Vladimir Putin je pred kratkim namignil, da bi lahko ostal predsednik Rusije do leta 2030. Spremembe ustave iz leta 2020 mu omogočajo, da razširi svoje pravilo. Vendar pa je malo verjetno, da bo čez 10-12 let še vedno na oblasti. Do takrat se je nabralo preveč muh, da bi pričakovali dolgotrajno gerontokratsko vladavino z njegove strani in njegovega spremstva.
Putinizem je ogrožen
Najočitnejši in najpomembnejši dejavnik tveganja za Putinovo vladavino je rusko-ukrajinska vojna. Če bo izgubljena, bosta Putinova legitimnost in njegov režim pod pritiskom in bosta lahko propadla. Hitra in večinoma mirna zasedba Krima je bila vrhunski dosežek Putinove vladavine. Nasprotno pa bi bili dolgotrajni boji in izguba dragocenega polotoka njegov upad in končni konec.
Dodatni dejavniki tveganja za sedanji ruski režim so povezani z nadaljnjimi izzivi v tujini, zlasti na Kavkazu. Gospodarska recesija in njene družbene posledice, okoljske in industrijske katastrofe ali notranjepolitična nestabilnost so drugi potencialno nevarni dejavniki Putinove vladavine. Vstaja Prigožina poleti 2023 in nemiri v Mahačkali jeseni 2023 kažejo na izgubo notranjega nadzora brez primere.
Putinovo zdravje se morda slabša, čeprav ne bomo zagotovo vedeli. Nekateri, kot je moskovski Valerij Solovej, celo verjamejo, da Putin sam ni več živ in da njegovo vlogo zdaj igra dvojnik ter da je sekretar Varnostnega sveta Nikolaj Patrušev neuradni ruski vladar.
Kakorkoli že, iz enega ali drugega razloga bo Putin (ali njegov dvojnik) umrl najkasneje leta 2036 in morda še veliko prej. Milijonsko vprašanje: Kaj se bo potem zgodilo s putinizmom? Ali lahko sedanji režim preživi z novim vrhovnim voditeljem ali kolektivnim vodstvom, ki bo nadaljevalo Putinovo zapuščino? Ali pa bo Putinov sistem doživel bolj ali manj spektakularen propad.
To ni le zanimivo vprašanje za politične analitike. To je tudi izziv za ruske državljane, pa tudi za strokovnjake s področja mednarodnih odnosov, gospodarstva in kulture po vsem svetu. Ali naj se Rusi in Nerusi, tuje vlade in zasebni vlagatelji, domače in mednarodne organizacije pripravijo na politično kontinuiteto ali naj se pripravijo na radikalne spremembe v največji državi na svetu?
Gladek zdrs v Putinizem 2.0?
Nekateri opazovalci Rusije pričakujejo urejen prenos oblasti znotraj sedanje politične elite in strukture. To bo verjetno pomenilo nadaljevanje sedanje oblike notranjega upravljanja in zunanjega vedenja. V takšnem scenariju je prilagodljiv razvoj znotraj sedanjega sistema mogoč, ne pa njegovo strmoglavljenje. Režim bi se lahko degradiral na še bolj centraliziran in neostalinistični. Lahko se vrne tudi k protodemokraciji poznega predsedovanja Jelcina.
Toda kako poučne so zgodovinske lekcije in primerjalni premisleki, na katerih temeljijo takšne predpostavke? Res je, da sta tako carska kot sovjetska Rusija večkrat predala oblast novemu voditelju v avtoritarnem ali totalitarnem kontekstu. Drugi postsovjetski režimi so prav tako zamenjali svoje voditelje, hkrati pa ohranili avtoritarne sisteme in kontinuiteto elit.
Vendar pa so se te prejšnje ruske ali druge postsovjetske preobrazbe zgodile v okviru določenih formalnih ali neformalnih institucionalnih omejitev, podedovanih iz daljne ali nedavne preteklosti. Med njimi so dinastična načela, enostrankarska vladavina ali združitev regionalnih klanov. Monarhične, komunistične, patriarhalne ali druge podedovane tradicije so dajale izrecna ali implicitna navodila. Usmerjali, omejevali in pomirjali so akterje, ki so sodelovali pri pogajanjih in izvajanju prenosa oblasti.
Toda kako močne so danes različne ruske formalne omejitve in neformalna pravila ravnanja? Kakšen je resnični pomen ruske ustave, zakonodaje in mednarodnih pogodb na eni strani ter korporativnega duha sedanje elite, medsebojnega spoštovanja in političnega prijateljstva na drugi strani? Ali je katera od teh formalnih in neformalnih institucij ali njihova kombinacija sposobna ublažiti mirno tranzicijo in stabilizirati novo ravnovesje? Ta vprašanja so ključna za prihodnost Rusije, vendar nanje ni lahko odgovoriti.
Institucionalne zlorabe in upad
V zadnjih 24 letih sta Putin in Co. sistematično slabila, zatirala ali izkrivljala večino ruskih uradnih institucij. Večina struktur, mrež in okolij – naj gre za državne volitve ali zasebno lastnino, Rusko pravoslavno cerkev, ustavno sodišče, medije ali politične stranke – je bila ogrožena zaradi manipulacije, instrumentalizacije, odstopanja od načel in(a) V obsegu, ki ga dovoljujejo določbe te konvencije, Celo najpomembnejši in najvplivnejši položaj v Rusiji, položaj predsednika, ima nejasen status od čudnega mandata Dmitrija Medvedjeva v letih 2008-2012.
Treba je spomniti, da so bile zadnje tri spremembe vodstva v Rusiji protislovne in negotove. Leta 1985 je bila kandidatura Mihaila Gorbačova za mesto generalnega sekretarja Centralnega odbora CPSU predstavljena šele po resnih sporih v politbiroju. Leta 1991 se je Boris Jelcin kandidiral za predsednika Rusije na volitvah, ki so vključevale številne alternativne kandidate, od Vadima Bakatina do Vladimirja Žirinovskega. Večkrat zatem je bil Jelcin na robu odstranitve z oblasti. Konec leta 1999 sta se Vladimir Putin in njegova nova stranka Unity soočila z mogočnim političnim nasprotnikom na volitvah v državno dumo v obliki stranke Rodina. Šele po nizkem rezultatu Rodine na parlamentarnih volitvah so ruski oligarhični klani leta 2000 podprli Putina kot predsedniškega kandidata.
Ti prenosi oblasti so zajemali vse bolj ali manj pomembne neformalne interakcije. Potekali so po nekaterih podedovanih in sprejetih postopkih, vključno z volitvami leta 1991 in 1999. Vprašanje je, kakšna bo neformalna metoda in javni mehanizem za določitev Putinovega naslednika ali vrste naslednikov? Problem ruskega nasledstva je večdimenzionalen in njegova rešitev je v več pogledih nejasna.
Trije izzivi za putinizem 2.0
Prvič, ni jasno, kakšne posledice bo imela izbira tega ali onega novega vodstva za ključne deležnike. Ali bodo lahko izboljšali, ohranili ali izgubili svoj položaj, vpliv, lastnino in/ali svobodo? In če je tako, kako visoki so vložki? Ali lahko nekateri od njih celo izgubijo življenje?
Odgovori na ta vprašanja so težki ne le za opazovalce, ampak tudi za same akterje. Pod Putinom je vedenje ruske države postalo samovoljno in neomejeno. Nekatere zainteresirane strani lahko na vprašanje nasledstva gledajo kot na eksistencialno in ustrezno promovirajo svoje kandidate.
Drugič, ni jasno, kdo se bo ali ne bo želel boriti za predsedstvo ali vsaj za pridružitev novemu kolektivnemu vodstvu. V ruski eliti je lahko več moških in žensk, ki že razmišljajo o svoji kandidaturi. Nekateri od njih imajo zadostne politične in/ali gospodarske vire, da se lahko kvalificirajo za najvišje položaje. Drugi imajo morda ambicije, vendar nimajo izkušenj in denarja.
Komu bodo FSB in druga ruska ministrstva in agencije za kazenski pregon dovolili, da sodeluje na tekmovanju za zapolnitev prostih delovnih mest? Ali se bodo različne “oblasti” zlahka dogovorile med seboj o tem, kdo bo vstopil in kdo bo odšel? In kaj se zgodi, če soglasje ni doseženo.
Če bo Putin nenadoma odstopil ali umrl (ali bo razglašen za mrtvega), bo sedanji ruski premier Mihail Mišustin postal vršilec dolžnosti predsednika v skladu z ustavo. Glede na primer Putina, ki se je iz predsednika vlade dvignil na vršilca dolžnosti predsednika in nato polnopravnega predsednika v letih 1999-2000, bi lahko Mišustin nenadoma postal politični težak. Vendar ni niti dobro povezan izvršitelj niti znana javna osebnost. Obstaja celo sum, da je prejel in drži svoj položaj iz teh razlogov. Verjetno bodo imeli prihodnji predsedniki vlad pod Putinom (ali njegovim dvojnikom) podobne značilnosti.
Tretje in morda najbolj zanimivo, pa tudi zmedeno vprašanje: Kdo bo selektor, ki bo imenoval predsedniškega kandidata za odobritev ljudstva (kot običajno z vnaprej določenimi rezultati)? Ali bo to Varnostni svet ali manjši ali večji krog ljudi? Kdo bo postavil meje tega kroga nosilcev odločanja?
Tudi če je selektorat ustvarjen na tak ali drugačen način, kaj se zgodi, če selektorji ne dosežejo soglasja o želenem novem predsedniku ali kolektivnem vodstvu? Še posebej, kaj se zgodi, če celotni klani, ministrstva ali oddelki vztrajajo pri različnih kandidatih? Ali je sploh mogoče, da bodo vplivni člani potencialnih volivcev zavzeli nasprotujoča si ideološka stališča?
Običajno je v takšni situaciji priporočljivo, da odločitev prepustite ljudem. Vendar pa glasovanje ljudstva v Rusiji ni bilo demokratično že več kot dve desetletji. Putinove “volitve” so namenjene pridobivanju javne potrditve vnaprej določenega voditelja, ne pa omogočanju svobodne in poštene konkurence na volitvah.
Zmagovalec predsedniških volitev v Rusiji je izbran vnaprej, ne z glasovanjem. Nenadne, nedokončne nacionalne volitve bi bile v nasprotju z vzorci vedenja, ki jih je v dveh desetletjih zakoreninilo na tisoče vladnih uradnikov, strankarskih funkcionarjev, medijskih delavcev in policistov. Izvedba resničnih volitev za različne nacionalne, regionalne in lokalne birokrate, odgovorne za njihoveTo morda ne bo mogoče brez predhodnega usposabljanja in/ali zunanje pomoči.
Sklepi
Tako v procesu spreminjanja vodstva obstaja trojna negotovost – glede stopenj, razpona predsedniških kandidatov in oblike volivcev. Rešitev katerega koli od teh vprašanj še ni institucionalno pripravljena. O njih ne morejo verodostojno odločati niti centralni komite stranke niti skupščine regionalnih klanov, niti splošno sprejeto dinastično načelo niti kateri koli drug splošno sprejet postopek.
Takšna negotovost ne pomeni nujno kaotičnega prenosa oblasti ali celo državljanske vojne. Vendar pa je kaotično medvladje bolj verjetno kot gladek prehod na putinizem 2.0. Seveda je nemogoče napovedati, kako daleč bodo šli možni spopadi med vplivnimi deležniki. Po drugi strani pa bi bila predpostavka, da se je mogoče izogniti konfliktom med prenosom oblasti, preveč optimistična.
Namesto tega se morda pripravlja nova vrsta “časa težav”. Če je odmik od putinizma 1.0 neurejen ali celo nasilen, je malo verjetno, da bo rezultat Putinizem 2.0. Seveda je politično napovedovanje težka in nehvaležna naloga. Vendar lahko že zdaj rečemo, da je institucionalni primanjkljaj v Rusiji potencialno nevaren za vse vpletene strani. Tako Rusi kot Nerusi bi se morali pripraviti na težaven proces nasledstva. Prihodnji ruski politični režim bo tako ali drugače drugačen od sedanjega.
Prevedeno iz poljščine
Besedilo je bilo objavljeno v okviru projekta sodelovanja med nami in poljsko revijo Nowa Europa Wschodnia.
Prejšnji članki projekta: Ukrajina – EU: vroč zaključek pogajanj, Ukrajina – beg pred izbiro, vzhodno partnerstvo po arabskih revolucijah, v izkrivljenem ogledalu, preziran Lukašenko gre v vojno s Putinom, Med Moskvo in Kijevom, klobasa je klobasa, Moj Lviv, Putin v galejah, Polotok strahu, Ukrajina izumljena na vzhodu, Novo staro odkritje, In naj bi bilo tako lepo, novoletno darilo za Rusijo, Če bi razpravljali o zgodovini, je zastoj v Minsku
Izvirni naslov članka: Putinizm po Putinie
