Popolno invazijo vojakov Ruske federacije na Ukrajino so spremljala grozodejstva njihovih vojakov. “Vanka”, ki jo je razvajal “ruski svet”, je v celoti pokazala svojo “skrivnostno dušo”, kjer ni usmiljenja do neoboroženih moških, starejših, nemočnih žensk in otrok.
Z navdihom in strastjo Rusi uničujejo tako umetniške predmete kot kulturne spomenike. Dramsko gledališče v Mariupolu, muzej Hryhoriy Skovoroda v regiji Harkov, napadi na središče Odese, uničenje stavb iz medvojnega obdobja v Lvivu. Z nič manj vneme so opustošili starodavne spomenike v Alepu. Očitno lahko nosilci samo “velike” kulture tako neusmiljeno uničijo neprecenljivo in edinstveno. Vse, kar se ne ujema s krsto-pravokotno sliko njihovega sveta.
Hudičevi zagovorniki in dogovor z vestjo
Današnji Rusi niso le nadaljevanje včerajšnjega. Njihove zločine je omogočila kombinacija številnih dejavnikov. Eden od njih je »neodvisen« položaj posameznih »intelektualcev«, ki delajo v demokratičnih državah in vedo vse o tem, kako deluje svet. So uspešni podjetniki in uveljavljeni raziskovalci. Zlasti »ruski« različnih vrst, med katerimi bodo vedno »svetle« glave, so prepričani, da Rusija ni imela izbire, Putin ni kriv in ni vse tako preprosto.
“Načela”, “položaj” in “raziskovalna” optika tem “znanstvenikom” ne dovoljujejo, da bi videli ničesar zunaj svojih nosov. Prav tako ne opazijo zločinov Rusov v Siriji in Ukrajini. Čeprav grozodejstva in teror najbolj zgovorno pričajo o Ruski federaciji. Njeni politiki, zastrupljeni z imperializmom, cinični poslovneži-kompromisniki, pisatelji-propagandisti itd. Še posebej o ogorčenem “navadnem” Rusu s televizijo v glavi, ki ga je tako enostavno obleči v vojaško uniformo in poslati, da ubije. Vsi imajo več skupnega s terorjem kot s kulturo, celo z “veliko”.
Obstaja velika razlika med zgodbami Rusov o sebi in tem, kaj v resnici so. Civilizirani svet tega dolgo časa ni hotel opaziti. Vedno so obstajali vplivni centri, ki jih je financirala Moskva, ki so ustvarjali mit o močni in edinstveni Rusiji – nepremagljivi in nenadomestljivi. Zato je poslanstvo Ukrajine obveščati svet o pravi naravi Rusije. Na tem že delamo, vendar mora biti ta proces sistematičen in organiziran.
Vpogled in zavedanje
Lahko je občudovati Rusijo in govoriti o njeni “veličini”, če se z njo ne ukvarjate, če tam ne živite. Medsebojno spoznavanje lahko postane nepričakovano boleče, celo strupeno. Iz nekega razloga vsi ti sigalci in depardieu niso ostali v tem svetu “pravičnosti in dobrote”, čeprav je bila njihova procesija skozi močvirja tako skrbno obložena z ruskimi dolarji. Vsak od njih, tako kot migrantski delavci iz sveta nogometa, se je neizogibno poslovil od “neoprane” Rusije, “države sužnjev, države gospodarjev”, nato pa se je vrnil na “razpadajoči” Zahod.
Okvirna je tudi zgodba galicijske cerkvene in družbeno-politične osebnosti, pisatelja in založnika Ivana Naumoviča. Bil je uniat in nato pravoslavni duhovnik, imel je veliko podpornikov, rusofil. Naumovič je vlekel “ruski svet” v avstrijsko Galicijo in očitno ni bil nenaklonjen vlečenju Galicije v Rusko cesarstvo. Pisal je o “bratih”, jezikovni, literarni in “ljudski” skupnosti “malih ruskih” in “velikih ruskih” ljudi. Med Naumovičevimi nasprotniki je Ivan Franko. Hkrati je slednji prepoznal prispevek prvega k »krogu duhovnega prebujanja našega ljudstva«.
Ivan Naumovych je dvoumna, a tudi izjemna oseba. S potencialom, z lastno vizijo. Vse življenje ni preživel v Galiciji. Sredi 1880-ih je prvič obiskal Ruski imperij, nekaj časa živel v Kijevu in končno emigriral in umrl na ozemlju sodobne regije Krasnodar. Naumovičevo bivanje v Rusiji je navdušilo. Tukaj je citat iz njegovega pisma umetniku in pisatelju Kornylu Ustyyanovychu: “Uboga Rusija! Z vso svojo močjo jo je težko imenovati odlično. Ni ruski in Bog ve, kaj je.« Pismo je bilo poslano nekaj let pred Naumovičevo smrtjo.
Žalostni “fantje v hlačkah” in Putinov “Cargo 200”
Ukrajinci so na lastne oči videli pravi obraz in bistvo Rusije. Ne podoba, ki jo posnemajo propaganda, prikriti in odkriti agenti, ne “veličina”, ki so si jo pripisali. Rusijo smo videli takšno, kot je, vse tiste “križane dečke v hlačkah”, ki so prišli ubiti Ukrajince. Vodje Puškina, Čehova, Dostojevskega, Lermontova itd. Na tovornjakih, ki so prinesli “veliko kulturo” v ukrajinska mesta, ki so jih uničile ruske čete. To je resničnost, ki jo civilizirana oseba težko razume. Ne samo realnost, ki je, tako kot Rusija, “ne razume um”, ampak fantazmagorična realnost – Rusija, ki ni povsem realnost. “Cargo 200” je kot Balabanov, kjer izgubite razumevanje meje med resničnim in absurdom. Rusi pa v tem živijo ves čas. Država “Tovor 200”. Težave, opričnine, stotine let suženjstva … Vsekakor ne gre za “veliko kulturo”.
Zato ne bi smeli gledati skozi “vojno in mir”Na primer, v primeru Združenih držav Amerike, Združenih držav Niso v tem delu in tega ne vedo. Večina jih ni prebrala Orwellovega leta 1984. Kljub temu je Anglež ustrezno opisal trende, ki so značilni za sodobno Rusijo. Samo stavek “vojna je mir” je nekaj vreden. Rusi nenehno ustvarjajo učinek, da so v akvariju. Domnevno jim grozi ves svet in vsi njihovi porazi so predstavljeni kot zmage. Obstaja veliko primerov zamenjave realnosti in obstoja absurda v vzporedni realnosti v Rusiji. Zato lahko simpozij na konferencah, govorite o “veličini” Rusije nekje v kavarnah na Dunaju ali v Berlinu, vendar to nima nič opraviti s sodobno Rusijo. “Skrivnostna” ruska “duša” zdaj napada Bakhmut in Avdiivko in seje smrt.
To je 150 milijonov, ki jih je Zemlja prisiljena vrteti, za katere so človeštvo in normalne vrednote oddaljene in nerazumljive. Prizadeti zaradi virusa mizantropije in imperializma, vidijo grožnjo v sosedovem stranskem pogledu, vendar ne menijo, da je tragedija, da bi njihov vojak ustrelil otroka. Rusi prinašajo te vrednote svetu in privlačijo njihovo “veličino”. Puškin je Poljakom odrekel tudi pravico do samoodločbe. To je pomembna komponenta za razumevanje njegove osebne “veličine”, “naprednega” imperializma in na splošno ruskega hibridnega sveta, zgrajenega na lažeh.
Zapuščanje tega razpotja za seboj
Odnosi med Ukrajino in Rusijo so zapletena struktura. To dejstvo in stanje je odvisno od dolžine državne meje. Če v zgodovinski perspektivi, potem tudi s sobivanjem nas na isti geografski, prostorski in nekoč politični ravni. Zdaj je nemogoče razmišljati o Rusiji zunaj vojne, ki jo je prinesla. Vendar pa so pred desetletjem udeleženci številnih procesov v Ukrajini vodili dogodki, ki so se zgodili v Moskvi.
Čeprav nimamo nobenih zagotovil, upam, da se bodo v prihodnosti naše poti z Rusijo popolnoma razhajale. Primer Gruzije, ki ni uspel, kaže, da ni vse tako preprosto. Ta država, ki jo je Ruska federacija napadla leta 2008, vse bolj zdrsne v temo “ruskega sveta”. Situacijske koristi vodijo Gruzijce po poti Armenije, Belorusije … Ali smo imuni na to? Ni zagotovil. Izvirni razvoj zahteva voljo, trdnost in izračun, strategijo. Pogosto in požrtvovalnost. Sami sebi lahko ponovimo, da smo pripravljeni. Vendar pa nihče ne ve, kakšne preizkušnje so pred nami, kakšna bodo naša dejanja in misli, kam se bo svet premaknil.
Zdaj si ne delamo utvar glede Rusije, vendar je treba doseči podobno razumevanje na ravni svetovne skupnosti, da bi delali na tej ideji. Da bi razkrinkali svoje mite, ki niso združljivi z zvočno logiko, fikcijami o »veliki« kulturi, naj »zmaga« v vojni, ki je trajala do septembra. Najpomembnejša stvar je braniti resnico o vojnih zločinih Putinovega režima: zahtevati njihovo preiskavo in kaznovanje odgovornih. Potrebno je sistematično in organizirano delo za obveščanje sveta o bistvu Rusije in njenih zločinih. To bi moral biti eden od zaščitnih ukrepov, ki nam v prihodnosti ne bo omogočil slediti gruzijski, armenski in beloruski poti. Namesto tega vam bodo pomagali, da končno zapustite križišče negotovosti in se premaknete naprej proti sebi.
