Vojna v Ukrajini je bila posledica dejstva, da so ruske in sovjetske oblasti stoletja nenehno usmerjale svojo ideološko in politično pozornost na evropski del Rusije. Hkrati so prezrli interese drugih regij in njihovega neslovanskega prebivalstva. Zaradi tega je 75% ruskega ozemlja notranji kolonialni imperij Moskve. Ne samo, da financira vojno s svojo nafto in plinom, ampak zagotavlja tudi topovsko krmo ruskim vojaškim voditeljem, ki življenja Burjatov, Tatarov ali Dagestanov ne cenijo toliko kot slovanski državljani. Zato je dekolonizacija predpogoj za zagotovitev demokratizacije Rusije.
Prvič, Evropa
Leto je bilo 1582. Kozački ataman Yermak je ustanovil zasebno podjetje trgovske družine. Stroganoffi so iskali načine, kako zavarovati svoje trgovske poti proti vzhodu, ki so jih sibirske skupine večkrat plenile. Čeprav je bil Jermak kmalu ubit v zasedi, je utrl pot naslednji ekspediciji, tokrat po naročilu kralja. Moskovski vladarji so hitro razširili svojo moč na vzhod. V manj kot 200 letih je njihova moč dosegla severozahodne obale Tihega oceana. Iz majhne kneževine na obrobju Rusije se je Moskva spremenila v Ruski imperij, ki se razteza od Baltskega morja do Koreje in Japonske.
Yermak ni mogel vedeti, da bo njegova ekspedicija privedla do nastanka nove kolonialne države. Vendar pa so bile za razliko od svojih zahodnoevropskih kolegov njene kolonije uradno del metropole. Zaradi tega je bila Rusija le delno dekolonizirana. Po razpadu Sovjetske zveze je izgubila odvisna ozemlja, vendar je ohranila notranje kolonije. Rezultati tega so jasno vidni v dejanjih Vladimirja Putina v Ukrajini: poskuša ponovno pridobiti ozemlja, ki so po njegovem mnenju ključna za blaginjo metropole. Svoj načrt uresničuje z materialnimi in človeškimi viri iz obrobnih ozemelj.
Putin torej deluje v imenu samo 25 % celotne površine države, na račun preostalih 75 %, ki ležijo vzhodno od Urala. To spominja na to, kako je vsaka evropska država v 19. in 20. stoletju obravnavala svoja odvisna ozemlja v Afriki, Ameriki ali Aziji. Z drugimi besedami, območje, ki je 30 odstotkov večje od Združenih držav ali 65-krat večje od Velike Britanije, se izkorišča na skoraj očitno kolonialen način, 60 let po vrhuncu dekolonizacije po vsem svetu.
Ta pojav pojasnjujeta dva dejavnika. Prva se nanaša na pripoved o zgodovini in politiki spomina, ki jo Kremelj izvaja vsaj od leta 2012. Te ideje so pravzaprav globoko zakoreninjene v ruski imperialni retoriki. Druga je etnična sestava ruskih oboroženih sil v Ukrajini, zlasti glede na delno mobilizacijo in žrtve, ki so jih utrpeli neetnični ruski vojaki.
Slovanski pro-ruski
Ko je Putin leta 2012 napovedal vrnitev v predsedstvo, je objavil vrsto člankov, ki so postavili temelje za njegovo novo staro vlogo. Še posebej je opisal Rusijo kot posebno civilizacijsko enoto, ki temelji na dediščini srednjeveške Rusije, pravoslavja in tradicionalnih vrednot, ki naj bi jih Rusi ohranili stoletja. Putinova besedila delno pojasnjujejo, kako vidi prostorsko razsežnost ruskih temeljev. Njegove korenine so omejene na vzhodno Evropo in tri vzhodnoevropske etnične skupine, ki so za Putina tri veje enega ruskega naroda: Rusi, Belorusi in Ukrajinci. Predstavljajo hrbtenico današnje Rusije, je trdil Putin, ki temelji na enotnosti srednjeveške Rusije in prevladujoči vlogi Moskve.
To delno pojasnjuje Putinovo fiksacijo na Ukrajino – prav v Kijevu je bila ustanovljena prva ruska pravoslavna metropola. Zanj je nadzor nad Ukrajino bistven za zaščito jedra ruske civilizacije. To stališče je potrdil in pojasnil julija 2021, ko je v drugem članku bralce poskušal prepričati, da je Ukrajina del Rusije.
S spodbujanjem takšne pripovedi poskuša Putin zmanjšati vpliv drugih političnih subjektov na tem ogromnem ozemlju, kot sta protodemokratična trgovska republika Novgorod ali Poljsko-litovska zveza. Hkrati je vloga neslovanskih narodov v razvoju ruske moči popolnoma prezrta. Čeprav so naseljevali večino ozemelj, ki jih je nadzorovala Rusija, odkar se je Rusija hitro širila proti vzhodu konec 16. stoletja, niso nikoli postali enakovreden del uradne ruske zgodovinske pripovedi. Otroci v Khabarovsku in Vladivostoku preučujejo kulturne in politične dogodke, ki so potekali več tisoč kilometrov stran v šoli, in jih obravnavajo kot svojo zgodovino.
Zaradi tega današnja Rusija ostaja edini kolonialni imperij na svetu, ki izkorišča svoje državljane brez kakršne koli vidne pravne diskriminacije. Nikoli ni bila dekolonizirana iz treh glavnih razlogov, ki se tudi delno odzivajo na zapVprašanje, ki si ga vsi zastavljajo že od leta 1991, je, kako lahko Rusija sploh kdaj postane polnopravna demokratična država?
Celinske kolonije
Ruske kolonije so sestavni del ozemlja države, tako kot je bila Alžirija del Francije. Razlika pa je v tem, da je bila večina severne Evrazije vzhodno od Urala, nad katero je Rusija prevzela nadzor, vedno redko poseljena in brez močne politične organizacije. Moskvi in Sankt Peterburgu je bilo razmeroma enostavno izvajati nadzor nad deželami brez organiziranih narodov, kljub njunim različnim kulturam in zavedanju neruske preteklosti.
Rusija je večino svojega kolonialnega imperija zgradila na svojem ozemlju s popolno priključitvijo. Skozi stoletja je uporabljala različne metode gospodarskega izkoriščanja ter političnega in kulturnega nasilja. Ne mislim na narode, ki živijo na južnih mejah Rusije, na Kavkazu in v Srednji Aziji. Njihove politične tradicije in uveljavljena kulturna dediščina so jih večkrat motivirale za boj proti ruski prevladi.
To stališče je mogoče razložiti z analizo dogodkov na zahodu imperija po prvi in drugi svetovni vojni. Rusija in Sovjetska zveza sta najprej pridobili in nato izgubili nadzor nad ozemlji, kjer živijo narodi z močnim občutkom nacionalne identitete, pogosto podprti s tradicijo lastne državnosti: Poljaki, Litovci, Latvijci, Estonci ali Ukrajinci. Njihov jezik, kultura in elite so uspeli preživeti rusko vladavino in ponovno pridobiti politično suverenost ob pravem času – med letoma 1917-1918 in 1989-1991. Niso bili pod rusko oblastjo, temveč province v rimskem pomenu besede.
Putin pogosto omenja rusko večetnično pripadnost, multikulturalizem in večreligioznost. Vendar je to le retorična osebnost, ki upravičuje politični nadzor Moskve nad neruskimi ozemlji. Putin je privrženec Josipa Stalina, ki je omejil politiko indigenizacije, namenjeno privabljanju neruskih elit na stran boljševikov. Ta poteza je sprva služila utrditvi moči, ki je bila po petih letih državljanske vojne še vedno negotova. Vendar pa so se od začetka 1930-ih Rusi ponovno začeli promovirati v upravi in vojski, ruski jezik pa je postal državni jezik imperija, kot je bil pod carji.
Ta politika je imela enako pomembno gospodarsko razsežnost. Večina ruskega bogastva je ležala vzhodno od Urala. Uporabljali so jih skoraj izključno v boju za osvajanje in ohranjanje ozemelj in vpliva v Evropi ter za širitev evropskega dela države.
Prihodki od proizvodnje nafte in plina v neruskih regijah (kot sta avtonomni okrug Yamalo-Nenets in avtonomni Okrug Hanti Mansijsk) spodbujajo naložbe v Moskvi in Sankt Peterburgu ter preprečujejo gospodarski upad regij, kot so regije Novgorod, Bryansk in Pskov. To je tipičen model gospodarskega izkoriščanja, znan iz Konga, Egipta ali Latinske Amerike. V tem smislu lahko trdimo, da so ruske regije vzhodno od Urala del globalnega juga.
Karta ruske širitve 1533-1894 (Enciklopedija Britannica, Inc.).
Neruska topovska krma
Ruska invazija na Ukrajino je bil še en primer tega kolonialnega vzorca razmišljanja. Po vrsti porazov v Ukrajini in uspešni protiofenzivi Kijeva, ki je udarila v samo srce ruskih okupacijskih sil, je Putin napovedal mobilizacijo. Pojavlja se predvsem v regijah, kjer Rusi ne predstavljajo večine, ali med neruskimi prebivalci države, kot so Burjati, Dagestanci in Južni Osetijci. Še pred mobilizacijo je izvor vojakov, ubitih na ruski strani, pokazal, da je rusko vojaško poveljstvo uporabljalo predstavnike neruskih etničnih skupin kot topovsko krmo. Zdaj so se razmere le še poslabšale.
Kremelj je mobilizacijo uporabil tudi za to, da se je znebil tistih, ki veljajo za politično sumljive. V začetku oktobra 2022 je bilo v vojsko vpoklicanih približno tri tisoč prebivalcev nezakonito priključenega Krima. Polovica jih je krimskih Tatarov, čeprav predstavljajo le 15% celotnega prebivalstva regije. Zagotavljanje nabornikov, ki bodo zagotovo umrli v bitki, je veliko lažje kot premestitev celotne etnične skupine, kot je to storil Stalin leta 1944.
Zato Moskva poskuša voditi vojno v Ukrajini z uporabo etničnih manjšin za zaščito ruskega jedra naroda ter izkoriščanjem relativno manj izobraženih in revnejših državljanov. Za mnoge ljudi, ki živijo vzhodno od Urala, brez stalnega vira dohodka in gospodarskega dohodka,Služenje v vojski je edini način, da zaslužite dostojno denar.
Prav tako lažje verjamejo, da so Ukrajinci nacisti – ker med obema skupinama ni resnične ali namišljene etnične, kulturne ali zgodovinske afinitete. Dvakrat bi premislili, preden bi ubili bratranca ali soseda, vendar vam ni treba oklevati, če vaš pogled na svet oblikuje agresivna državna propaganda, ki prizadene nekatera oddaljena območja velike države. Spomin na boj proti Nemčiji med drugo svetovno vojno je še vedno živ med narodi azijskega dela Rusije.
Ta miselnost je postavila temelje za grozodejstva, storjena v Buchi. Tam je bila nameščena 64. motorizirana strelska brigada iz Burjatije. Kasneje so bili ostali vojaki brigade poslani na najtežja območja fronte v regiji Harkov. Nekateri strokovnjaki trdijo, da jih je Kremelj poskušal uničiti na ta način, da bi prikril svoja dejanja v Buchi.
Preprosto zdravilo ne obstaja
Z vojaško in finančno podporo Zahoda in lastno odločnostjo bodo Ukrajinci verjetno zmagali v vojni. Medtem ko bo državo pustila opustošeno in globoko ranjeno, bo to tudi zadnja faza pri izgradnji ukrajinske nacionalne identitete in državnosti. Kaj pa Rusija? Tudi če bo Putin strmoglavljen, ali bo država ubrala drugačno pot, ali bo ostala izobčenka Evrope in morda sveta?
Po mojem mnenju je odgovor na ta vprašanja v veliki meri v ravni dekolonizacije Rusije. Njene politične in gospodarske elite (kdorkoli že so) morajo priznati, da je njihova naloga vladati v imenu vseh regij države. Sprememba kolonialne vizije bi morala voditi k enakomernejši porazdelitvi bogastva, javnih naložb in razvojnih strategij.
Azijski del Rusije potrebuje svojo organizacijo Memorial, ki je do nedavnega razkrila zločine, ki jih je zagrešil sovjetski režim. Prav tako zahteva sodelovanje lokalnih neruskih voditeljev, ne tistih, ki so nominalno kot Sergej Šojgu, vendar dejansko branijo interese evropskega dela Rusije in etničnih Rusov.
Hkrati je mobilizacija privedla do množičnega izseljevanja mladih Rusov. Od začetka invazije je več kot štiri milijone ljudi zapustilo Rusijo. Ko bodo pripadnike drugih nacionalnih skupin na bojišču poslali na gotovo smrt in bodo etnični Rusi pobegnili iz države, se bo država v prihodnjih letih soočila s še resnejšo demografsko krizo.
Reforma ali upad?
Ruska zvezna struktura, ki trenutno obstaja le na papirju, bi morala postati nova realnost države. Vsi subjekti nominalne federacije bi morali biti sposobni uveljavljati svoje teoretične pravice in sčasoma pridobiti nove. Ne na papirju, ampak v resnici.
Če se to ne zgodi, lahko negativne posledice vojne celo privedejo do propada Rusije. To ni tako nerealističen scenarij glede na številne težave, s katerimi se sooča država: odvisnost od izvoza fosilnih goriv, pomanjkanje inovacij, demografske razmere in etnične napetosti. Moskva že zaostruje nezadovoljstvo ljudstva z uvedbo novega vojaškega davka na regije. Lokalne oblasti morajo zdaj po ukazu vojaškega poveljstva kupiti določeno opremo za vojsko.
To odpira še eno vprašanje, ki je ključno za razumevanje obsega kleptokracije in korupcije v današnji Rusiji: če lokalne oblasti kupujejo čelade ali neprebojne jopiče na prostem trgu, ali to pomeni, da je Rusija preplavljena z lahko dostopno vojaško opremo? Če je tako, lahko pride samo iz vojaških skladišč. In to pomeni, da ga je nekoč ukradla vojska sama.
Vsi ti problemi naraščajo pod površjem avtoritarnega režima, ki jih je doslej obvladoval. Če ta režim preneha obstajati, mora pot do demokratizacije Rusije potekati skozi dekolonizacijo. V nasprotnem primeru tako ruska družba kot Zahod ne bosta mogla pozabiti na obstoj kolektivnega putinizma.
Prevedeno iz poljščine
Besedilo je bilo objavljeno v okviru projekta sodelovanja med nami in poljsko revijo Nowa Europa Wschodnia.
Prejšnji članki projekta: Ukrajina – EU: vroč zaključek pogajanj, Ukrajina – beg pred izbiro, vzhodno partnerstvo po arabskih revolucijah, v izkrivljenem ogledalu, preziran Lukašenko gre v vojno s Putinom, Med Moskvo in Kijevom, klobasa je klobasa, Moj Lviv, Putin v galejah, Polotok strahu, Ukrajina izumljena na vzhodu, Novo staro odkritje, In naj bi bilo tako lepo, novoletno darilo za Rusijo, Če bi razpravljali o zgodovini, je zastoj v Minsku
Izvirni naslov članka: Atak na Ukrainę jest częścią rosyjskiego kolonializmu
