Če uporabljate Google, da bi našli nekaj, kar simbolizira zgodovino kot znanost, kot pojav na splošno, bodo rezultati drugačni. Najpogosteje bo iskalnik ponudil starogrško muzo Clio, ki že dolgo velja za zavetnico zgodovine in je tradicionalno upodobljena na zelo ugleden način – z zvitkom besedila in modrim pogledom. Z vidika mentorja, ki uteleša Ciceronovo dobro znano maksimo o “zgodovini je učitelj življenja”.
Če bi bil Cicero danes živ, bi najverjetneje zavrnil svoje besede. Ker povsod obstaja jasen dokaz, da nas zgodovina zelo pogosto uči le tistega, česar nas v resnici ničesar ne nauči. Tudi ne tako – zgodovina ponuja ljudem vseh obdobij veliko pomembnih lekcij. Težava je v tem, da je večina njenih učencev nepozornih, lenih in samozavestnih. Učenci prve četrtine 21. stoletja – zlasti razreda 2023 – nikakor niso izjema.
Med zgodovinarji obstaja priljubljena šala, da je najljubše kmetijsko orodje Ukrajincev grablje. Ne zato, ker bi bili mi – kot pravi in neposredni potomci starih triplijancev (pravzaprav ne) – stoletja večinoma kmetje. Ker se je napaka v naši zgodovini zgodila prepogosto.
Pogosteje kot ne, je naš rake prevzel obliko notranjih sporov in protislovij, medsebojne “ruševine”, ki so jo z veseljem uporabljali ne nujno močnejši, temveč bolj organizirani, namenski, integralni in pogosto bolj cinični sosedje. Obstaja veliko primerov. Tudi če zavržemo starodavno Rusijo, katere medknežjih sporov ne bi smeli zaznati v sodobnih nacionalnih in družbenih kategorijah, potem vidimo “ruševino” po smrti Bohdana Hmelnytskega, katerega bistvo je najbolje prenesti v ljudsko modrost “Kjer sta dva Ivana, so trije hetmani.”
Dogodki ukrajinske revolucije pred nekaj več kot stoletjem, ko so spodleteli številni poskusi oživitve ukrajinske državnosti, so še novejši in pomembni. Med drugimi pomembnimi razlogi, predvsem zunanjo agresijo, je bil ključni pomanjkanje notranje enotnosti med ukrajinskimi osebnostmi. Besedna zveza “Če ni socialistične Ukrajine, potem naj je ne bo!”, ki jo pogosto pripisujejo Volodimirju Vynnychenku, čeprav je ni rekel on, ampak eden od drugih socialističnih politikov imeniške dobe, poudarja ključni problem – prevlado lastnih interesov nad splošnimi, nezmožnost dviga preko ozkih osebnih, ideoloških ali strankarskih interesov.
Simbolična obletnica je bila precej nova – 14. decembra 1918 je pod pritiskom kmečke vstaje, ki jo je vodil predvsem socialistični imenik, Hetman Pavlo Skoropadsky abdiciral. Veliko se lahko prepira o dosežkih in neuspehih zadnjega hetmana, ker jih je imel veliko. Toda v zgodbi o njegovem strmoglavljenju je kontekst zelo pomemben. Protihetmanska vstaja se je zgodila v času, ko se je zdelo, da bo nova agresija ruskih boljševikov stvar prihodnjih tednov. Ali se je splačalo v imenu abstraktnih sloganov o družbeni enakosti (ali posebne želje po prevzemu oblasti članov imenika in prerazporeditvi zemlje od kmetov), da bi začeli de facto državljanski konflikt ob neizogibni invaziji od zunaj – zgodovina je presodila.
Posledice takšnega delovanja proti lastni državi ob zunanji grožnji in le kot posledica ideoloških in političnih razlik so bile dobro opisane v spominih takratnega galicijskega politika Longina Cehelskega: »Ukrajinski tako imenovani. demokracija… trmasto se je boril proti hetmanu in njegovi moči, predvsem zato, ker je odpravil socialistične zakone osrednje Rade. Toda te stranke so lahko opravljale le negativno delo … Njihova revolucionarna demagogija bi lahko povzročila upor, vendar ni mogla ničesar zgraditi. Nasprotno, njihova uničujoča vznemirjenost je utrla pot boljševikom.”
Ko je Rusija leta 2014 začela agresijo na Ukrajino, je naša družba pokazala zadostno raven enotnosti, da je lahko lokalizirala sovražna dejanja v delu Donecka in Luganska regija. Enotnost je bila slabša med politiki, zlasti po koncu najbolj aktivnih bojev v coni ATO leta 2015. Toda tudi oni so uspeli pozabiti (vsaj na površini) na lastne prepire in zamere, ko se je februarja 2022 začela popolna invazija.
Zdelo se je, da so se Ukrajinci – tako družba kot politiki – končno naučili vsaj nekaj iz zgodovine in tokrat bi se izognili grabljem državljanskih sporov. Toda takoj, ko je neposredna grožnja Kijevu minila, je frontna črta jeseni 2022 postala bolj ali manj stabilna, vojna pa je postala bolj pozicijska kot okretna, senca našega najljubšega kmetijskega orodja se je vrnila in spet grozljivo grozi nad Ukrajino.
Samo v zadnjih tednih in mesecih je bilo takoj slišati več zelo zaskrbljujočih signalov, predvsem od ukrajinskih oblasti ali tistih, ki so z njimi povezani. Tema izvedbe volitev med vojno je večkrat vržena v informacijski prostor iz provladnih krogov, kljub zanikanju Volodimirja Zelenskega o možnosti(a) V obsegu, ki ga dovoljujejo določbe te konvencije, Predsednik je bodisi nepošten ali ne ve, kaj počne njegov urad, ki ga vodi “sivi kardinal” Andriy Yermak. Katera od teh možnosti je slabša – ne morete takoj povedati.
Volitve v sedanjih razmerah bi bile parodija na demokratične postopke, saj milijoni Ukrajincev v tujini ali več sto tisoč na fronti preprosto ne bodo mogli voliti. Skupaj z neizogibno cenzuro, zlorabami in pritiskom na opozicijo so takšne volitve le sanje oblasti, saj bodo zagotovile ohranitev sedanjih položajev. Čeprav za ceno demokracije, dostojanstva, svobode izbire – za vse, za kar se borimo v tej vojni. Ni znano, ali je predsednik (ali bolje gospod Yermak?) pripravljen plačati to ceno za ohranitev moči in ali bo družba tolerirala takšne korake. Res nočem, da bi ga preverjal v praksi.
Enako zaskrbljujoč znak je naraščajoča sovražnost urada predsednika do vrhovnega poveljnika oboroženih sil Ukrajine Valerija Zaluzhnyija. General sam ni nikoli namigoval niti na minimalne politične ambicije, ampak je osredotočen na zmago nad Rusijo. Vendar pa se njegova velika priljubljenost v družbi za politike na oblasti očitno zdi izjemno nevarna. Zato vedno znova obstajajo “lažne novice” tu in tam, namenjene diskreditaciji Zaluzhnyi. Najnovejši, najbolj odmevni in senilni primer je »verbalna driska« ljudske poslanke iz »služabnice ljudstva« Maryane Bezuhla, ki že več tednov zapored kritizira Zaluzhnyija, mu postavlja različne smešne zahteve in zdaj neposredno poziva k njegovemu odstopu.
Na splošno je s figuro Bezuhle vse jasno – skrajni čas je, da jo pregledajo kompetentni terapevti, njena prisotnost v parlamentu pa je velik madež sramu za volivce 217. volilne enote. Čeprav je obrambni minister Umerov dejal, da ni namena zamenjati Zaluzhnyija, je težko verjeti. Kajti če bi bile Bezuhline “misli” samo njene in bi bile jasno v nasprotju s stališčem stranke Služabnik ljudstva ali urada predsednika, bi že zdavnaj ustavila ta klovn na svoji Facebook strani. In ker se cirkus nadaljuje, to pomeni, da ga potrebuje “vrh”. Tako nujno je, da so za odpravo izjemno hipotetičnega političnega konkurenta v prihodnosti pripravljeni iti v konflikt z vojsko in na še en razkol v družbi.
To sta samo dva primera. Ali pa lahko govorimo o smešnem za danes, a o tako donosnem teletonu s hkratnim “citatom” opozicijskih medijev (ki tudi niso brez greha, vsekakor pa niso slabši) in o tem, kako je stara prijateljica Zelenskega Olena Kravets dodeljena iz proračuna za neuporabno televizijsko oddajo, pravzaprav enako količino denarja kot za gradnjo obrambnih struktur v frontni regiji Zaporizhzhia … Še vedno je veliko za pisanje, vendar se bistvo tega ne bo spremenilo.
Obstaja močan vtis, da je predsedniški urad trdno verjel, da Ukrajina vsaj ne bo izgubila vojne, zato je mogoče aktivneje sodelovati v veliko bolj znanih spletkah, tajnih igrah in razdeljevanju denarja. To je veliko lažje kot vzpostavitev normalnega dela TCC in ne demonstrativno, v duhu “preprostih rešitev”, zamenjava vseh vojaških komisarjev brez popravljanja samega sistema. To je veliko bolj prijetno kot prisilni in nepriljubljeni koraki za boljšo pripravo države na dolgo vojno, zlasti v zvezi z mobilizacijo. Konec koncev, zakaj resnično narediti nekaj, da bi vzpostavili normalen, pregleden mobilizacijski sistem, če lahko uredite demonstrativne “razstave mask” v telovadnicah ali rekreacijskih kompleksih. Poleg tega je pomemben del “navadnih ljudi”, to je jedro volivcev, zadovoljen s takšno predstavo.
Strašljivo si je predstavljati, kaj bi se moralo zgoditi spredaj, da bi “treznili” vse te ljudi. In še bolj strašljivo bo, če se to zgodi. Zato je začetni optimizem prvih mesecev obsežne invazije, da so se Ukrajinci, zlasti politiki, nekaj naučili iz zgodovine, zdaj videti vsaj prezgodaj. In senca napak kozaške “ruševine”, 1918 ali mnogih drugih iz naše preteklosti, postaja debelejša in temnejša. Doslej je kljub vsemu to le senca. Obstaja vsaka možnost, da ga odvrnete. Ampak, če je usojeno, da se materializira, potem bodo naslednje generacije Ukrajincev prejele dodatne zgodovinske lekcije iz kategorije “kako tega ne storiti”. Verjetno, da ponovno preskočite te lekcije. In dejstvo, da je problem grabljev značilen za mnoge družbe, ne samo za Ukrajince, komaj nikogar tolaži.
