Novice zadnjih dni ne prispevajo k optimističnemu razpoloženju. Protiofenziva, na katero je bilo pritrjenih toliko upanja, je končno zastala v vasi Robotyne. Vrhovni poveljnik Valerii Zaluzhnyi v članku za časopis Ekonomist opisuje situacijo kot “slepo ulico”. Dnevnik Čas čeprav na naslovnici natisne portret Volodimirja Zelenskega, vendar na samem dnu, od zadaj, in članek o njem je trden trenos. V predstavniškem domu ameriškega kongresa je bil za predsednika izvoljen trumpist, kongresniki odlašajo z vojaško pomočjo Ukrajini. Sveža sociologija iz ZDA nas prestraši z možnostjo zmage Donalda Trumpa. V Evropi obstaja nevarnost, da bodo proruske sile zmagale na parlamentarnih volitvah. Slovaška je postala prva lastovka v tem trendu …
In na podlagi teh informacij se v zahodnih medijih in na različnih platformah za razprave razpravlja o mnenju o primernosti (včasih celo nujnosti) pogajanj med Rusijo in Ukrajino. Naša publikacija je že citirala modre besede nemškega politologa, strokovnjaka za ruske zadeve Andreasa Umlanda glede morebitnih ukrajinsko-ruskih pogajanj, naj se jih še enkrat spomnimo, ne bo odveč:
“V primeru hipotetičnih pogajanj državi ne bi smeli le razpravljati o številnih političnih vprašanjih, temveč tudi rešiti temeljni pravni spor. Ne samo to, Rusija že skoraj desetletje krši mednarodno pravo na način, ki si ga prej ni bilo mogoče predstavljati. Priključitve Moskve so prav tako bistveno spremenile rusko domačo zakonodajo. Na primer, ukrajinska in ruska ustava jasno opredeljujeta ista ozemlja v vzhodni in južni Ukrajini, vključno s Krimom. Vladimir Putin in Volodimir Zelenski kot predsednika svojih držav prav tako štejeta svoja ljudstva za “poroke” svojih ustav in sta jih dolžna izvajati. Tudi če bi eden ali oba želela narediti nekakšen ozemeljski kompromis, jima temeljni zakoni njunih dveh držav to izrecno prepovedujejo. To pomeni, da je treba eno ali obe ustavi spremeniti, preden se lahko začnejo kakršni koli vsebinski mirovni pogovori. Vendar bo za to potrebna velika večina glasov v ustreznem parlamentu. To je vsaj težko v primeru Putinove Rusije in nerealno v primeru Ukrajine.
Tako pogajanja a priori zaidejo v pravni zastoj. Poleg tega je ozemeljsko vprašanje edinstveno za Rusijo v kontekstu, da so prebivalci največje države na svetu tudi najbolj pohlepni za tujo zemljo. In na tej podlagi so se celo pripravljeni prepirati s samim Putinom, če želi vrniti zasedena ozemlja zaradi podpisa mirovne pogodbe. To dokazuje najnovejša ruska sociologija. Vsem svetujem, da preberejo rezultate javnomnenjske raziskave, ki jo je konec oktobra izvedel domnevno relativno neodvisen center Levada. Tam lahko najdemo skoraj jasen odgovor na vprašanje epohe: “Ali Rusi želijo vojno?” Mnogi ruski liberalci, ki komentirajo to sociologijo, trdijo, da so rezultati dokaz jasne želje Rusov po miru. Res? Poglejmo številke.
Prvič, ruske vojaške akcije v Ukrajini podpira jasna “ustavna večina” Rusov – 76%. No, nekdo lahko opazi, da so to ljudje, ki so bili pod hudim političnim pritiskom odgovorni, da lahko greste v zapor zaradi protivojnih izjav in tako naprej. Mogoče da, morda ne. Toda pojdimo še dlje in poglejmo, kaj so Rusi rekli na vprašanje: “Ali menite, da bi morali zdaj nadaljevati sovražnosti ali začeti mirovne pogovore?” 56 % jih izbere možnosti pri mirovnih pogajanjih. “Hooray! Ruski liberalci kričijo: “Naši ljudje so za mir!” Ste resni? Več kot tretjina anketirancev (37%) je naklonjena vojni, ne želijo pogajanj. In kaj pomenijo pogajanja? Kdo jim lahko da dovoljenje? Seveda, samo Putin. To pomeni, da tudi če ruski voditelj začne pogajanja ali jim vsaj da zeleno luč, bo 37% Rusov še vedno nasprotovalo miru, vojni. In tu strah pred režimom ne more biti izgovor. Nasprotno, teh 37% je tako “smešnih”, da so pripravljeni iti celo proti vladi, če se bo vojna nadaljevala.
No, zagovorniki miru Rusov lahko odgovorijo, da 37% ni toliko, velika večina je za mir. No, takšno izjavo bi lahko sprejeli, če ne bi bilo še ene zanimive točke raziskave. To točko lahko imenujemo “jakbitološka”. Vprašanje je torej: “Če bi imeli priložnost iti nazaj v preteklost in odpovedati ali podpreti začetek vojaške operacije v Ukrajini, bi vi …”. In verjetno je velika večina rekla: “Seveda pa bi odpovedala to celotno vojaško pustolovščino”? Ja, zdaj. Rezultat se je izkazal za skoraj pariteto, vendar še vedno s prednostjo podpornikov vojne. 43 % bi vsekakor oziroma raje podprlo “posebno vojaško operacijo”, 41 % pa bi zagotovo oziroma raje odpovedalo začetek operacije. Tudi hipotetično je večina RusovVojna se je začela 24. februarja 2022.
Dovolj dokazov? Ampak to še ni vse. Najbolj zanimivo se je pojavilo pojasnjevalno vprašanje o možnih rusko-ukrajinskih pogajanjih. Center Levada je prosil za odgovor na naslednje vprašanje: “Če bi se predsednik Putin ta teden odločil, da konča vojaški konflikt z Ukrajino in vrne priključena ozemlja Ukrajine, ali bi podprli ali ne podprli te odločitve?” To pomeni, da ni nekdo drug, ampak Putin tisti, ki vrne zakonita ozemlja Ukrajine, kot zahteva Generalna skupščina ZN in velika večina držav na svetu. Na koncu, kot določajo mednarodni sporazumi, vključno z ukrajinsko-ruskimi pogodbami, ki sta jih prej podpisala Kijev in Moskva. In kar vidimo: 57 % ruskih državljanov bi nasprotovalo takšnim dejanjem svojega voditelja, le 34 % bi ga podprlo. Tako skoraj 60% Rusov ne bi podprlo samega Putina, če bi se odločil vrniti nezakonito zasežena zemljišča v Ukrajino. In pravite: Rusi se bojijo Putina. Izkazalo se je, da se veliko bolj bojijo izgube ozemelj. Izkazalo se je, da ruska agresivna vojna proti Ukrajini ni »Putinova vojna«, temveč »ljudska«, »sveta«, »domoljubna« vojna.
V zvezi s tem je primerno opozoriti na anketo, ki jo je pred letom dni izvedel neodvisni ruski informacijski portal Meduza med njegovimi bralci. Bralci, ki večinoma nasprotujejo Putinovi politiki ali vsaj skeptični do Kremlja. Publikacija je spraševala o odnosu do rusko-ukrajinske vojne. Odgovori “liberalne javnosti” so bili preprosto omamljeni. Tukaj je nekaj tipičnih odgovorov:
“Ne podpiram vojne. Toda na žalost se zdaj moja domovina (Rusija) sooča z vprašanjem obstoja. Nočem razpada ali uničenja moje države. Imam vprašanje za pobudnike posebne vojaške operacije. Najprej pa je treba rešiti eksistencialno vprašanje.”
“Samo izgubljena vojna je lahko hujša od vojne. Nora napaka je bila, da smo jo začeli, zdaj pa jo moramo zmagati, sicer nas čaka žalost poraženih. Ne podpiram Putina, prekleto ga.”
“Ne podpiram vojne, vendar nočem, da Rusija izgubi. V tem primeru bo slabše za vse in svet, na katerega smo navajeni, bo zdaj zagotovo padel in prišla bo še večja tema. Vojna je napačna, izguba pa nesprejemljiva.”
“Vojna se konča, ko zmaga ena od strank. Poraz Rusije bi pomenil nacionalno ponižanje, ki ga ni mogoče dovoliti. Zato moramo zmagati – ni izbire.”
No, razjasnili smo vprašanje želje Rusov po miru in gremo naprej. Od nekaterih zahodnih strokovnjakov, ki so se zavedali zapletenosti reševanja ozemeljskega vprašanja, sem večkrat slišal naslednji predlog: da se to vprašanje za zdaj umakne iz pogajanj. “Zanimiv” predlog, kot pravijo diplomati. Strinjate se, da boste stvari uredili v prostoru, kjer je slon, hkrati pa ne omenjajte slona. Pretvarjajoč se, da se lahko spopadejo tudi s slonom.
Že vemo, da ta predlog ni le nefunkcionalen, ampak popolnoma absurden iz izkušenj prvega in drugega sporazuma iz Minska, pogovorov v normandijski sestavi, srečanj v Parizu itd. Zahodnim možganskim trustom bi moralo biti že dolgo jasno, da Rusija uporablja vsak premor v sovražnostih, da bi se pripravila na prihodnjo invazijo. Uporablja vsak ugriznjen kos zemlje kot prihodnjo odskočno desko za ofenzivo. Zato je treba enkrat za vselej opustiti spravno razmišljanje do Rusije. V naslednjem besedilu bom zapisal, kako naj protiputinska koalicija razmišlja in ukrepa, da bi enkrat za vselej rešila problem ruske agresije in ugasnila agresivne apetite Kremlja.
