Ena od tem, ki so bile vržene v ukrajinski informacijski prostor kot del kampanje proti vodstvu oboroženih sil Ukrajine in osebno vrhovnemu poveljniku oboroženih sil Ukrajine, so predsedniške možnosti samega Valerija Zaluzhnyija. Bistvo te trditve je mogoče na kratko oblikovati na naslednji način: pravijo, da Zaluzhnyi cilja na glavnega predsednika na Bankovi ulici po prvih povojnih volitvah, zato so njegove dejavnosti zdaj bolj podrejene domnevnim političnim ambicijam in prihodnosti na novem položaju, kot pa vojaškim operacijam proti okupacijskemu kontingentu vojakov Ruske federacije.
V kolikšni meri je ta teza o Valeriji resnična, ne mi ne kdorkoli drug (razen sebe) ne moremo vedeti. Vsaj doslej tega ni potrdil niti s svojimi dejanji niti z izjavami. Toda ta članek ne bo govoril o povsem hipotetičnih ambicijah vrhovnega poveljnika, saj do konca vojne, do odprave vojaškega prava, ne moremo govoriti o nobenih volitvah – ne glede na to, koliko jih kdo želi držati pod raketami, šahidi in več raketnimi lansirniki. Pogovorimo se o nečem drugem.
O tem, ali je res mogoče, da Valerii Zaluzhnyi (ali nekdo drug iz vojaškega poveljstva) postane politični prvak, čeprav ima le on resnično priložnost in kakšne prednosti ima lahko takšna možnost za Ukrajino.
Torej, za začetek, ugotavljamo, da vojak na čelu države nikakor ni trik. In ne, ne govorimo o prazgodovini, ne o vojaški diktaturi (ki jo nekateri obupani ljudje želijo videti v naši državi, ne da bi razumeli, zakaj, prvič, je nemogoče, in drugič, škodljivo) ali poskusu Georgija Žukova, da bi prevzel oblast v Sovjetski zvezi, ampak o popolnoma demokratičnih državah. Na primer, leta 1953 je na predsedniških volitvah v Združenih državah Amerike zmagal nekdanji general, vrhovni poveljnik evropskih ekspedicijskih sil, vitez reda zmage – eden od dveh predstavnikov kapitalističnih držav! – Dwight Eisenhower. Šest let kasneje je francoski brigadni general Charles de Gaulle postal prvi predsednik Pete republike.
Zato hipotetično predsedstvo Valerii Zaluzhnyi ne bo nekaj edinstvenega. Toda ali bo koristno? In ali bo sploh?
Tu je največja nevarnost. Ker je kandidatura takšnega značaja, kot je vrhovni poveljnik oboroženih sil Ukrajine, po uspešnem (ali bolj ali manj uspešnem) zaključku vojaške kampanje proti drugi vojski na svetu, lahko koristna le, če obstaja široko soglasje javnosti. In ne gre toliko za volivce kot za politične elite.
In tukaj se je treba spomniti, kako je bil izvoljen prvi predsednik Združenih držav Amerike. Nato so se predstavniki vseh političnih tokov strinjali, da je treba Georgea Washingtona kot ustanovnega očeta Združenih držav izvoliti s 100-odstotnim rezultatom. To je bilo potrebno, da bi preprečili kakršne koli razcepe v družbi, v mladi, na novo nastali državi. Zato vsak volivec (v Združenih državah, se spomnimo, obstaja posredni volilni sistem, kjer predsednika ne izvolijo volivci, temveč posebej imenovani ljudje, volivci) nujno odda enega od svojih dveh glasov za Washington. Tako je bilo tudi na obeh volitvah, leta 1789 in 1792. In potem se je začel običajen politični boj za Združene države, ki ga še vedno vidimo.
Valerii Zaluzhnyi bi lahko postal tak “ustanovni oče” nove, evroatlantske Ukrajine. Za to pa je nujno, da si vse politične sile – vsaj dve glavni, “služabnik ljudstva” in “evropska solidarnost” – delijo to stališče. In vsi skupaj so imenovali Zaluzhnyi, s poudarkom na potrebi po njegovih praktično nespornih (čeprav formalno z nasprotniki) volitvah.
Kako realistična je ta možnost? Po dejstvu, da niti vojna v Ukrajini ni privedla do oblikovanja vlade nacionalne rešitve in da oblasti še naprej spodkopavajo opozicijske poslance, je komaj mogoče resno govoriti o resničnosti univerzalnega imenovanja Zaluzhnyija za predsednika. In celo njegova zmaga v klasični volilni kampanji bo pomenila, da bo del Ukrajine ostro nasprotoval včerajšnjemu vrhovnemu poveljniku. In ves združevalni učinek tega predsedovanja bo preprosto izginil še pred inavguracijo. Ves pomen bo izgubljen.
Seveda lahko nasprotniki takšne ideje lahkoverne volivce vedno ustrahujejo z zgodbami o hunti, o vojaški diktaturi, ki bo prišla s predsednikom Zaluzhnyijem. Zato bi morala biti druga točka take dejanske socialne pogodbe jasna delitev oblasti. Pravzaprav v mejah, ki jih določa veljavna ustava.
To pomeni, da bo predsednik odgovoren za to, kar mu zaupa temeljni zakon: vojska in diplomatski zbor. Zaščita države pred Rusijo in zunanjepolitični boj za evroatlantsko povezovanje (pred prvimi povojnimi volitvami Ukrajina verjetno ne bo imela časa, da bi se pridružila Natu, kaj šele EU). Vse ostalo – gospodarstvo, kulturo in tako dalje – bi morali obravnavati profesionalni politiki, ki bodo po prvih povojnih parlamentarnih volitvah oblikovali novo Rado. In v tem V Verkhovni Radi ne bi smelo biti “Zaluzhnyijeve frakcije”, saj (a) mora biti njegova oseba predmet soglasja, tako da preprosto ne bo nikogar, ki bi se vmešaval v predsednikove vojaške in diplomatske dejavnosti, (b) to bo poudarilo odsotnost kakršnih koli političnih ambicij, načrtov za prevzem oblasti itd.
Bistvo projekta “Predsednik Zaluzhnyi” je, da bi moral Valery Fedorovych postati združevalna osebnost v izjemno težkem povojnem obdobju, da bi moral ohraniti državo in družbo celoto, preprečiti njihovo delitev. In po enem ali dveh mandatih (namesto enega, kot je pokazalo obdobje 2014-2019, pet let je povsem dovolj, da se stvari uredijo tudi v de facto bankrotirani državi), mora mirno in patetično prenesti oblast na svojega naslednika, predstavnika nove politične generacije. In pojdite bodisi na zasluženo upokojitev bodisi v Nato ali evropske strukture za neko častno mesto.
Toda glavna stvar pri tem je politično soglasje. To je težko pričakovati od sedanje vlade in opozicije. Zato projekta “President Zaluzhnyi” ni vredno resno obravnavati. Da, nič drugega kot sanje o tem, “ali bomo prišli v Washington z novim in pravičnim zakonom” …
