Poletna presejalna platforma za duševno zdravje Anima.ua objavil rezultate raziskave 42 tisoč ljudi. Ukrajinci o svojem duševnem stanju. Rezultati so razočarani: skoraj 40% anketirancev se vsak dan počuti utrujene ali se jim zmanjša energija, 37% izgubi zanimanje in zadovoljstvo v poslu, več kot tretjina pa ima težave s spanjem. Anketiranci so govorili tudi o težavah s koncentracijo, negativnih občutkih do sebe, depresiji in drugih znakih duševnih motenj. 11% vprašanih je dejalo, da vsak dan razmišljajo o smrti ali samopoškodbah.
Z vodjo oddelka za psihološko rehabilitacijo centra “Nezlomljeno”, psihiatrom Olehom Bereziukom, smo se pogovarjali o tem, kaj se dogaja z našo psiho v drugem letu obsežne vojne, kako pomagati sebi in svojim sorodnikom, da se izognemo zapletom duševnih motenj in o posledicah za naše duševno zdravje po koncu vojne.
Kaj pravijo številke
Po eni strani, pravi Oleh Bereziuk, se človeška psiha lahko hitro prilagodi okoliščinam, ker je zgodovina človeštva zgodovina vojn, ne miru. Večina Ukrajincev, starejših od 35-40 let, je zagotovo slišala za grozote vojne od svojih starih staršev, o njihovih izkušnjah preživetja. Po drugi strani pa to znanje ne more vedno zaščititi naše psihe pred travmo, ker vedenje ni isto kot doživljanje.
Po drugi svetovni vojni so strokovnjaki začeli aktivno preučevati duševne travme, ki jih povzročajo vojne in izgube. Po vrsti študij in opazovanj so danes zaključki naslednji: približno 10% vseh ljudi, ki so preživeli vojno, razvije klinične oblike stresnih reakcij – posttravmatska stresna motnja in druge motnje.
Največja verjetnost hudih duševnih motenj je pri ljudeh, ki so prišli neposredno na vojno območje, trpeli zaradi granatiranja in so bili poškodovani. Med njimi se poveča na 30-40%. Te številke, pravi Oleh Bereziuk, potrjujejo opažanja strokovnjakov “neprekinjenega” centra.
“Pregledali smo vse ljudi, ki so jih pripeljali evakuacijski vlaki z vzhoda Ukrajine. Približno 30% jih je imelo posttravmatsko stresno motnjo, «pravi psihiater.
Bolj zapletena je poškodba ali fizična travma, dodaja, večja je verjetnost razvoja duševnih motenj. Na primer, če ima oseba prodorno rano v trebuh ali prsnico, se verjetnost PTSD poveča na 40-60%, če obstaja tudi rana na glavi – do 80-90%.
Pomembno je, da so simptomi PTSM v vojski in civilistih različni. V vojski je PTSM nekoliko lažje diagnosticirati, saj se kaže skozi tesnobo, napetost, agresijo, nočne groze, bliskavice – opazno je. Pri civilistih, ki so na vojnem območju, so doživeli poškodbe ali izgubo, se PTSM kaže v depresivnih simptomih, ki jih je težje opaziti, ker oseba molči in se izogiba komunikaciji.
“To je naraven odziv na veliko stresa. Poleg zdravja so ti ljudje izgubili vse – sorodnike, ki so umrli ali odšli v tujino, dom, delo, zemljo, družbene odnose, ki so jih razvijali vse življenje. Zato mora vsaka bolnišnica, kjer se zdravijo ranjence, nuditi tudi strokovno psihološko pomoč, da bi pravočasno opazila problem in se izognila njegovim zapletom. To je ključnega pomena za prihodnost,” pravi Oleh Bereziuk.
Še težje je diagnosticirati PTSM pri otrocih. Hkrati se lahko otroci izognejo frustracijam, saj zaradi pomanjkanja izkušenj reagirajo na edinstven način. Prvič, otroci kopirajo reakcijo svojih staršev, in drugič, otroci imajo radi igre.
“Obstaja dober film z naslovom Življenje je lepo. Tam, oče in sin, so bili Judje med drugo svetovno vojno v Italiji poslani v koncentracijsko taborišče. Oče je sinu povedal, da je vse to velika igra in da je otroku pomagala preživeti. To je dober primer. Če pa otrok poustvari isto travmatično situacijo, kot jo je doživel vsak dan v igri, ustvari svojo pravljico, je to slab simptom, ker se izolira,” pravi Oleh Bereziuk.
Med ljudmi, ki niso bili blizu fronte in se niso neposredno soočili z grozo vojne, iz oči v oči, lahko pride tudi do motenj duševnega zdravja. Navsezadnje je duševna travma lahko ne le resnična, ampak tudi namišljena – naši možgani ne razlikujejo med resničnostjo in fantazijo. To tveganje se poveča, če ima oseba zgodovino telesnih ali duševnih zdravstvenih težav.
“Obstaja teorija pripisovanja – človek si pripne travmatičen dogodek in tako začne delovati v travmatičnem načinu,” pravi psihiater.
To, kar je nevidno
Težava je v tem, da čeprav je PTSM bolj izrazita, kar omogoča hitrejšo diagnozo, so depresivne motnje pri mnogih ljudeh še vedno nevidne.
“Med vojno veliko depresivnih motenj ni diagnosticiranih, ker oseba mobilizira vse sile. Zdaj odkrivamo več anksioznih motenj. Toda ko se vojna konča, se bo število depresivnih držav, povezanih z njo, začelo povečevati. Videli ga bomo v 2-5 letih,” pravi Oleh Bereziuk.
Poleg tega lahko stalni stres, napetost, tesnoba v nekaj letih privedejo ne le do povečanja primerov depresivnih motenj, temveč tudi do psihosomatskih bolezni – od astme in alergij do raka ščitnice, nadledvičnih žlez in želodca.
“Ljudje se prilagajajo, nekateri – učinkovito, drugi – po visoki ceni, pojav bolezni,” dodaja zdravnik.
Oseba potrebuje osebo (tudi če tega ne želi)
Nekateri osnovni simptomi travmatične stresne motnje so astenija (velika utrujenost) in apatija (nenaklonjenost nečemu). Kažejo na izčrpanost telesa. Dobra novica je, da bodo ti simptomi verjetno povzročili, da bo oseba obiskala strokovnjaka za duševno zdravje. Slaba novica je, da sta astenija in apatija pozni “rdeči zastavi” in kažeta, da so stvari šle predaleč.
Treba se je obrniti na specialista ali družinskega zdravnika ali samo na drugo osebo, s katero se lahko pogovorite takoj po resničnem ali namišljenem travmatičnem dogodku, tudi tistem, ki se nam zdi znan, vendar še vedno močno vpliva na čustva.
“Eksistencialna, eksistencialna, psihična travma je zelo škodljiva, ker nas izolira od drugih ljudi. Če je nekdo izgubil sorodnike, je žalosten in zavrača pomoč ali prisotnost drugih, rekoč, da želim biti sam, je to slab simptom. Izolacija v travmi je poljub smrti. Vsi bi se morali tega zavedati in se ne smemo puščati v travmatičnih situacijah. To je ključnega pomena,” pravi Oleh Bereziuk.
Bolj ko smo skupaj in delimo čustva, manj verjetno je, da bomo razvili duševne motnje, njihove zaplete in pojav psihosomatskih bolezni.
Družbeni interes, zanimanje za druženje z drugimi ljudmi, je znak duševnega zdravja. Izguba tega zanimanja je znak duševne motnje. Da bi preprečili travmo in frustracije zaradi izolacije osebe in poslabšanja njihovega stanja, je treba deliti svoja čustva. Ne nujno s strokovnjakom za duševno zdravje. Lahko se pogovarjate z vsemi, ki jim zaupate in ki lahko poslušajo – lahko je prijatelj, nekdo iz starejše družine, ki ima izkušnje z okrevanjem po travmi.
“Včasih nočeš nikomur povedati – to je tako strašljivo, lahko boli itd. V moji glavi se pojavljajo različne zgodbe. Ampak ne moreš molčati. Če se naučite groznih novic, si oglejte grozne novice, čustva prevrejo – takoj se pogovorite o tem. Potem obstaja možnost, da reakcija ne bo tako močna in boleča,” pravi Oleh Bereziuk.
Prostovoljci, zdravniki, železniški delavci evakuacijskih vlakov itd. lahko najbolj trpijo zaradi poškodbe opazovalca. Vidijo preveč žalosti. Za njih je govorjenje ključnega pomena.
Še enkrat o informacijski higieni
Da bi ohranili svoje duševno zdravje, morate vzdrževati psihološko higieno in informacijsko higieno.
“Seveda moraš imeti informacije. Vendar vam ni treba ponovno prebrati iste stvari v interpretacijah različnih ljudi na Facebooku, ki prihajajo do fantastičnih naslovov in se dotikajo čustev zaradi všečkov in pogledov. Za to porabimo katastrofalno količino časa,” pravi zdravnik.
Pri travmi gre za ukvarjanje s čustvi, ne z umom, dodaja. Ko pride do potencialno travmatičnega dogodka, se možganska skorja, odgovorna za razmišljanje, izklopi, da se lahko začne instinkt samoodržanja.
“Ko te procese vključimo/izključimo z namišljenimi dogodki ali opazovanjem dogodkov prek medijev, škodujemo samo sebi. Ko se s tem branjem posilimo in ga celo prepričamo, sprožimo stresne reakcije, ki vodijo v razvoj motenj. Razmislite o tem,« pravi Oleh Bereziuk.
Uporabite vsa orodja
Verske organizacije lahko pomagajo tudi v boju za ohranitev duševnega zdravja, pravi Oleh Bereziuk. Za to vam ni treba verjeti.
»Sveto pismo in verske prakse so nastale z razlogom. Razvili so se skozi tisočletja, da bi ljudem dali orodje za spopadanje s stresom grožnje smrti. Imam prijatelja, ki je biblijski učenjak. Pravi, da je vsaka zgodba iz Svetega pisma zgodba o travmi in o tem, kako jo je mogoče premagati,« pravi Oleh Bereziuk.
Poleg tega je danes večina duhovnikov ali pastirjev usposobljena za zagotavljanje ustrezne psihološke prve pomoči. Vsaj vedno lahko poslušajo, kaj boli osebo in tako delijo to bolečino.
»Temu orodju se ne bi smeli izogniti. V vojni je vsako orodje, ki bo skrbelo za naše duševno zdravje, pomembno in koristno,” dodaja Oleh Bereziuk.
