Leta 2014 je Rusija nezakonito priključila Krim, ustvarila separatistično gibanje v Donbasu in nato napadla Ukrajino s svojo redno vojsko in posebnimi silami. V vsakem primeru ruske agresije je bil odziv ZDA kritiziran kot neustrezen, nezadosten ali neodločen.
Moskovski faktor je študija Eugena M. Fishela, ki je analiziral štiri ključne politične odločitve v Washingtonu. Ali sta dve republikanski in dve demokratični upravi Združenih držav upoštevali status Ukrajine kot suverene države pri gradnji odnosov z Rusko federacijo – Fishel ima odgovor na boleče vprašanje. Ta knjiga prvič združuje dokumentarne dokaze in gradivo o političnih razpravah, retrospektivne članke nekdanjih politikov, uradne spomine nekdanjih visokih uradnikov ter intervjuje z njimi in povratniki. Publikacijo je Vivat objavil leta 2023.
Eugene M. Fishel je strokovnjak za postsovjetske države z več kot 30-letnimi izkušnjami na ameriškem ministrstvu za zunanje zadeve.
Trenutek déjà vu
Plimovanje in pretok zunanjih zadev ima prelomne točke, v elitnem jeziku ali trenutke skrbne primerjave v žargonu splošne javnosti, ki običajno določajo začetek novih obdobij, včasih celo nastanek obdobij v mednarodnih odnosih. Nekateri verjamejo, da je bil en tak trenutek ujet v pogovoru, ki je potekal v Ovalni pisarni na zmrznjen jesenski dan.
Pogovor je vključeval vrhovnega poveljnika in ameriškega veleposlanika v vzhodnoevropski državi, ki se je po letih zunanje agresije še vedno krčila. Veleposlanik, karierni član ameriške zunanje službe, se je zavzel za trdnejše ameriško stališče v podporo neodvisnosti vzhodnoevropske države. V nagovoru vodji izvršilne veje oblasti je veleposlanik izrazil prepričanje, da ima Washington dovolj sredstev, da ostane zvest svojemu načelnemu stališču proti pritisku Moskve na sosedo, “če se držimo trdne linije in ne odstopamo od nje.” Veleposlanik je dodal, da je potrebna “trdna linija”, ker so pogledi Moskve na neodvisnost sosede “popolnoma drugačni od naših lastnih idej”.
Ko je predsednik, ki se je naslonil nazaj na svoj stol, samozavestno odgovoril, da voditelj Kremlja ne bo umaknil svojih besed o spoštovanju suverenosti svojega soseda, je veleposlanik diplomatsko predlagal, da so prejšnja dejanja predsednikovega kolega v Moskvi “pokazala, da ni vreden zaupanja”. V odgovor je predsednik vprašal: »Precej ostro in s kančkom sarkazma: ‘Ali hočete, da grem v vojno z Rusijo?’« Morda je, da bi pojasnil ta oster odziv, predsednik dodal, da je ideja Kremlja o vzpostavitvi kordonskega sanitarja v obliki srednje velike sosede “pod ruskim vplivom, kot branik za zaščito … iz nadaljnje agresije sem razumel.”
Ta pogovor je potekal pred več kot petinsedemdesetimi leti. Država žrtev je bila Poljska in ne Ukrajina. Država agresorja je bila ZSSR, ameriški predsednik Franklin D. Roosevelt, ideja o kordonskem sanitarju pa je seveda pripadala Josifu Stalinu. Kljub razlikam obstajajo grozljive podobnosti, še posebej, ko gre za to, kako se naše dojemanje (in napačne predstave) nanašajo na Moskvo, ali “moskovski dejavnik”, kot ga imenujem, je vplival na našo de facto in v nekaterih pogledih de jure politiko do naše sosede v geografskem središču Evrope.
Evropa, celovita, svobodna in mirna
Ko ruska vojna proti Ukrajini vstopa v osmo leto, se je razprava o tem, kaj zahodne demokracije bi morale in česa ne bi smele storiti glede nenehnega kršenja ozemeljske celovitosti Moskve te sosednje države, nadaljevala vse do prvega leta Bidnove administracije. Regionalna kriza, ki se je začela februarja 2014, ko je Moskva nezakonito zasedla Krimski polotok v Ukrajini, dejansko spominja na globok in temeljni izziv zunanje in varnostne politike, s katerim se soočajo zahodni, zlasti ameriški oblikovalci politike. Bistvo tega izziva je doseči pravo ravnovesje med dvema prednostnima nalogama, ki si v veliki meri nasprotujeta: ohraniti sodelovanje z Rusijo – geostrateško nujnost, kot so trdili mnogi, ne glede na to, kako neprijetno je to sodelovanje – in pomagati Ukrajini, da se pridruži “Evropi celoti, svobodni in mirni”, politični prednostni nalogi, ki jo republikanska in demokratična uprava v Washingtonu široko sprejemata.
Zgodnjo različico drugega na tem seznamu politik je prvič predstavil predsednik George H.W. Bush, ki je izkoristil priložnost med govorom maja 1989 v Mainzu v Zahodni Nemčiji, da bi izjavil, da hladne vojne ni mogoče premisliti, dokler “Evropa ni združena”. Ta politični govor je določil smer za naslednje ameriške administracije, ki so sčasoma podrobneje opredelile pomen izraza “Evropa, celostna, svobodna in mirna” in jo postavile v kontekst razvoja regionalnega razvoja.Dinamika od konca hladne vojne. Na primer, ob podpisu ustanovnega akta Nato-Rusija leta 1997 je predsednik Bill Clinton omenil zamujene priložnosti za “mirno, demokratično in nerazdeljeno Evropo”.
Administracija Georgea W. Busha je še bolj jasno povedala, da je takšno Evropo mogoče ustvariti le, če se postsovjetske države v geografski Evropi, zlasti Ukrajina, uspešno preoblikujejo. Po ruski invaziji na Gruzijo leta 2008 je državna sekretarka Condoleezza Rice dejala, da ZDA “že dolgo verjamejo, da je neodvisnost Ukrajine, njena demokracija pomembna za Evropo celoto, svobodno in mirno”.
Administracija Obame, zadnja administracija, ki jo je preučila ta knjiga, se je še naprej gibala v isto smer. Takratni podpredsednik Joe Biden se je na vplivni konferenci, ki jo je gostil Atlantski svet, poklonil čezatlantski skupnosti in se skliceval na Nato in njegova odprta vrata “za svobodne narode, ki delijo naše vrednote in zaveze, in za tiste, ki znotraj zasužnjenih narodov sanjajo o dnevu, ko se bodo tudi oni lahko pridružili Evropi celoti in svobodno”.
Toda ti (morda samo retorični) izrazi podpore “Evropi celoti, svobodni in mirni”, ki vključuje Ukrajino, so le del slike. Različni kritiki ameriške politike v regiji so obtožili ZDA, da uporabljajo različne standarde, ko gre za izpolnjevanje svojih zavez do Ukrajine. Eden najboljših primerov takšne kritike je članek Paula Gobleja iz leta 2014 z naslovom “Resnična dvojna merila Zahoda v krizi v Ukrajini”, v katerem je avtor trdil, da “Moskva redno drži nižjih standardov kot [інші пострадянські держави]… in nima fiksnih norm … nima navodil o tem, kako naj se obnaša doma in na mednarodni ravni, če želi biti partner Zahoda.” Goble, mednarodno priznan strokovnjak za postsovjetske družbe in politiko, je nadaljeval, da “če katera druga država [зробила те, що Росія робить з Україною], bi Zahod to označil kot invazijo, očitno kršitev mednarodnega prava, predvsem pa bi se vprašal, kaj lahko stori, da bi odvrnil napadalce. Toda v tem primeru so se mnogi zahodni politiki in komentatorji zelo potrudili, da bi razumeli agresorja in obsodili žrtev. Morda je imel Goble prav.
Morda noben dokument ne uteleša napetosti, ki je značilna za to dinamiko, bolj kot memorandum iz Budimpešte iz leta 1994, ki je dokončno uzakonil jedrsko razorožitev Ukrajine. V skladu s pogoji tega dokumenta se je Ukrajina odrekla jedrskemu arzenalu, ki ga je podedovala od ZSSR – takrat tretjega največjega na svetu (176 medcelinskih balističnih raket, ki so lahko udarile cilje po vsem svetu in skupaj 1272 jedrskih bojnih konic) – v zameno za finančno nadomestilo, pa tudi “varnostna jamstva” ZDA, Velike Britanije in Ruske federacije. Ta jamstva so Ukrajini obljubila zaščito pred grožnjo s silo in gospodarsko prisilo, pa tudi spoštovanje njene suverenosti in ozemeljske celovitosti v mejah, ki jih je imela v času razpada ZSSR in jih je priznala mednarodna skupnost.
Hkrati so Združene države naredile pomembno geopolitično stavo, da bo Rusija sama šla skozi postsovjetsko preobrazbo. Natov ustanovni akt – Rusija je polna vizij Washingtona o konstruktivnem sodelovanju Rusije z Zahodom, zlasti z Natom. Medtem ko je ruska invazija na Ukrajino, ki se je začela februarja 2014, izpostavila te konkurenčne interese ZDA v regiji, so bila ta protislovja očitna ne le med ameriško-ukrajinsko-ruskimi pogajanji o denuklearizaciji Ukrajine, ampak tudi v obdobju tik pred razpadom Sovjetske zveze. Eden najbolj presenetljivih primerov tega je bil tako imenovani govor predsednika Georgea H. W. Busha “Piščančji Kijev” avgusta 1991, v katerem je – očitno na pobudo takratnega sovjetskega voditelja Mihaila Gorbačova – pozval ukrajinsko civilno družbo, ki je vztrajala pri večji avtonomiji od Moskve, naj ne podleže “samomorilskemu nacionalizmu”.
Ni presenetljivo, da bo Moskva zavzela pomembno mesto – četudi ne vedno neposredno ali odkrito – v ameriškem pristopu do Ukrajine, in to ne samo zaradi ruske prevlade na evrazijski celini in njene samopromocije kot velike sile. Dejavnik, ki je prav gotovo prav tako pomemben, je naše ameriško razumevanje regije. Različni vidiki ameriškega kulturnega spopada z Rusijo so pomembno prispevali k dojemanju in napačnim predstavam Američanov o Rusiji, Sovjetski zvezi in regiji kot celoti. Nenehna zmeda izrazov »Rusija« in »Sovjetska zveza«, skupaj z različnimi komponentami slednje, s strani znanstvenikov, kulturnih osebnosti, institucij in visokih političnih osebnosti, je v ameriški psihi ukoreninila idejo, da sta izraza zamenljiva. Vpliv je bil tako močanTudi razpad ZSSR in pojav dvanajstih neodvisnih držav na njenih ruševinah, skupaj z Rusijo in Ukrajino, še nista uničila globoko zakoreninjenega pojma zamenljivosti “Rusije” in “Sovjetske zveze”.
