nasprotnike.
Od leta 1938 do 1944 se je BDP ZDA povečal z 90 milijard dolarjev na 200 milijard dolarjev. Amerika je samozavestno zavzela mesto svetovne velesileNa primer, v primeru Združenih držav Amerike, Združenih držav Amerike in Združenih držav Amerike, Brezposelnost je med vojno praktično izginila. Ameriška industrija je zagotovila skoraj dve tretjini vse zavezniške vojaške opreme, proizvedene med vojno: 297.000 enot. letala, 193 tisoč. artilerijski kosi, 86 tisoč. tanki in 2 milijona vojaških tovornjakov. V štirih letih se je ameriška industrijska proizvodnja, ki je bila že največja na svetu, podvojila.
V prizadevanju za usklajevanje vladnih vojaških agencij je Roosevelt leta 1942 ustanovil odbor za vojno proizvodnjo in kasneje, leta 1943, Urad za vojaško mobilizacijo. Da bi zbrala denar za obrambo, se je vlada oprla na številne metode – pozvala Američane, naj omejijo določeno blago, ustvarijo več davčnih prihodkov z zmanjšanjem osebnih koristi in prodajo vladnih vojnih obveznic posameznikom in finančnim institucijam.
Ameriška avtomobilska industrija je doživela korenite spremembe. Chrysler je namesto avtomobilov izdeloval trupe za letala. General Motors je proizvajal motorje za borce in bombnike, protiletalske puške, tovornjake in tanke. Packard je izdelal motorje Rolls-Royce za britanske letalske sile. Ford Motor je oboroženim silam dobavil bombnike dolgega dosega B-24 Liberator.
Leta 1941 je Amerika izstrelila več ladij kot Japonska v celotni vojni. Ladjedelnice so delovale tako hitro, da so bile do jeseni 1943 zamenjane vse zavezniške ladje, ki so potonile od leta 1939. Samo leta 1944 so Združene države zgradile več letal kot Japonci od leta 1939 do 1945.
Da bi nadomestile pomanjkanje moških, je veliko žensk prevzelo službo. Po besedah predsednika Roosevelta žrtvovanje civilistov, ki delajo na domači fronti, ni bilo nič manj pomembno za zmago kot junaštvo vojakov na fronti. Simbol delovne Amerike med drugo svetovno vojno je bila Rosie riveter, kumulativna podoba ameriških žensk.
Tudi Velika Britanija je zelo hitro prešla na vojno podlago. Britanska vlada je mobilizirala civiliste učinkoviteje kot katera koli druga vojskujoča se država. Do leta 1944 je bila tretjina civilnega prebivalstva, vključno z več kot 7 milijoni žensk, vključena v vojaško delo. Sekretar za delo Ernest Bevin je bil odgovoren za človeške vire Združenega kraljestva. Uvedel je temeljni delovni red (EWO), ki je postal zakon marca 1941. EWO je delavce vezal na delovna mesta, ki so se štela za bistvena za vojna prizadevanja, in delodajalcem ni dovolila, da bi odpustili delavce brez dovoljenja ministrstva za delo. Od leta 1939 do 1944 se je proizvodnja letal v Združenem kraljestvu povečala za 3, 4-krat.
Izkušnje druge svetovne vojne kažejo, da so Združene države in Velika Britanija lahko hitro dohitele in presegle tretji rajh in Japonsko v številu proizvodnje velikega orožja. Hitler in japonska vlada ter vojska so podcenjevali ameriško industrijsko moč. Toda zmago zaveznikov nad silami osi je omogočila prisotnost politične volje elit. Brez organizacijskih ukrepov vlad Združenih držav in Velike Britanije, namenjenih pospeševanju razporeditve vojaških zmogljivosti in mobilizaciji gospodarstva za potrebe vojske, zmage nad Nemčijo in Japonsko ne bi bilo mogoče doseči. Ti primeri so koristni in poučni za Ukrajino, katere vlada ima velike težave z razporeditvijo množične vojaške proizvodnje in se še vedno preveč zanaša na zunanjo pomoč pri spopadanju z agresorjem.
