Režiser Antonio Lukić govori o tem, da najboljše filme o vojni ustvarjajo otroci vojne in ne njeni neposredni udeleženci, in zakaj naj bi ambiciozna kinematografija služila danes, ukrajinski v intervjuju za Macieja Piotrowskega.
Vaš zadnji film “Luksemburg, Luksemburg” se začne s prizorom iz leta 1998 v majhnem provincialnem mestu Lubny, čeprav se film odvija predvsem v sedanjosti. Vrnitev v mitsko preteklost ne traja dolgo, vendar se mi zdi, da je to ključna epizoda za razumevanje sporočila, nekakšen poskus, da bi se sprijaznil z mojimi idejami o mojem otroštvu, ki je padel v težko obdobje političnih preobrazb. Kakšno je bilo to obdobje za vas, ukrajinsko 1990-ih?
“To je bil čas negotovosti. Potem smo izgubili odlično priložnost za izgradnjo močne, neodvisne države. Toda zame osebno so bila to le leta srečnega otroštva, zato mi je težko biti objektiven. Otroštvo je čas, ko gledate na življenje brez filtrov, brez posredovanja. Otrok še ne išče pobega iz resničnosti kot odrasli: na delo, droge ali alkohol. Vse ima na dosegu roke. Samo otroci lahko vidijo svet takšen, kakršen v resnici je. Zato najboljše filme o vojni ustvarjajo otroci vojne in ne njeni neposredni udeleženci.
Rojeni ste bili leta 1992, v prvem letu neodvisnosti Ukrajine. Odraščali ste s svojo državo, odraščali ste v Transcarpathia. To je bil težek čas za ukrajinske družine. Kaj se spomnite od takrat?
– Otrok iztisne spomine na težave vsakdanjega življenja. Pozablja, kaj ji je manjkalo, kakšne so bile njene nepopolnosti. Imam spomine na brezskrbne dni, na čas, ko mi je bil oče ob strani in sem se počutil varnega.
– Kar se tiče kulturnega sveta, kaj ste pustili od tistega časa?
– Cenim in se spominjam, nenavadno dovolj, televizijskega kanala 1 + 1. Pojavil se je leta 1995 in nato praviloma predvajal izključno v ukrajinščini. Naredili so veliko odličnih, resnično inteligentnih oddaj. Ali poznate to obliko Kdo želi biti milijonar?
– Da, to je bila senzacija tudi na Poljskem. Vsi so gledali milijonarje.
– Na televizijskem kanalu 1+1 se je program imenoval “Kdo želi biti milijonar”. Takrat so se pred televizijo zbrale cele družine. To je bila odlična možganska vadba, širili smo obzorja, vendar smo se tudi zelo zabavali. Vse je bilo pripravljeno zelo profesionalno, na visoki ravni. Nato je v prvem desetletju 21. stoletja intelektualno programiranje začelo izginjati s televizije. Vsi so razumeli, da je nevednega gledalca lažje manipulirati. Inteligentni ljudje nikomur niso koristili: oni so stali za revolucijami, oni so bili tisti, ki so sprožili upor. Dostojna televizija je bila ubita, toda s tem povezujem 1990-a.
– Ali ste našli odgovore na svoja vprašanja v ukrajinski kinematografiji, nekaj blizu vašemu srcu in vašim otroškim izkušnjam?
– Na takratnem postsovjetskem prostoru so se poskušali razumeti leta razpada ZSSR, zgodbe o nastanku nove realnosti in kako se ljudje poskušajo spopasti z njo. Zdaj pa me ti filmi ne navdihujejo. Znašli smo se v času, ko glas dvigujejo generacije ljudi, rojenih v 1990-ih. Nihče drug ni tako zainteresiran, da bi se vrnil v tiste čase. Med snemanjem filma sem si zadal nalogo, da čudežno ustvarim svet, ki je padel v pozabo. Tu sem začel razmišljati o svoji zadnji službi.
– Kje ste iskali navdih?
– Eden mojih najljubših prizorov iz zgodovine kinematografije prihaja iz filma “Jaz, tvoj sin” madžarskega režiserja Istvána Szabója. Njegova zgodba poteka takoj po drugi svetovni vojni. V šolo prispe humanitarna pomoč. To ni dovolj za vsakogar in mora iti najbolj potrebnim. Vidimo razred osemletnikov, učitelj prosi samo tiste otroke, ki so izgubili očeta, naj vstanejo. Celoten razred vstane. Na žalost se zgodovina ponavlja in v sodobni Ukrajini bomo spet imeli takšne šole. Ta film prikazuje tragedijo situacije, v kateri otroci odraščajo brez staršev, brez vzornikov.
– Tako kot junaki vašega filma: izgubljeni voznik minibusa Kolya in policist Vasya, ki sta odšla v Evropo iskat pogrešanega očeta.
Pogrešajo ga, ker je lik, ki uresničuje red. V “Luksemburgu, Luksemburgu” je leto 1990 obdobje, v katerem je prisoten oče. In ko je z vami, vse ostalo postane nepomembno. Ne posvečate pozornosti inflaciji, brezposelnosti, mafijskim obračunom. Zato film delim na dva dela: prvi je, ko je oče z družino, drugi pa, ko ga ni. In ne govorimo o določeni, fizični osebi, od katere podedujete gene.
“Kaj ste želeli pokazati?”
“Moj končni cilj je bil povedati zgodbo o tem, kako iščemo ustvarjalca v svojem življenju. Pogosto komuniciram z občinstvom, zdaj bom šel odgovoriti na vprašanjaNa primer, v primeru Združenih držav Amerike, Združenih držav Amerike in Združenih držav Amerike, Ljudem poskušam dati nekaj o sebi, deliti svoje misli z njimi. Vendar pa nenehno iščem nekoga, ki mi bo pomagal razumeti življenje, da bi mi povedal, kako naj se obnašam. Iščem očetovsko figuro v odnosih z ljudmi.
– Ali vam uspeva?
“To je težka naloga. Sem že odrasel, imam sina in vem, da očeta ni mogoče nadomestiti.
“Zelo sem bil navdušen, da se motiv iskanja očeta pojavlja v ukrajinskih filmih o 1990-ih. Ta tema se pojavi, na primer, v filmih “Pamfir”, “Kamen, papir, granata”, “Oče”. Zakaj menite, da je ta tema postala tako pomembna?
– Mislim, da je težak odnos z očetom, njegova nedostopnost skupna izkušnja generacije 1990-ih. Vsi poskušamo pokazati možnost dialoga med generacijami. Poskušamo uskladiti starše z otroki, da bi zanje našli skupni jezik. In ni tako pomembno, kdo je simbol starejše generacije – očeta, matere ali koga drugega.
– Mimogrede, zanimiv pojav je, da je vaš prejšnji film “Moje misli so tiho” govoril o odnosu med odraslim sinom in njegovo mamo, ki je bila v njegovem življenju celo preveč prisotna. Ste se želeli pogovoriti o odnosu med starši v prvih dveh filmih?
“Moj prejšnji film govori o več: zdi se mi, da gre za zgodbo o postavljanju in prečkanju meja. Hotel sem povedati zgodbo o tem, kaj morate občutiti in doživeti, da dokončate svoje potovanje. Ne morete prekiniti vezi, ki vas vežejo, in se premakniti v samostojno odraslo življenje, ne da bi občutili bolečino.
V širšem smislu se vi in vaša generacija poskušate spopasti s preteklostjo: zasebno in kolektivno. Kaj po vašem mnenju čaka Ukrajince v konkurenci z zgodovino?
– Veste, pred kratkim sem bil v Londonu. Velika Britanija ima krvavo imperialno zgodovino. Samo poglejte njihove muzeje, polne relikvij, pripeljanih iz Egipta, Indije in Afrike. Kolega, Angleža, sem vprašal, ali ima s tem kakšne težave. Odgovoril je, da ne čuti niti sramu niti ponosa na to, kar so storili njegovi predniki. Njihov izvozni izdelek je Harry Potter in Paddington Bear. Mislim, da je to dokaj zdrav pristop, ko zgodovina ne zakriva sedanjosti.
Po mojem mnenju bi morala biti naslednja velika tema ukrajinske kinematografije pogled v prihodnost. Vsi ga potrebujemo. Če živimo v preteklosti, iz tega ne bo prišlo nič dobrega.
– In vaš naslednji film bo o prihodnosti?
»Ne vem. Rad bi posnel ganljiv, satiričen film. Po dveh produkcijah sem si prislužil pravico, da razočaram občinstvo. Kot pravi Charlie Kaufman, je neuspeh častna značka. Tisti, ki ne tvegajo, ne delajo napak, kino pa je posel ljudi, ki radi tvegajo.
– Spoznali smo se na festivalu “Ukrajina!” v Varšavi, ki poteka že deveto leto zapored. Spominjam se ukrajinskega filma zgodnjega 21. stoletja iz študentskih let: takrat skoraj ni bilo ničesar za gledati. In danes imamo celoten festival na dostojni ravni, z biseri svetovnega razreda. Kako so se te spremembe zgodile v ukrajinski kinematografiji?
– Imel sem izjemno srečo: leta 2014 sem diplomiral na Fakulteti za režijo na Univerzi Karpenko-Kary v Kijevu. To je bil trenutek, ko je svet posvečal pozornost Ukrajini, obstajala je potreba po filmih, ki bi pripovedovali zgodbo o naši državi. In potem, končno, je bilo dostojno financiranje za našo kinematografijo. In čeprav nam niso vedno pomagali, včasih nekaj ni uspelo, vendar je bilo v tem obdobju še vedno veliko fantastičnih stvari. Dokler je obstajal proračun, je bilo mogoče tvegati. Žal je ruska invazija to končala. Ni več denarja za vreden film in morda nikoli ne bo. Povpraševanje po kulturi je nizko in ne samo v Ukrajini. Ljudje imajo raje krvave zgodbe, radi se potopijo v agresijo. Živimo v dobi UFC, MMA. Nismo daleč od dni gladiatorskih bojev: še vedno so zanimivi. Na žalost se ljudje ne odzivajo dobro na ljubezenske zgodbe, veliko lažje jih je izzvati s sovraštvom.
Zakaj torej v takšnih časih potrebujemo ambiciozen film?
“To je poskus, da nas opomnimo, da morda še vedno obstajajo nekatere vrednote. Bog, humanizem ali kaj drugega.
Prevedeno iz poljščine
Besedilo je bilo objavljeno v okviru projekta sodelovanja med nami in poljsko revijo Nowa Europa Wschodnia.
Prejšnji članki projekta: Ukrajina – EU: vroč zaključek pogajanj, Ukrajina – beg pred izbiro, vzhodno partnerstvo po arabskih revolucijah, v izkrivljenem ogledalu, preziran Lukašenko gre v vojno s Putinom, Med Moskvo in Kijevom, klobasa je klobasa, Moj Lviv, Putin v galejah, Polotok strahu, Ukrajina izumljena na vzhodu, Novo staro odkritje, In naj bi bilo tako lepo, novoletno darilo za Rusijo, Če bi razpravljali o zgodovini, je zastoj v Minsku
Izvirni naslov članka: “Straciliśmy świetną Szansę, avtor Zbudować Silne, niezależne państwo”
