V zadnjem času so se v Ukrajini razširile govorice, da se oblasti pripravljajo na izpustitev znanih vojaških voditeljev. Uradniki iz urada predsednika naj bi se odločili, da bodo krivdo za neuspešen razvoj ukrajinske protiofenzive letos prenesli nanje. In hkrati, da bi opozorili na družbo glavne krivce za razminiranje Chonharja in hiter preboj ruske vojske v južni operativni smeri na začetku velike vojne.
Številni vodilni mediji so razširili informacije o predložitvi za razrešitev poveljnika zdravstvenih sil oboroženih sil Ukrajine Tetiane Ostashchenko, poveljnika operativne in strateške skupine sil “Tavria” Oleksandra Tarnavskega in poveljnika skupnih sil oboroženih sil Ukrajine Serhija Najeva, ki ga je že pripravil minister za obrambo Rustem Umerov. Vendar pa je po pomembnem javnem protestu ministrstvo za obrambo pospešilo, da bi ovrglo te podatke. Dejali so, da ne bodo komentirali nobenih govoric o odpustu.
“Vsi delamo normalno, o odločitvah se razpravlja v sodelovanju z generalštaba. Informacije, ki so jih objavili številni mediji, niso resnične. Prosimo, upoštevajte higieno informacij,« je zapisano v sporočilu, objavljenem na strani ministrstva za obrambo.
Težko je reči, kako iskrena je izjava ministrstva. Tetiana Ostashchenko je bila čez nekaj časa odpuščena s položaja. Toda pred tem je Ukrajino že vznemiril škandal okoli čudnega postopka za razrešitev poveljnika posebnih sil oboroženih sil Ukrajine, generalmajorja Viktorja Khorenka, mimo načelnika generalštaba Valerija Zaluzhnyja. Takrat se je Ministrstvo za obrambo omejilo na suho izjavo, da je Khorenko potreben na drugem področju dela. In dodatne informacije o motivih za tako nenadno kadrovsko odločitev, pravijo, škoduje obrambni sposobnosti in igra v roke sovražnika.
Pravzaprav je ta oblika Khorenkove razrešitve primer, kako je mogoče škodovati v tako občutljivi zadevi, kot je ohranjanje zaupanja med oblastmi in vojsko. Obstajajo posredni znaki, da črna mačka že dolgo teče med političnim in vojaškim vodstvom Ukrajine. Občasno se v svetovnih medijih pojavljajo publikacije, ki pregledno namigujejo na določena protislovja med generalštabom in uradom predsednika pri izbiri taktike in strategije vojaških operacij. Zlasti glede izvedljivosti izvajanja ofenzivnih ali obrambnih operacij. Uhajajo tudi informacije, da se politično vodstvo včasih ne more upreti skušnjavi, da bi vojaškim enotam dalo ločena navodila, mimo vodstva generalštaba. Je to res tako? Nemogoče je zagotovo reči. Toda verjetnost tega je visoka.
Politike je vedno mikala želja, da bi se vmešavali v vojaške zadeve in vplivali na načrte vojaških kampanj. Imenujte zveste, čeprav ne povsem kompetentne poveljnike, in odstranite tiste, ki niso povsem priročni in prijetni. In celo dajati ukaze neposredno vojaškim enotam, mimo njihovega neposrednega vojaškega vodstva. To je vedno veljalo v različnih državah. Včasih so se oblikovalci politik takšnim skušnjavam lahko uprli z razumevanjem, da strokovno vojaško osebje bolje razume bojišče in resnične zmogljivosti oboroženih sil. In to je na splošno imelo pozitivne posledice. In včasih obratno: prevzeli so funkcijo generalštaba in na vse možne načine vplivali na načrtovanje operacij, ne da bi upoštevali realnost zaradi politične primernosti. Ukrajina ni izjema od pravila.
Leto 2023 se za Ukrajino končuje v napetem ozračju. Že zdaj lahko trdimo, da ukrajinska protiofenziva, ki se je začela poleti, iz različnih razlogov ni dosegla svojih strateških ciljev. Poleg tega so ruski napadalci zdaj postali bolj aktivni na vzhodu in izvajajo ofenzivne operacije. Zaskrbljujoče novice prihajajo tudi od naših zahodnih partnerjev. Obljubljena vojaška in finančna pomoč zamuja ali ne prispe. Ta položaj je ugoden za začetek iskanja storilcev v državi. Jasno je, da med političnim vodstvom obstaja notranja želja, da del krivde preloži na vojaško poveljstvo. Toda podleganje tej skušnjavi je slaba ideja, ki bo imela še hujše posledice.
Vmešavanje politikov v poveljstvo čet ali naraščajoči nesporazum med političnim in vojaškim vodstvom se ni nikoli dobro končalo. Ukrajinska nacionalna revolucija v začetku dvajsetega stoletja je bila med drugim poražena zaradi pomanjkanja sodelovanja in zaupanja med političnimi in vojaškimi krili. Sprva je osrednja Rada popolnoma opustila idejo o ustanovitvi ukrajinske vojske. Ko je postalo jasno, da brez vojske ne bo mogoče ohraniti ukrajinske državnosti, ni bilo mogoče oblikovati dovolj velikih in močnih rednih oboroženih sil. Vsi nadaljnji poskusi, da bi nadoknadili izgubljeni čas leta 1917, so se končali z neuspehom. Ukrajinske vojaške enote vedno niso bile dovolj, da bi odvrnile agresijo in celo iz več smeri. Poleg tega so bili preveč politizirani, zlahka podlegli vznemirjenosti in več kot enkrat postali orodje v notranjem boju za oblast.
Veliko bitk iz preteklosti je bilo izgubljenih, ker so politične oblasti ustanovile ekipeIgnoriranje mnenja vojaških strokovnjakov. Zgodovina druge svetovne vojne nam daje veliko živahnih primerov, kaj politiki bi morali in česa ne bi smeli početi.
Avgusta 1941 se je Wehrmacht soočil z dilemo. Nemški generalštab je bil naklonjen nadaljevanju ofenzive proti Moskvi s ciljem, da končno premaga sovjetsko vojsko na osrednji fronti. Zavzetje Moskve ni imelo le velikega simbolnega pomena. Glavno mesto sovjetskega imperija je bilo pomembno kot glavno prometno vozlišče, industrijsko in logistično središče. Toda Hitler se je odločil drugače in vztrajal, da pošlje Guderianovo tankovsko armado na jug, da bi premagala jugozahodno fronto in zavzela Kijev. Nemški diktator ni hotel poslušati vseh argumentov vojaških poveljnikov. Ko se je napad na Moskvo začel, je bil izgubljen dragocen čas. Jesensko slabo vreme je zelo otežilo napredovanje Wehrmachta. Moskve ni bilo mogoče vzeti.
Hitler je še naprej posegal v vojaško strategijo, pri čemer je politične interese ali osebne ambicije postavil nad operativno smotrnost. Namesto da bi svoja glavna prizadevanja usmeril na Kavkaz leta 1942, je nemški vojski ukazal, naj hkrati napade Stalingrad in Kavkaz. Bitka za mesto na Volgi, ki je požrla ogromne vire, je bila za rajh usodna. Toda nemška 6. armada bi bila še vedno rešena, če bi ji Hitler dovolil, da je novembra in decembra 1942 izbruhnila iz obleganega mesta. Toda nemški diktator je sprejel drugačno odločitev. Paulusu je ukazal, naj stoji do konca. Na koncu je bila bitka izgubljena. Kasneje je nemški diktator še naprej ignoriral mnenja svojih vojaških voditeljev, se vmešaval v delo generalštaba in dajal nasprotujoče si ukaze.
Hkrati se Velika Britanija in Združene države niso mudi, da bi odprle drugo fronto v Evropi. Čeprav so čutili družbeni in politični pritisk na to zadevo. Toda pristanek v Franciji leta 1942 ali 1943 brez zanesljivega nadzora oskrbovalnih vodov in oslabitve vojaško-industrijske moči tretjega rajha bi bil preveč tvegan. Zato so zahodne zaveznice delovale metodično. Najprej so pristali v severni Afriki in od tam izgnali ostanke Rommelove nemške vojske. Julija 1943 je na otoku Siciliji potekala amfibijska operacija. Šele junija 1944 so Združene države in Velika Britanija začele pristanek v Normandiji. V času, ko je bila nemška vojaška moč spodkopana in je bila pridobljena popolna prevlada na morju in v zraku.
V naših razmerah bi se morali politiki ukvarjati s politiko in skrbeti za ustrezno zagotavljanje vojske, vojska pa bi morala razviti pravo strategijo in vojaške operacije. Politična primernost ne sme biti osnova za vojaške kampanje ali organizacijo protiofenzivov. V nasprotnem primeru bodo posledice takšnega načrtovanja operacij žalostne.
