Ta stvar je sploh čudna – vera Zahoda v našo zmago. Po eni strani se zdi iluzorna, po drugi strani pa določa prihodnost narodov in celin za leta in leta.
Spomnimo se, da tudi na predvečer obsežne ruske invazije Združene države niso resnično verjele, da so Ukrajina, njena vojska in ljudje lahko preživeli, da bi imeli vsaj večino ozemlja pod napadom “druge vojske sveta”.
Največ, na kar smo upali, na primer v Washingtonu, je bil naš pogumni partizan, v zasedenih deželah. Zato so nam zagotovili ustrezna sredstva za gverilsko vojskovanje – STinger“in Kopje(a) V obsegu, ki ga dovoljujejo določbe te konvencije, generalni sekretar Združenih narodov zagotovi, da ima generalni sekretar Združenih narodov pravico: Tako so Američani nekoč oskrbovali afganistanske mudžahedine, ki so branili svojo zemljo pred sovjetskimi napadalci.
In Berlin ni verjel v sposobnost Ukrajincev, da se sploh uprejo. Zato so Nemci zagotovili le pet tisoč starih čelad. Na koncu ga sploh niso zagotovili, ampak so le obljubili.
Britanci in Poljaki so v naš odpor verjeli nekoliko bolj. Veliko prej so spoznali, da je treba ukrajinski vojski zagotoviti najmočnejša vojaška sredstva.
Še večja je med baltskimi narodi, čeprav jo je povzročila eksistencialna nujnost. Estonci, Latvijci in Latvijci so se jasno zavedali, da če se Ukrajina ne bo uprla, bodo naslednje žrtve ruske agresije.
Vera v odpornost Ukrajine je rasla skupaj z našimi uspehi na bojiščih. Naše oborožene sile so uspele ustaviti sovražnika na obrobju Kijeva, jih niso spustile v Mikolajev in branile Harkova. Naše zmage so seveda prispevale k rasti vere v nas na Zahodu. In s tem prepričanjem se je povečala tudi moč vojaške pomoči. To je bilo še posebej opazno po briljantni harkovski ofenzivi in skoraj brezkrvni osvoboditvi Khersona, ki je bila že napovedana kot usoda novega Staljingrada.
Podobno je pomanjkanje uspeha pripeljalo do upada vere. Tako se teza zdaj vse pogosteje razglaša na vseh analitičnih platformah, političnih forumih in verodostojnih publikacijah: ofenziva Ukrajincev je obtičala, Ukrajina je izgubila svoj napadalni potencial, zato je čas, da se vrnemo k pogajanjem. In orožja ni več mogoče dati Ukrajincem. Ali pa dajte samo za zaščito ozemelj, ki še niso bila zasedena.
Ti pogovori me spominjajo na sovjetsko anekdoto o vozniku tramvaja. Vsako jutro je gledal kot ena dama, ki je zamujala na delo, vsakič je šprintala na avtobusno postajo in v zadnjem trenutku skočila na tramvaj. Toda nekega dne je voznik zaprl vrata pred ženskim nosom in pomislil: “Nisem imel časa za to.”
Zato se naši zahodni partnerji, tako kot ta voznik, ne morejo zavedati, da je od njih vse odvisno. Nenehno odlašajo z zagotavljanjem potrebnega orožja, za dolgo časa, kot pravijo v Galiciji, kremirajo, izražajo opozorila, strahove (ne da bi razjezili Rusijo), nato pa jih končno dajo. Vendar so presenečeni: “Oh, niso imeli časa za to.”
Seveda smo jim v vsakem primeru hvaležni, toda če bi to orožje dali hitreje, bi bile razmere na fronti za red velikosti ugodnejše za Ukrajino. Na primer, če bi pred začetkom invazije prejeli haubice “tri osi”, je zelo verjetno, da v Buchi in Irpinu ne bi bilo tragedij, morda niti Khersona in Mariupola ne bi bilo treba predati. Bi bil z nami prej HIMARJILysychansk in Severodonetsk bi najverjetneje preživela. Če bi imeli leoparde v času harkovske ofenzive, bi nam verjetno uspelo prebiti se do Azovskega morja pred enim letom. Ko bi le ukrajinske letalske sile prejele F-16 pred začetkom poletne ofenzive v smeri Zaporozhye bi imele oborožene sile Ukrajine vse možnosti, da se prebijejo vsaj do Mariupola in dejansko blokirajo “nezemeljski koridor” do Krima.
Seveda zgodovina in še bolj vojaška zgodovina ne dopušča konjunktivnega razpoloženja, toda dejstvo je, da zamuda Zahoda pri zagotavljanju ustreznega orožja Ukrajini vodi do usodnih posledic.
V prejšnjem članku sem že trdil, zakaj so ukrajinsko-ruska pogajanja brez pomena tudi ob trenutnem ravnovesju strank. Zato svojih argumentov ne bom več ponavljal. Poglejmo verjetnost in izvedljivost nadaljevanja vojaške poti reševanja problema. In ta možnost je mogoča le z močno vojaško podporo Zahoda. Poleg tega je treba to podporo zagotoviti po načelu “vse in takoj”.
In tu se vračamo k vprašanju vere. Ali Zahod še vedno verjame v našo zmago? V kontekstu odgovora na to vprašanje bom citiral odlomek iz članka z naslovom “Zahod mora premagati Rusijo” (Zahod mora premagati Rusijo) znana novinarka Anne Applebaum, ki je dobro seznanjena z razmerami v Ukrajini:
Kijev naj bi bil vzet v treh dneh, preostanek Ukrajine pa v šestih tednih. Več kot 21 mesecev kasneje, ruskiIn vojaki so zapustili polovico ozemlja, ki so ga zasedli februarja lani. Po konservativnih ocenah je verjetno ubitih vsaj 88.000 ruskih vojakov, najmanj dvakrat več pa jih je bilo ranjenih. Uničena je bila oprema v vrednosti več milijard dolarjev, ruski tanki, letala, topništvo, helikopterji, oklepna vozila in vojne ladje. Če bi nekdo napovedal takšen izid pred vojno – in tega nihče ni storil – bi se to imenovalo fantazija. Nihče ne bi verjel, da lahko ukrajinski predsednik Volodimir Zelenski, poklicni komik, vodi državo v vojnem stanju, da se bo demokratični svet združil, da bi mu pomagal, ali da bo ruski predsednik Vladimir Putin utrpel takšno ponižanje.
Tako je pred letom dni obstajala možnost, ko je bil Putin porušen, da ga konča in da zmagovito izpade. Toda Zahod je bil takrat nepripravljen. V Evropi in Ameriki so bili izraženi strahovi, da bo kremeljski šef v stanju obupa pritisnil na “rdeči gumb”, naročil nesrečo na ZNPP ali se domislil kakšnega drugega demonske maščevanja.
Čeprav je čudno, je bilo že toliko razlogov, da bi se zatekli k “asimetričnim odzivom”, bodisi bi razstrelili krimski most ali pa bi bil vodilni črnomorski flota poslan na dno ali pa bi bil napaden Sevastopol. In maščevanje ni pravočasno. Na primer, iz sramote so Rusi razstrelili jez Nova Kahovka in preplavili svoje obrambne dvome – in to se je izkazalo za največji njihov jezen odziv.
Poleg tega strah pred ruskim propadom na Zahodu ni izginil. Po mnenju mnogih politikov na visokih položajih v Washingtonu, Bruslju, Berlinu ali Parizu bi lahko kritični poraz ruske vojske pretresel Putinov režim, sprožil procese razpada Rusije ali celo državljansko vojno z nepričakovanimi rezultati za svet. Čeprav bi se morali bati nečesa povsem drugega – zmage Rusije in krepitve Putinovega režima. In Rusija se lahko šteje za zmagovalko, tudi če na ukrajinski fronti ne napreduje niti za centimeter. Če že zasedena ozemlja zavaruje tudi v nekem začasnem statusu, v nekakšnem sporazumu o prekinitvi ognja (niti premirju). Življenje je dokazalo, da ni nič trajnejšega od začasnega. Spomnimo se sporazumov iz Minska, kjer zasedena zemljišča niso bila niti priznana kot ruska, ampak le “začasno neukrajinska”. Pa kaj? Svet je de facto priznal pravico Rusije, da jih poseduje. Pravzaprav enako kot na zasedenem Krimu.
In to bo problem ne samo v Ukrajini. Navsezadnje bo sistem globalne varnosti, zgrajen po drugi svetovni vojni in vključen v helsinški sporazum, končno zlomljen. Tukaj je primerno še enkrat citirati članek Anne Applebaum:
“V tem smislu se izziv, ki ga Putin predstavlja Evropi in ostalemu svetu, od februarja 2022 ni spremenil. Če opustimo, kar smo dosegli doslej, in se odrečemo podpori Ukrajini, bi lahko bil rezultat še vedno vojaška ali politična osvojitev Ukrajine. Osvajanje Ukrajine bi lahko še vedno okrepilo Iran, Venezuelo, Sirijo in ostale Putinove zaveznike. To bi lahko Kitajsko spodbudilo k napadu na Tajvan. To bi lahko pripeljalo do novih razmer v Evropi, v katerih bi bile Poljska, baltske države in celo Nemčija pod stalno fizično grožnjo, z vsemi spremljajočimi posledicami za trgovino in blaginjo. Evropa, ki je nenehno v vojni, zamisel, ki se večini ljudi na Zahodu zdi nemogoča, se ruskemu predsedniku še vedno zdi zelo verjetna. Putin je nepozaben del svojega življenja preživel kot častnik KGB-ja, kjer je zastopal interese sovjetskega imperija v Dresdnu. Spominja se, kdaj je bila Vzhodna Nemčija pod moskovsko oblastjo. Če bi lahko bilo tako, zakaj ne še enkrat?”
Da bi preprečili opisano katastrofo, je treba Ukrajini zagotoviti vse, kar je vrhovni poveljnik Valery Zaluzhny opisal v članku za časopis Za Ekonomist. V primerjavi z izdatki Zahoda za afganistanski projekt je to zanemarljivo. In če predvidimo izgube, ki jih bo utrpel demokratični svet, če se uresniči prerokba Anne Applebaum, potem so vrstni redi velikosti številk na splošno neprimerljivi.
Razpad Rusije? Mar ni še vedno jasno, da je to veliko manjši problem kot obstoj Putinove agresivne Rusije, ki želi ves svet obrniti na glavo?
