Zdaj v Ukrajini ni varnega ozemlja, vendar obstajajo regije, oddaljene od spredaj, zasedene regije in obstajajo tiste, ki se nahajajo neposredno na razmejitveni črti. Med slednjimi je mesto Nikopol na bregovih Dneperja, ki je postalo začasna pogojna meja med obema vojskama. Sovražna oprema je na drugem bregu oddaljena že štiri kilometre. Lokalni prebivalci na lastne oči vidijo, kako sovražnik izstreli rakete, brezpilotna letala in usmerja topništvo na njih, vendar jih različne okoliščine prisilijo, da ostanejo v mestu.
Pogovarjali smo se z Irino Bykovo, prebivalko Nikopola, ki se je včasih ukvarjala z lončarstvom, vendar je zaradi nenehnega granatiranja prisiljena začasno zapustiti to plovilo. Njena iskrena zgodba govori o tem, kako živi Nikopol na fronti, kako prebivalci rešujejo ranjene in brezdomne živali, kako si pomagajo in kako preživijo pod granatiranjem, ki jih je do deset na dan.
Najljubša keramika
Iryna Bykova je po izobrazbi učiteljica zgodovine, vendar se je med porodniškim dopustom začela zanimati za ljudsko slikarstvo Petrykivka, ki izvira iz njene rodne regije Dnepropetrovsk. Začela je barvati glinene vrče, ki jih je naročila iz lončarja z ljudskimi slikami. In ko je gospodar zapustil regijo, se je Irinin mož odločil, da ji bo z lastnimi rokami naredil lončarsko kolo in peč. Obrtnica se je učila iz svojih izkušenj na kanalih YouTube. Tako se je med seznamom ukrajinskih obrtnikov pojavila še ena lončarska delavnica “Čarobni lonec in čarobni pokal”.
Ljudska obrt je Irino tako navdušila, da se ni vrnila na glavno službo. Oblikovala in slikala je lonce, vodila mojstrske tečaje in hodila na sejme. Čeprav se je kasneje vrnila v šolsko izobraževanje, vendar kot vodja lončarskega kluba in učiteljica dela in likovne umetnosti.
Irina Bykova s svojo keramiko na sejmu leta 2021 (fotografija s Facebooka)
Zdaj je poučevanje njeno glavno mesto dela in dohodka, saj ni možnosti, da bi se ukvarjali z lončarstvom. Izobraževanje v Nikopolu in regiji je popolnoma oddaljeno.
“Zdaj prideš na delo enkrat na tri mesece, kot v muzeju. Vse je zamrznilo. Pred tem so jim med počitnicami dovolili, da pridejo v šolo, celo zahtevali. Toda, ko je ena od šol v Nikopolu popolnoma uničena z raketo, ki se je začel iz zasedenega Melitopola, tam nihče ni ostal živ, potem pa imamo vse popolnoma na spletu. Elektronska dokumentacija, nenehno smo pod kamerami. Težko je,« pravi Iryna.
Nekaj časa je Iryna vodila tudi klub na spletu, organizirala mojstrske tečaje in podarila nekaj svojih glinenih izdelkov prostovoljnim dražbam. Toda zadnjih šest mesecev nisem sedel za lončarskim volanom. Pravi, da so njegovi živci popolnoma pretreseni, ker je granatiranje zelo spontano.
“Ko enkrat vodim spletno lekcijo v sobi, ki je bolj ali manj varna, okna ne gledajo na morje in gledam skozi okno: ali dežuje? Mož mi je rekel: ‘Ne, šrapnel pada, fragmenti sosedove kovinske strehe,’« prebivalka mesta na fronti opisuje realnost svojega dela.
Rojstnodnevna vojna
Velika vojna je ujela Irino na njen rojstni dan, 24. februarja. Mesta ni bilo mogoče zapustiti: njen mož dela brez povezave, starejši starši potrebujejo pomoč, Iryna pa skrbi tudi za brezdomne živali, ki so se v mestu znatno povečale z množičnim izseljevanjem prebivalcev.
Iryna pravi, da je z možem in dvema hčerkama živela v kleti približno 9 mesecev: “V kleti smo se ogreli z električnim ogrevanjem, in ko smo začeli ugašati svetlobo, je postalo hladno in morali smo ven od tam, ker nas je bolel hrbet, tam ne morete sedeti dolgo časa.”
Priznava, da se zdaj ne skriva več v tesnobi. Imajo dve vrsti – raketni in topniški ogenj. Vendar se Nikopol ni takoj začel luščiti.
6. marca so Rusi vstopili v Enerhodar. Videli smo ga, videli, kako gorijo požari na drugi strani, in takoj smo razumeli, da je dejstvo, da ne streljajo na nas, začasno. Prvo bombardiranje smo čakali ponoči,« se spominja prebivalec Nikopola. In tako se je zgodilo. In to se dogaja že 17 mesecev.
Iryna pravi, da so sprva vsako noč bombardirali, ljudje so že poznali svoj približen čas – vsake tri ure. Zdaj so zelo kaotične. Sovražnik uporablja kamikaze drone, ki “vidijo vse”. Droni letijo do množice ljudi in spuščajo granate. Družina Bykov je večkrat pobegnila s svojega dvorišča, ko so tam letele školjke. Lani poleti je v bližini hiše staršev Irine eksplodirala lupina, okna so bila raznesena, streha je bila prekrita z luknjami, fragment pa je popolnoma prebodel pečNa primer, v primeru Združenih držav Amerike, Združenih držav Amerike in Ljudi je rešilo dejstvo, da so bili v drugi sobi.
Streha hiše njenih staršev je bila po granatiranju poškodovana (fotografija s Facebooka Irine Bikove)
Rezervoar se je umaknil in pojavile so se težave z vodo in ekologijo
Iryna pravi, da se granatiranje večinoma izvaja iz Kamianke-Dneprovske na nasprotnem bregu Dneperja. Prej so bile regije Dnepropetrovsk in Zaporizhzhia ločene z rezervoarjem Kakhovka, ki je izginil po eksploziji hidroelektrarne Kakhovka s strani Rusov. Na mestu nekdanjega “morja”, kot so ga imenovali domačini, se obnavljata rastlinstvo in živalstvo, med plitvimi rekami nastajajo bregovine, rastejo vrbe, plavajo race. Nastal je Veliki travnik, ki je bil nekoč tukaj.
Posušen rezervoar Kakhovka (foto: Dnipro deluje)
“Kot desetletni deček je moj oče videl, kako so poplavljene poplavne ravnice, kako posekajo. Sedem moških se je moralo držati za roke in stati v krogu, da bi prijeli debla 500-600 let starih dreves. Vse to je bilo zmanjšano v 2 letih. In na splošno je bil vir naše regije. Pelikani so živeli tukaj in vse vrste zanimivih živali. Vse je bilo uničeno. Ribe so se zadušile, ker je voda cvetela kot močvirje. Zdaj, ko se je voda umaknila, smo enkrat hodili tja, videli smo staro peč iz litega železa in motiko,« pravi domačin.
Kot zgodovinarka Iryna pravi, da je bilo stopanje na zgodovinsko deželo, ki je bila pod vodo več kot 70 let, zanjo nekaj svetega, zato se je bala užaliti spomin na to deželo. Zdaj nekatere školjke ne dosežejo mesta, se tam zataknejo prav v mulju in čakajo v krilih.
Kako živi Nikopol?
Nikopol je imel 120.000 prebivalcev, zdaj je v njem ostalo okoli 30.000 ljudi. Toda vse deluje v mestu, tam je elektrika, plin, komunikacija, vendar je nevarno živeti tukaj. Prebivalce že vodi zvok, na katerem območju se bombardiranje dogaja – v svojem, v središču mesta, ko leti v sosednji Marhanets ali v okrožje Pokrovsk.
“Med granatiranjem imamo 3-6 sekund, da se skrijemo. To je dovolj, da se na primer premaknem iz kuhinje v dnevno sobo. V povprečju je približno štiri do sedem napadov na dan, največ jih je bilo deset – trajalo je cel dan,” pravi Iryna.
Posledice granatiranja Nikopola (fotografija s Facebooka Irine Bykove)
Irinin mož je inženir, ki popravlja transformatorske postaje, dela v neprebojnem telovniku in čeladi. Toda nekega dne, ko je delal, je v bližini eksplodirala balistična raketa in človek je prejel pretres možganov. Še en incident je še posebej prestrašil žensko, potem pa je popolnoma prenehala delati svojo najljubšo obrt.
»Z mamo sva posadili breskve. Vidimo lupino, ki leti nad nami. Pustili smo motike in lopate in začeli teči. Toda moja mama ima umetni sklep, tega ne more storiti hitro. In potem slišim, da lupina začne eksplodirati. To je vrsta razpoke, zaradi katere se vaše življenje začne deliti na slikovne pike. Te minute so tako dolge. Vem, da je trajalo približno trideset sekund, vendar se mi je zdelo kot pol dneva. In obrnem vogal, mama teče – in mi smo že v hiši. Tistega dne je bil moj dedek ubit v soseski in prerezan s šrapneli,« pravi Iryna. Po tem incidentu ima stalen strah in tesnobo, ki ju ne ugasnejo sedativi.
Fragmenti lupine, ki jo je Irina Bykova našla v bližini hiše
“Naši branilci fantov so izostrili vse svoje čute. Vrnejo se in nenehno vidijo grožnjo, ne morejo se sprostiti. So že na varnem in še vedno se počutijo, kot da so še vedno na ograjiNa primer, v primeru Združenih držav Amerike, Združenih držav Amerike in Združenih držav Amerike, Združenih držav Amerike, Tisti, ki živijo v našem mestu, že imajo tudi sindrom jarkov. Nenehno poslušate, ušesa so kot lokatorji, lovijo vse zvoke, vsako gibanje. In ko pridete v gozd, kjer so samo ptice, tudi psi ne lajajo, je ta tišina zatiralska. Tako velik je, da sedim in jokam,« pravi ženska.
Zdaj se Iryna sploh ne ukvarja z lončarstvom, svojo zadnjo moč daje svojim študentom in družini, vendar se resnično želi vrniti k svojemu najljubšemu delu: »Lončarsko kolo je že v moji hiši. Lani poleti sem se z delavnico sprijaznil, vendar se je granatiranje začelo in sem ga preložil. To poletje sem v delavnicah začel polagati ploščice – spet se je začelo intenzivnejše granatiranje in vse sem spet preložil. Z vsakim posnetkom pomislite: “Vsaj ne pri meni.” Hkrati pa razumete: če niste vi, potem je to nekdo drug. To je zelo strašljivo, vendar živimo nekako, verjetno zato, ker so vsi skupaj, sorodniki so v bližini.”
Iryna sanja o nadaljevanju lončarstva
Družina Bykov se zdaj pogosto odpravi na sprehod po poljih zunaj mesta, kjer školjke ne dosežejo: »Takoj, ko prideš do tega kraja, vdihneš in spoznaš, da nebo nad vami ni sito, je trdno, modro, lepo. In potem se spomniš, da si človeško bitje.”
