“Predsednik Putin poskuša izkriviti zgodovino, da bi upravičil svojo neizzvano in brutalno vojno proti Ukrajini,” je ob 77. obletnici dneva zmage v Evropi dejal ameriški državni sekretar Anthony Blinken.
Dejansko je ruski predsednik razglasil svojo tako imenovano “posebno vojaško operacijo” (pravzaprav popolno stopnjevanje rusko-ukrajinske vojne, ki se je začela spomladi 2014) in svoje ključne naloge imenoval “denacifikacija” in “demilitarizacija” Ukrajine – dve od štirih komponent, ki sta bili leta 1945 del programa “štirje D-ji” – v zvezi s povojno Nemčijo in Avstrijo (Putin drugih dveh ni omenil – “demokratizacija” in “dekartelizacija”). No, to je “hvala”).
Vendar pa poziv ruskega voditelja k zgodovinskim kontekstom ni nov, zgodil se je že dolgo pred letom 2022.
“Rusija je bila in bo ostala velika država,” je dejal Putin v svojem članku (ki je dejansko postal njegov prvi politični dokument) “Rusija na prelomu tisočletja”, ki je bil objavljen 30. decembra 1999, dan pred “silvestrovo” odstopa Borisa Jelcina iz predsedstva.
Od takrat je humanitarna komponenta (promocija ruskega jezika, kulture in zgodovine) skupaj z gospodarskimi in vojaškimi dejavniki postala sestavni del ruske domače in, kar je najpomembneje, zunanje politike. Poleg tega je prvi “Putinov” zunanjepolitični koncept Ruske federacije leta 2000 jasno razglasil oblikovanje “pasu dobrega sosedstva vzdolž oboda ruskih meja”, zaščito pravic in interesov ruskih državljanov in rojakov v tujini ter pomoč pri ustvarjanju pozitivnega dojemanja Rusije v svetu.
Vendar pa se je ruski voditelj v prvih dveh mandatih še vedno ukvarjal z drugimi vprašanji – drugo vojno v Čečeniji, krepitvijo vertikale moči, “deoligarhizacijo” Rusije (po kateri pa se število oligarhov tam ni zmanjšalo) in vzpostavitvijo državnega nadzora nad rusko plinsko, naftno in medijsko sfero.
In zgodba … Čeprav je konec aprila 2005 Putin prvič z visokega govorniškega odra (pred Zvezno skupščino Ruske federacije) dejal, da je razpad ZSSR morda največja geopolitična katastrofa dvajsetega stoletja, je v tem obdobju vidik preteklosti deloma ostal le poklon zgodovinskim obletnicam, zlasti na temo tako imenovane »Velike domovinske vojne« – temeljnega ideologa svetovnega nazora pokojnega sovjetskega Homo sovietika in postsovjetskega (pro)ruskega šovinista.
Zlasti Parada zmage v Moskvi leta 2005, ki sovpada s 60. obletnico konca druge svetovne vojne v Evropi, je postala pravi “praznik pompa”. Vendar pa je bil takrat predsednik Ruske federacije v spremstvu uglednih gostov – voditeljev najbolj razvitih svetovnih igralcev, ki so prišli v rusko prestolnico – še vedno precej zadržan, ni trdil izjemnosti zmage ZSSR (beri – Rusija) v vojni, nasprotno, poudaril je, da Moskva nikoli ne bo razdelila »zmage na svojo ali na nekoga drugega« in se bo spomnil pomoči zaveznikov iz antihitlerjeve koalicije.
Vendar pa ni pozabil na sedanjost, med zgodovino. Najprej je poudaril, da je “9. maj sveti datum za vse države SND”, zato je “eno žalovanje, en sam spomin in ena dolžnost do prihodnjih generacij” spodbudilo nadaljnjo podporo “zgodovinski sorodnosti, skupnim mislim in skupnim upom” – verjetno po Putinovem mnenju v okviru integracijskega projekta “skupnega gospodarskega prostora”, ki ga je navdihnil. Drugič, opozoril je tudi na “zgodovinsko spravo med Rusijo in Nemčijo” (ki je, mimogrede, v 2000-ih vse bolj začel vonjati po “ruskem plinu”, nato pa po projektih Nord Stream).
Na koncu, ko se je Kremelj, kot se zdi, že ukvarjal s politiko in gospodarstvom, je v humanistiko prišel še bolj aktivno. Organizacijsko je bilo vse to utelešeno v ustanovitvi fundacije Russkiy Mir leta 2007 in Rossotrudničestva na ruskem zunanjem ministrstvu, ki je neposredno želela promovirati ruske študije (ne v širšem smislu, ampak dejansko v prokremeljskem smislu) prek mreže tujih ruskih znanstvenih, kulturnih in informacijskih centrov prek “mehke moči” in zgraditi pozitivno podobo same Rusije, njene vlade in osebno Vladimirja Putina (in celo takrat, ko je Dmitrij Medvedjev leta 2008 postal predsednik in je včerajšnji predsednik države vodil vlado).
Sam Putin se je v svojih govorih vse pogosteje ukvarjal z zgodovinskimi vprašanji, tokrat na neposredno političnih (in ne spominskih) platformah (zlasti mednarodnih), kar je z zgodovinskim vidikom delno upravičilo trenutno stanje.
Zlasti med zloglasnim münchenskim govorom leta 2007 je zagovarjal pravico Rusije, da z “več kot tisoč letno zgodovino” igra odločilno vlogo v želenem “večpolarnem” svetu.
Vendar pa so takšni odvratni pogledi, na primer, na Ukrajino kot državeZaenkrat je bila umetno ustvarjena iz vzhodnoevropskih in zgodovinskih ruskih dežel, ostala je le poklon zaprtim sestankom in neformalnim pogovorom (na primer domnevno med vrhom Nata leta 2008 v Bukarešti), o takšnih izjavah pa so javnosti poročali nekateri anonimni viri neimenovanih delegatov.
Da bi preverili, kako bi družba dojemala takšne zgodovinske neumnosti, je vedno obstajal Žirinovski, ki se je iz klovna ruske politike postopoma spremenil v glasnika Putina, skozi katerega je izrazil svoja stališča, ne da bi tvegal, da bi izgubil ugled pred zahodnimi partnerji v tistem času (da, ruski voditelj je takrat veliko skrbel za to). In to ne omenjam ton ustrezne psevdozgodovinske literature, ki se je takrat začela proizvajati v tisočih izvodih v Rusiji in na postsovjetskem prostoru.
Bolj ko je Putin trdno čutil svoj položaj na vrhu domačega političnega življenja v Rusiji in na koncu na globalni geopolitični šahovnici, pogostejša so njegova »zgodovinska razmišljanja« o Rusiji in svetu. Na primer, decembra 2010, med “neposredno linijo” z Rusi, je Vladimir Vladimirovič (takratni predsednik vlade) podal dve izjavi o preteklosti. Najprej je dejal, da bi tudi brez Ukrajine (ali druge sovjetske republike) Rusija sama zmagala v drugi svetovni vojni. In drugič, spet je “žaloval” zaradi razpada ZSSR, čeprav je priznal, da “kdor ga želi obnoviti v prejšnji obliki, nima glave.”
Toda nedvomno je bil katalizator Putinovih “zgodovinskih študij” njegov začetek oborožene agresije na Ukrajino spomladi 2014 – v ozadju ruske okupacije Krima in nato dela Donbasa z vzporednimi poskusi “zamajati” politično stabilnost v južnih in vzhodnih regijah Ukrajine pod blagovno znamko tako imenovane “ruske pomladi”.
Že v tako imenovanem “krimskem govoru” je kremeljski diktator povsem kriminalna dejanja ruske vojske in lokalnih sodelavcev februarja in marca 2014 na polotoku upravičil s “skupno zgodovino, ki sega stoletja nazaj” in njeno simboliko za “rusko vojaško slavo in hrabrost brez primere”. Mimogrede, v istem govoru, morda prvič, je Putin neposredno izjavil, da so boljševiki nepravično prenesli “ozemlja zgodovinskega juga Rusije” v sovjetsko Ukrajino.
Slednjo tezo je redno razvijal v prihodnosti, zlasti aprila in novembra 2014, ko je javno govoril o obstoju neke vrste “Novorossiya” na jugu in vzhodu Ukrajine, od Odese do Harkova, drugačnega od preostale Ukrajine. Navsezadnje so takrat sodelavci iz tako imenovanih “DPR” in “LPR” pozvali k ustanovitvi istoimenske “konfederacije”, vendar je po razglasitvi tega projekta leto kasneje, maja 2015, ustrezna retorika izginila iz ust lastnika Kremlja.
V naslednjih nekaj letih pa se ni nikoli naveličal ponavljati, da sta »Rusija« in »Rusija« enaka pojmoma (rutenska država/politična/kulturna/duhovna dediščina je »ruska«), da so Rusi in Ukrajinci »eno ljudstvo« s skupno zgodovino, da je »Lviv« »poljsko mesto«, ki je postalo del Ukrajine samo zaradi sovjetske moči (pa tudi Transcarpathia, ki je bila Madžarska, Bukovina pa Romunka) in da je bil »pakt Molotov-Ribbentrop« upravičen. ker, pravijo, no, da, podpisali so ga, ker se ZSSR “ni želela boriti”. Takšna stališča je zlasti izrazil ruski predsednik na srečanju z ruskimi zgodovinarji 5. novembra 2014 in dejansko opisal ideološki okvir, v katerem bi morali izvajati svoje nadaljnje raziskave. Na koncu je Rusko zgodovinsko društvo, ki je oživelo leta 2012 in ga je vodil (aplavz!) takratni vodja državne dume, zdaj pa vodja ruske zunanje obveščevalne službe Sergej Nariškin, začelo pomagati Kremlju pri tej zadevi.
V kontekstu Putinove »zgodovinskosti« so jo »dojele« tudi druge države. Dovolj je reči, na primer, teze ruskega predsednika, da “Kazahstanci nikoli niso imeli svoje državnosti”, ki jo je dobesedno ustvaril (!) Nursultan Nazarbajev (in propagandisti niso zamudili priložnosti, da bi še enkrat spomnili, da tam, kot v Ukrajini, obstajajo celotne regije s pretežno rusko govorečim prebivalstvom).
Mojster Kremlja je začel veliko pozornosti posvečati zgodovini Poljske, še posebej po tem, ko jeseni 2019 ni bil povabljen v Varšavo na dogodke, posvečene 80. obletnici začetka druge svetovne vojne, Evropski parlament pa je sprejel pakt Molotov-Ribbentrop in priznal ZSSR kot soodgovorno z nacistično Nemčijo za izbruh druge svetovne vojne.
V odgovor je Putin decembra 2019 dejal, da je Sovjetska zveza zadnja evropska država, ki je z Nemčijo podpisala pakt o nenapadanju, da se je “vztrajnik” druge svetovne vojne začel prav na zahodu (zlasti v Veliki Britaniji in Franciji), kar je omogočilo delitev Češkoslovaške v Münchnu leta 1938 ter interese Poljske in Madžarske na tamkajšnjem bavarskem srečanjuc, ki ga zastopa sam Hitler (očitno namiguje na premestitev Cieszyn Šlezije v uradno Varšavo in del Transcarpathia in Slovaške na Madžarsko). Septembra 1939 je po besedah Putina Rdeča armada vstopila na vzhodna ozemlja takratne Poljske šele “potem, ko je poljska vlada izgubila nadzor nad svojimi oboroženimi silami in nad tem, kar se je dogajalo na ozemlju Poljske, in je bila že nekje na območju poljsko-romunske meje”.
Nekaj mesecev kasneje, 23. januarja 2020, je Putin govoril v Jeruzalemu v Jad Vašemu ob 75. obletnici osvoboditve koncentracijskega taborišča Auschwitz (ni bil povabljen na spominske dogodke na Poljskem), poleg tega pa je poudaril, da je bilo najprej “sovjetsko ljudstvo … branil svojo domovino in prinesel osvoboditev od nacizma v Evropo”, je nedvoumno namignil, da so bili storilci zločinov poleg nacistov tudi “sostorilci, sostorilci v mnogih evropskih državah”, ki so skupaj “služili tovarnam smrti” (takšen je antizahodni revizionizem!).
In 18. junija istega leta (štiri dni pred naslednjo obletnico začetka “Velike domovinske vojne” in šest dni pred parado zmage, ki je bila zaradi pandemije Covid-19 preložena z 9. maja) je ruski predsednik šel še dlje in objavil članek na straneh ameriške revije The National Interest z zgovornim naslovom “5 let velike zmage: skupna odgovornost do zgodovine in prihodnosti.”
V njej je še enkrat poudaril, da temeljni vzrok druge svetovne vojne niso bili nemško-sovjetski sporazumi, temveč “neuspeli” versajsko-washingtonski sistem svetovnega reda in na koncu “Münchenska zarota” iz leta 1938 med zahodnimi državami in Nemčijo (ker je bila samo ZSSR zainteresirana za ohranitev Češkoslovaške!), zato so po Putinovi logiki evropski politiki (in zlasti vodstvo Poljske!) v prvi vrsti krivi za namestitev drugega globalnega vojaškega spopada.
Takratna uradna Varšava jo je »dobil« od sodobnega ruskega voditelja v drugem odlomku članka – poljsko stran je obtožil, da je Sovjetski zvezi, Veliki Britaniji in Franciji aprila in avgusta 1939 preprečila sklenitev vojaškega zavezništva proti Hitlerju. Ko pa se je vojna začela, je bila ZSSR preprosto prisiljena poslati vojake na Poljsko, da bi “preprečila, da bi Wehrmacht dosegel obrobje Minska” (zato je verjetno 22. septembra 1939 v Brestu potekala skupna parada z nacisti!).
Nazadnje, Putin v svoji oprostitvi besedi “študija” omenja tudi baltske države in pojasnjuje, da jih junija 1940 nihče ni okupiral, njihov pristop pa je potekal na “pogodbeni podlagi in s soglasjem njihovih oblasti”, na splošno pa pravijo, “da je bilo v skladu z mednarodnim in državnim pravom tistega časa”.
Leto kasneje, julija 2021, je bila objavljena še ena »obveščevalna služba« Vladimirja Vladimiroviča – tokrat z drugim zgovornim naslovom »O zgodovinski enotnosti Rusov in Ukrajincev« (objavljen v obeh jezikih na uradni spletni strani Kremlja!).
Njegovo vsebino lahko zmanjšamo na več ključnih tez: Rusi, Ukrajinci (in Belorusi) – “eno ljudstvo” (in njihovo območje je enoten kulturni in duhovni prostor zgodovinske Rusije), razdeljene v srednjem veku zaradi dejavnikov domače in zunanje politike, vendar so se posledično ponovno “združile” pod žezlom Moskve (pravzaprav dokončno – v času ZSSR); razpad Sovjetske zveze – razpad same “zgodovinske Rusije”; prišlo je do zmagoslavja nacionalistov, zlasti ukrajinskih nacionalistov (ukrajinsko nacionalno gibanje je v članku obravnavano le kot produkt določenih intelektualnih krogov v Ukrajini s podporo Avstro-Ogrske v 19. stoletju); Ukrajina znotraj sodobnih državnih meja je izključno boljševiški izdelek; V 1990-ih in 2000-ih so zahodne države poskušale na vse možne načine le oslabiti Rusijo, hkrati pa širiti Nato na vzhod – blizu ruskih meja in končno postopoma spremeniti enega od sestavnih delov “ruskega sveta” – Ukrajino v stran, sovražno do Kremlja – “protirusko” (in to, pravijo, kljub vsem poskusom ruske strani, da ohrani dobre sosedske odnose).
In vse bi bilo smešno in ironično, če Putin na podlagi takšnih prepričanj ne bi začel svoje “posebne vojaške operacije”. In že med popolno invazijo, zaradi katere je umrlo več deset tisoč ukrajinskih vojakov in civilistov (sploh ne bom omenil ruskih izgub), ne bi ponovil svojega navidezno zanesljivega zgodovinskega znanja in prepričanj kot mantro, iskreno (ali morda ne) verjel, da se z bojem na ukrajinskem jugu in vzhodu “vrne in okrepi” ruske dežele. kot pravijo, sta Peter I in Katarina II storila v XVIII. Stoletju. Hkrati pozablja, da se prva četrtina 21. stoletja dejansko končuje zunaj okna, današnji svet pa ni svet boja imperijev (čeprav na žalost diktature, ki še niso popolnoma premagane).
Vendar pa je nekaj spodbudnega. Na primer, Putinova zadnja izjava z dne 3. novembra 2023, da je Zlata horda boljša za Moskvo kot “zahodna osvajalci.” Morda se bo kmalu odrekel dediščini Rusije?
Za zaključek bi se verjetno morali strinjati, da sta potrebna “denacifikacija” in “demilitarizacija”. Ampak ne za Ukrajino, ampak za samo Rusijo. Seveda, ne da bi pozabili na njegovo demokratizacijo in dekartelizacijo. No, ne smemo pozabiti na deideologizacijo.
