Druga jesen velike rusko-ukrajinske vojne se bliža koncu. November 2023 se zaključuje, pričakovali so… Pravzaprav smo pričakovali neprijetne stvari. V primerjavi z enakim obdobjem prejšnjega leta, ko so Rusi že bombardirali objekte energetske infrastrukture po vsej Ukrajini, so mnogi čakali na drugo sezono resničnostnega šova Blackout. Nabavili smo generatorje in polnilne postaje, naprave za neprekinjeno napajanje in različne svetilke. Grenka izkušnja jesen-zima 2022/23 je Ukrajince potisnila v aktivno pripravo, kar se je doslej izkazalo za nepotrebno. In morda bo tako ostalo do pomladi.
Kaj je razlog? V tistih “urbanih legendah” o domnevnem opozorilu iz zakulisja z ukrajinske strani na rusko stran – pravijo, da če boste zadeli naše termoelektrarne, bomo v odgovor uničili vaše? Seveda lahko verjamemo v takšne teorije zarote. Toda spomnimo se odprtih opozoril. Tistih, ki so bili naslovljeni na Rusijo pred invazijo in celo med obsežno vojno, jih je bilo dovolj. Ali so imeli močan vpliv na vodstvo Kremlja, ali so lahko spremenili odločitev Kremlja? Odgovor je očiten – niso mogli.
Zato je treba priznati, da je edina prava možnost, ki pojasnjuje odsotnost množičnih raketnih napadov na Ukrajino, zlasti na objekte energetske infrastrukture, pomanjkanje zadostnega števila izstrelkov. In tudi razumevanje, da se je ukrajinska zračna obramba letos resno okrepila. Čeprav drugi dejavnik ni tako odločilen, ker, recimo, v bližini Avdiivke, kljub vsej moči ukrajinske obrambe, Rusi mečejo in mečejo svoje “mesne” mobike in pogodbene vojake v boj, varčujejo s tem virom, ki ga je, mimogrede, veliko težje obnoviti kot vzpostaviti proizvodnjo raket. Samo raketa je zgrajena hitreje, kot oseba raste od dojenčka do mobilizacijske starosti.
Rusi nimajo raket. Nimajo sredstev in priložnosti. Zato do konca novembra nismo doživeli niti enega velikega raketnega napada. Kajti če bi te rakete obstajale, jih nič ne bi ustavilo. Prav tako jih opozorila Zahoda, zlasti glede Severnega toka 2, niso ustavila pred začetkom obsežne vojne. Ta mehanizem deluje samo v eno smer – če bo odločitev sprejeta, se bo izvajal, ne glede na stroške za Ruse. Ampak, če se izkaže, da je cena nedostopna, potem jih ni treba opozarjati.
Ne pozabite ne jeseni, ampak spomladi 2022. Ko so bile ruske čete na obrobju Kijeva – tako na desnem kot na levem bregu. To je bil trenutek, ko so bili okupatorji najbližje ukrajinski prestolnici. Seveda tudi zavzetje Kijeva v sedanji vojni ne bi resno spremenilo ničesar – vendar ne govorimo o objektivni realnosti, ampak o ruskem pogledu nanjo. Pomembno je bilo, da je Kremelj zavzel Kijev. Ampak niso. In na splošno so pobegnili iz regij Kijev, Žitomir, Chernihiv in Sumy. Zakaj? Da, ker niso imeli sredstev za nadaljevanje sovražnosti. Na enak način so pobegnili iz Khersona, kjer je bil poraz očiten. Poraz ni v smislu uničenja vojakov, ampak v smislu izgube ozemlja. Zato so bile okupacijske enote umaknjene – ne zaradi izmišljene skrbi generala Surovikina za vojake (ko so bili generali v ruski vojski zaskrbljeni zaradi usode zasebnikov), ampak zato, ker tega ozemlja ni bilo mogoče obdržati.
Torej se Rusi predajo le, če nimajo sredstev za boj. To naj bi bil očiten postulat, vendar ga ne bo odveč ponoviti. In tukaj je razlog, zakaj. Prav to jesen se je tema oblike pristopa Ukrajine k Natu končno pojavila v javnem prostoru na Zahodu. Ukrajina naj bi se pridružila v celoti, vendar bodo varnostna jamstva, določena v členu 5 Severnoatlantske pogodbe, veljala le na ozemlju, ki ga nadzoruje ukrajinska vlada.
In to postavlja vprašanje. Ali bo to opozorilo ustavilo Rusijo ali bo onemogočilo napad, čeprav ne z raketami, ampak z brezpilotnimi zrakoplovi – ki jih zdaj aktivno uporabljajo okupatorji – na miroljubna ukrajinska mesta? Ali pa se bodo Rusi v tem primeru ustavili šele, ko jim bo njihov poraz očiten?
Nihče ne pozna odgovora na to vprašanje. Ker je to pravzaprav odgovor na vprašanje “kako pripravljeno je rusko strateško jedrsko orožje za vsaj enakovreden odgovor?” In morda sam ruski generalštab tega ne ve. Konec koncev, glede na to, kako so se pripravili na popolno invazijo, glede na katastrofalni (za okupatorje) neuspeh blitzkriega in ne samo tega, se pojavljajo dvomi o ustrezni oceni objektivne realnosti s strani ruskega vojaškega in političnega vodstva.
In ostaja vprašanje, ali imajo pripadniki takšnega “okrnjenega” pristopa Ukrajine k Natu prav, ko trdijo, da se bo po tej odločitvi (ali vsaj zagotovitvi “švedsko-finskih” varnostnih jamstev Ukrajini pred pridružitvijo zavezništvu) vsaka vojna na ozemljih, ki jih nadzoruje ukrajinska vlada, ustavila. In tudi rakete in drone.
Vendar pa še vedno obstaja različica, čeprav na robu s teorijo zarote, da se je zato prav zdaj pojavila tema varnostnih jamstev za miroljubni del Ukrajine, saj ima Zahod informacije o stanju raketnega programa agresorske države in razume, da Rusija preprosto nima ničesar streljati na Ukrajino. Zato so ta varnostna jamstva do neke mere celo v rokah Kremlja – ne bo treba razlagati, zakaj Ukrajinci sedijo v toplini in svetlobi, in ne kot lani. Kljub temu je jasno: “Ali želite jedrsko vojno s celotnim Natom?”
Drugi november obsežne vojne se končuje. Novembra, ki nam pokaže glavno Ahilovo peto okupatorja – pomanjkanje sredstev in priložnosti. In to je tisto, kar bi moralo sčasoma pripeljati do končnega poraza Kremlja v Ukrajini. In kako točno bo to uokvirjeno za ruske tlačane – kot “gesto dobre volje”, “vrnili se bomo” ali “Putin je rešil svet pred jedrsko apokalipso” – nas to ne bi smelo več skrbeti.
