Osebnost vsakega znanega ukrajinskega sodelavca pritegne večjo pozornost. Ljudskega namestnika izdajalca Oleksija Kovaljeva so spremljali kot mehiško televizijsko serijo – ubiti ali samo ranjeni, tukaj je video iz bolnišnice, in kaj se bo zgodilo potem, no, končno se je vse končalo s srečnim koncem (za občinstvo, seveda, vendar so to zakoni žanra). Zdaj je glavni lik sage “Izdajajte domovino in dobite kroglo (ali nož)” legendarni Oleg Tsarev.
Vsi, ki so se želeli šaliti o carsko-krimskem pokolu, so se že pošalili. Še vedno ne bomo izvedeli resnice o tem, kdo je napadel nekdanjega poslanca (štirje mandati, dvakrat izvoljeni v volilni enoti št. 40, isti mandat, kjer je leta 2019 zmagal “služabnik” – “gozdar” Trukhin; sprašujem se, kako so se odzvali na poskus atentata na njihovega nedavnega idola v Kamianskeju, Krynychkyju in Marhanetsu?). Toda iz te jaltske zgodbe lahko potegnemo določene didaktične zaključke.
Oleg Tsarev je klasična vrsta ukrajinskega, celo malega ruskega, izdajalca. Po eni strani je imel posel, položaje, namestnika mandata v Ukrajini in celo napovedal svojo kandidaturo za predsednika. Po drugi strani pa je leta 2014 odšel k ruskim teroristom “DPR”, kjer je celo postal “predsednik” “parlamenta” te kvazidržavne strukture, ki je svet ne priznava.
Seveda je podprl obsežno invazijo. Toda, ko je “nekaj šlo narobe”, ko so se ruske okupacijske sile upočasnile in se celo začele umikati z zasedenih ozemelj, je Oleg Carjev začel kritizirati ruske oblasti za te neuspehe. Kasneje je celo napovedal, da so “tonton-makoutes” Ramzana Kadirova (znani kot “Kadiroviti”) oropali “osvobojeni” Mariupol.
Tsarevova retorika je razočarala prave ruske propagandiste. Tako je eden od stebrov Putinovega propagandnega stroja, Vladimir Solovjov, več kot odkrito namignil, da bi moral Oleg zlepiti jezik, ker bi se lahko znašel v zelo neprijetni situaciji. In on, Solovyov, je podal zelo zanimivo – in razkrivajočo – izjavo, da Oleg Carjev ne bi smel vleči “ukrajinskih not” v Rusijo. To je po mnenju ruskega propagandista stalna kritika “skozi ustnico” vseh in vsega, s čimer je kritik sam nezadovoljen.
Te Solovjove besede vsebujejo celotno tragedijo ukrajinskih izdajalcev, ki so šli na stran okupatorjev. In to ne velja samo za Olega Tsareva. Na primer, Tatjana Montjan, ki čaka na sojenje in zaporniško celico v Ukrajini, je prejela tudi svoj del “pohval” od ruske medijske službe v Kremlju, češ da kritizira ruske oblasti, rusko vojsko in na splošno izgleda kot izgnani kozak.
Seveda niti Tsarev, niti Montyan, niti Chalenko in Marmazov niso “ukrajinski agenti”. Samo tisti, ki vodijo aktivno javno življenje, niso mogli razumeti zelo pomembne točke. Kremelj je potreboval njihovo “pripovedovanje resnice” le v situaciji, ko so bili v Ukrajini. Kritika, oziroma kritika iz njihovih ust, je bila usmerjena na ukrajinske oblasti. In v Rusiji ne morete kritizirati oblasti. Prepovedan. In če nekdo misli, da tukaj, tukaj in tam kritizirajo, potem je to samo predstava. Predstava. Rokoborba Nanajskih fantov. Tako kot je bilo v času Sovjetske zveze, ko so lahko “Fitil”, “Literaturnaya Gazeta” in drugi ventili za odvajanje pare kritizirali le tiste pojave in tiste ljudi, katerih dovoljenje je bilo izdano v stavbi Centralnega odbora CPSU na Starem moskovskem trgu.
Toda Carjev in Montjan, kljub svoji proruskosti, sta odraščala in se oblikovala v ukrajinskem političnem svetu. Kjer, kljub vsem konvencijam, izjemam in odtenkom – kritiki oblasti, je kritika na splošno povsem organski del življenja. To je normalen, običajen proces, ki se, ne glede na to, kako obravnavamo predmete kritike, tako ali drugače navadi nanj v 30 letih. In potem, ko so se znašli v povsem drugačnem svetu (in dejstvo, da je popolnoma drugače, je postalo jasno že leta 2000, ko se je v Rusiji zgodilo nekaj, kar se ni nikoli zgodilo in se v Ukrajini ne bo nikoli zgodilo – izvolitev vnaprej določenega in javno določenega naslednika prejšnjega predsednika), ti ljudje preprosto samodejno uporabljajo vse svoje sposobnosti, razvite v desetletjih ukrajinskega življenja.
Mimogrede, to ne velja samo za javne osebnosti. Na Krimu so v prvih letih po priključitvi ljudje hodili na shode z zahtevami in celo zahtevami – ni bilo pomembno, kaj so bili, glavna stvar je bila v samem dejstvu takšnih shodov. In v Rusiji, kjer naj bi si toliko prizadevali, to že dolgo ni dovoljeno. Ker je spregovoriti proti oblastem haram. (In muslimanski izraz tukaj nikakor ni naključje, saj je Rusija že zdavnaj presegla evropski, krščanski, demokratični in pluralistični svet ter se hitro približala azijskim standardom javnega življenja po 24.02.2022.)
Oblasti so hitro postavile navadne ljudi na svoje mesto, čeprav tudi zdaj, v desetem letu življenja pod nadzorom Kremlja, nekateri prebivalci Krima še vedno dopuščajo nostalgične vzdihe, ki “za UkrajinoBilo je bolje.” Toda javne osebnosti, kot je Tsarev, so iskreno verjele, da bodo šle mimo te usode. Ker so na isti strani s Putinom, Patruševom, Solovjom, Simonjanom in Kadirovom.
Vendar se je izkazalo, da biti na isti strani z njimi biti kraljevi sužnji. In njegov glavni opričnik. In tlačani nimajo pravice kritizirati carja, opričnikov in drugih nedotakljivih. Možno jih je omeniti, vendar le, da bi pohvalili (v primeru Putina) ali se opravičili (v primeru Kadirova). Tudi Artemy Lebedev, ki si je pred nekaj leti dovolil drzne objave o gospodarju Čečenije, ga imenoval “brat” in ga pozval, naj se pomiri s svojimi grožnjami, se zdaj le tiho opravičuje in ne za nič posebnega, ampak na splošno “v celoti”, za vsak slučaj.
Ker Lebedev, kljub vsej svoji navidezni civilizaciji in modernosti, zelo dobro pozna pravila igre, saj je z njimi odraščal že od zgodnjega otroštva. In Tsaryov in Montyan sta odraščala v različnih pogojih. In zdaj se morajo bodisi zlomiti, da bi postali pravi Rusi (in najnižjega razreda, ker vse krušne kraje zasedajo pravi Rusi, in to bodo vedno podljudje, vedno se bodo spominjali, kdo so in od kod prihajajo) ali …
Vendar jih zagotovo ne bomo obžalovali. Ampak to ne škoduje razložiti tistim Ukrajincem, ki želijo dobiti tudi nekaj materialnih koristi s spogledovanjem s sovražnikom. Da bi razumeli, da je največ, kar jih lahko čaka, najnižje prečke ogromne piramide. In to je le, če se zelo hitro naučijo molčati v Moskvi. In če si dovolijo celo najmanjšo kritiko (povsem logično in koristno, če sem iskren) proti kremeljskim nebesnim osebam in njihovim zvestim služabnikom, se vse ne bo končalo s srečnim koncem.
