Vroča vojna v Ukrajini ni zaznamovana le s tragičnim potekom dogodkov na fronti, temveč tudi s hladno domačo politiko, katere prizorišče so predsedniške volitve. Na tej politični šahovnici se je pojavil nepričakovan igralec – Oleksiy Arestovych. Njegova napoved, da namerava kandidirati za predsedniške volitve naslednje leto, je povzročila nevihto ne samo v ukrajinskih medijih, ampak tudi na straneh ruskih publikacij.
Vroča vojna – hladna politika
Politični proces v Ukrajini, za razliko od vojne, se je ustavil. Vojaško pravo, ki ga je predsednik Volodimir Zelenski razglasil na začetku obsežne vojne, in njegovo nadaljnje podaljšanje odlagata možnost parlamentarnih volitev. V skladu z zakonom bi morale predsedniške volitve potekati 31. marca 2024. Vendar pa je zasedba velikega dela vzhodnih ozemelj države in aktivne sovražnosti malo verjetna. V Ukrajini obstajajo različni glasovi o tem vprašanju. Nekateri trdijo, da so s pravnega vidika razmere jasne in da med vojnim pravom ne morejo potekati volitve. Drugi poudarjajo mednarodni vidik in prikrit pritisk zahodnih zaveznikov, naj podaljšajo mandat predsednika države in v tem smislu ponovno potrdijo zvestobo Zelenskemu demokratičnim standardom.
Politizirana Ukrajina bi verjetno lahko dolgo časa razpravljala o tem, kaj je pomembnejše – ustava ali mednarodna podoba, realnost pravne države ali dejansko vojno stanje? Več tednov bi bilo mogoče špekulirati o morebitnem sporu med predsednikom Zelenskim in generalom Zaluzhnyijem in o tem, ali bo slednji kandidiral kot nasprotni kandidat prvega. Nenadoma, 1. novembra 2023, se je Oleksiy Arestovych pojavil na političnem odru v beli barvi in napovedal: Nominiram svojo kandidaturo za naslednje predsedniške volitve! In objavi svoj volilni program v glasniku Telegramom.
Kdo je gospod Arestovich?
Arestovičeva izjava se je razširila kot hitrost strele in postala ena najbolj komentiranih novic v začetku novembra v ukrajinskih medijih. In to ne bi bilo presenetljivo, če ne bi postala ena najbolj komentiranih novic v ruskih medijih. Kdo je torej Oleksiy Arestovich? Zakaj je njegov zgodnji vstop v predsedniško tekmo povzročil takšno razburjenje na obeh straneh fronte rusko-ukrajinske vojne?
Za tiste, ki opazujejo vojno v Ukrajini z zahodnoevropske razdalje, njegovo ime ne pomeni skoraj nič. Toda za Ukrajince je danes eden najbolj prepoznavnih obrazov v javnem prostoru. Po izbruhu sovražnosti februarja 2022 je Arestovič kot tako imenovani svetovalec za zunanje komunikacije v uradu predsednika dejansko postal tiskovni predstavnik ukrajinskega upora proti okupacijskim oblastem. Čeprav je bila legitimnost njegovega položaja nekoliko vprašljiva.
Najlažje je reči, da je delal v uradu predsednika na podlagi zunanjega izvajanja in bil nekakšen svetovalec predsednika Zelenskega. Pravzaprav je bil zadolžen za vodenje dnevnih poročil, med katerimi je poročal o razmerah na fronti. Za njegovo prepoznavnost in vpliv javnosti pa so bili pomembnejši dnevni tokovi YouTube-kanal “Feigin Živeti». Tam se je povezal z izgnano rusko opozicijo in nekdanjim odvetnikom Pussy Riot Mark Feigin je ustvaril duo, ki ga je vsak večer gledalo milijonsko občinstvo, ki je želelo vedeti, kaj se dogaja v državi, ki jo je zasedla ruska vojska. In med temi programi se je mit o Arestovychu začel graditi kot notranji v pisarnah samega Zelenskega, hkrati pa vojaški strokovnjak z informatorji v generalštabu. Najprej pa je bil kolektivni psihoterapevt za Ukrajince, ki so med večernimi sejami mirno in v ruščini prepričali občinstvo, da bo Rusija “v največ dveh ali treh tednih” poražena in bo Ukrajino pustila pri miru.
Da bi razumeli, o kakšnem množičnem vplivu govorimo, je dovolj, da navedemo statistiko Kijevskega mednarodnega inštituta za sociologijo (KIIS) iz julija 2022. Anketiranci v Ukrajini, ko so jih vprašali, od koga prejemajo informacije o razmerah v državi, so Arestoviča imenovali tretji – po Zelenskem in vojski. Bil je celo pred vrhovnim poveljnikom oboroženih sil Valerijem Zaluzhnyijem. Po drugi strani pa je bil Arestovych (14%), ko ga je KIIS vprašal o tako imenovanem mnenjskem voditelju, to je osebi, ki zagotavlja najbolj zanesljive informacije v Ukrajini, drugi le za Zelenskim (29%). Seveda se v razmerah agresivnega napada državljani zberejo okoli vodje države in svoje upe polagajo na vojsko. V tem primeru so se državljani Ukrajine zbrali tudi okoli tiskovnega predstavnika in blogerja, ki ni bil uradno imenovan v predsedniško upravo. Vpliv mirnega glasu Arestoviča v teh najtežjih mesecih za Ukrajino je mogoče primerjati le z čarobni vpliv Kašpirovskega, ki je travme postsovjetskih sirot obravnaval prek televizijskega zaslona po nenadnem izginotju najmočnejše države na svetu.
Arestovych, seveda, ni skočil ven kot vijak z modrega, ker je bil prisoten v ukrajinskem medijskem prostoru že dolgo pred 24. februarjem 2022. Ker je človek mnogih talentov. Njegove zvite biografije ne bomo podrobno izsledili. Prvič, tukaj je kratek seznam. Arestovych se predstavlja kot psiholog, filozof in častnik ukrajinske vojske z bojnimi izkušnjami, ki jih je pridobil po ruski agresiji leta 2014, ko se je boril v izvidniških enotah v Donbasu. Pred tem je služil v glavnem obveščevalnem direktoratu Ministrstva za obrambo Ukrajine. Ustanovil je agencijo za dogodke, Apeiron School of Philosophy, kjer poučuje tečaje filozofije, psihologije in retorike. Bloger, vojaški strokovnjak, strokovnjak za mednarodne odnose. Poleg tega je kot igralec igral v reklamah, televizijskih serijah in filmih. Med drugim je igral ženski lik Lucy, zlonamerni komentatorji pa mu še vedno dajejo ta vzdevek. Vse to so majhne stvari. Kariera Arestoviča je dobila zagon, ko ga je leta 2020 nekdanji ukrajinski predsednik Leonid Kuchma povabil v tristransko kontaktno skupino in mu ponudil mesto svetovalca za komunikacije in tiskovnega predstavnika ukrajinske delegacije. Tako se je konec leta 2020 Arestovych znašel v uradu predsednika kot zunanji svetovalec vodje urada Andriya Yermaka. Arestovičevo nadaljnjo pot že poznamo: začetek obsežne vojne, njegovo nacionalno skupinsko terapijo YouTube in končno, napoved njegove kandidature za predsedniške volitve.
Petje, ples, gledanje?
Vrnimo se k glavnemu vprašanju: zakaj figura Arestovych hkrati elektrificira Ukrajince in Ruse? Začnimo z dvoumnostmi v njegovi biografiji. Prvi se pojavi okoli leta 2005, to je v obdobju po oranžni revoluciji, ko je Arestovič postal namestnik Dmitrija Korčinskega kot predsednik stranke Bratstvo. Težko je razložiti, kakšna stranka je bila – dovolj je reči, da je pridigala ideje teokracije in fašizma ter se imenovala stranka Jezusa Kristusa, nacionalna krščanska mreža in revolucionarna skupnost. Po letu 2005 je nasprotovala približevanju Ukrajine Natu in EU in takrat je vzpostavila sodelovanje z mednarodnim evrazijskim gibanjem, ki ga vodi Aleksander Dugin, ki se zdaj imenuje Putinov filozof. Od takrat so ohranjeni posnetki Duginove skupne tiskovne konference z ukrajinsko delegacijo z naslovom “Vloga zahoda v oranžni revoluciji, evrazijska strategija v Ukrajini in boj proti oranžni kugi v Rusiji.” V predsedstvu sta sedela dva glavna fašista Rusije in Ukrajine, Arestovič pa je bil namestnik enega od njih. Med konferenco je dobil besedo in začel govoriti o vplivu dobe Vodnarja na družbene procese in o barvi oranžne kot politične tehnologije, znane že od časa Lutra.
Čez nekaj časa so se poti ukrajinske stranke oddaljile od ruskega evrazijanstva, vendar je dejstvo sodelovanja ostalo. Na vprašanje o tej epizodi nekaj let kasneje je Arestovych odgovoril na način, ki je kasneje postal značilen za konstrukcijo njegove podobe. Namreč, ovrženje obtožb, je Arestovich ustvaril mit o sebi kot “osebi, ki ve”, osebi, ki se zaveda zakulisja globokega stanja, nekakšnega supermana. V primeru moskovske konference pojasnjuje, da je povedal, kar je rekel, ker je bil tam, tako rekoč, na uradnih poslih, kot uslužbenec glavnega obveščevalnega direktorata, ki je delal v radikalnih krogih.
Torej imamo situacijo, ko je verjeten kandidat za predsednika Ukrajine leta 2024 leta 2005 postal soustanovitelj radikalne fašistične stranke, ki je nasprotovala oranžni revoluciji in sodelovala z ideološkim tokom v Rusiji, ki je odgovoren za postavitev ideoloških temeljev njene vojaške agresije leta 2014. Dvoumnost situacije dodajajo komentarji takratnega vodstva Arestoviča, ki se ga spominja kot malega goljufa, očaranega nad Duginovimi evrazijskimi idejami, in ne agenta, ki je delal pod krinko.
Podobne netočnosti se pojavijo v primeru njegove vojaške kariere. Arestovych trdi, da se je po agresiji proti Ukrajini aktivno boril v Donbasu v letih 2018-2019, poveljeval izvidniški enoti in naredil na desetine bojnih letov za sovražnimi linijami. Njegove zgodbe o prebijanju skozi minska polja so že pripravljen scenarij za hollywoodski blockbuster. Toda tudi tukaj ni vse tako preprosto. Leta 2020 je namestnik poveljnika sil za posebne operacije Serhiy Kryvonos trdil, da Arestovych ni poveljeval ničesar ali nikomur, in ga neposredno obtožil, da je svoje tovariše odpeljal v mine. In vendar je ohranjanje podobe aktivnega in junaškega udeleženca v sovražnostih še posebej pomembno za Arestoviča, saj je njegova predstavitev kot vojaški strokovnjak, diplomant vojaške šole, ki je združevala teorijo in prakso, dolgo časa njegova predstavitev kot vojaški strokovnjak, ki je združevala teorijo in prakso, legitimiral ga je pred občinstvom in volivci.
Arestovych je bil očitno zainteresiran za slavljenje lastne biografije in uveljavitev kot vojaški komentator. Ko se je utrdil na tem položaju in pridobil takšno nacionalno priznanje, da samo novorojenčki niso vedeli, kdo je, se je Arestovych začel razvijati in se ne ujema več z obliko zunanjega svetovalca predsedniškega urada. Takrat je več okoliščin sovpadalo, kar je sčasoma pripeljalo do njegovega političnega preskoka. Med eno od večernih oddaj je Arestovych komentiral nočni raketni napad na stanovanjsko stavbo, zaradi česar so bili ubiti civilisti. Nepričakovano je dejal, da je za tragedijo odgovorna raketna obramba, ki je nad hišo sestrelila rusko raketo, Ukrajinec. Komentar je med gledalci in sovoditeljem vzbudil obrvi, saj ni bil skladen z uradnimi sporočili vojske. Zaradi tega je moral Arestovych odstopiti s položaja v predsedniškem uradu. Po določenem času se je razšel tudi z Markom Feyginom in njegovim kanalom, kar mu je prineslo slavo.
Tako se je začela Arestovičeva pot do položaja odprtega nasprotnika in morda celo sovražnika Zelenskega.
Ločitev z ruskim okusom
Arestovičevo slovo od Zelenskega je potekalo v ruskem jeziku. Dobesedno, ker s svojim občinstvom komunicira predvsem v tem jeziku. In morda v tem ne bi bilo nič presenetljivega, saj je navsezadnje še vedno precej pogost jezik v Kijevu, če ne bi bilo dejstva, da Arestovych, ki dela kot video bloger in komentator v ukrajinskem segmentu interneta, za to uporablja predvsem ruske kanale. Zdi se, da je to nekakšna skladna komunikacijska strategija, saj je, ko je napovedal svojo udeležbo na prihajajočih predsedniških volitvah v začetku novembra, to storil na treh ruskih portalih in YouTube-kanali, in sicer: Meduza, YouTube– kanal kolumnistke Julije Latynine, povezane z Novo Gazeto, in kanal opozicijskega aktivista Hodorkovskega “Hodorkovskega Živeti». Preprosto povedano, o njegovem prebegu proti nasprotovanju Zelenskemu so temeljito poročala uradna in propagandna spletna mesta v Rusiji. To so komentirali tudi vodilni ruski opazovalci opozicijskega dela političnega spektra.
Hkrati je Arestovych objavil svoj program v Telegramom (tudi v ruskem glasniku). Njene najpomembnejše teze o vojni so bile: prehod na strateško obrambo na fronti; rotacija vojakov in dovoljenje za zapustitev države za tiste, ki se zavežejo, da se bodo vrnili v primeru mobilizacije; aktivno prošnjo za pridružitev Natu, skupaj s koncem oboroženega boja za vrnitev ozemelj, ki jih je Rusija zasedla v času pridružitve zavezništvu, in zavezo, da jih bo vrnila po diplomatski poti. Na splošno je predstavitev in vsebina Arestovičevih volilnih zahtev videti, kot da so namenjene volivcu, ki bo glasoval na volitvah, ki niso tiste, na katerih namerava kandidirati politik.
Ukrajinci razumejo, da bodo vsi mirovni pogovori s Putinom in zamrznitev fronte koristili Rusiji, saj ji bodo dali čas, da gospodarstvo preoblikuje v vojaški sistem, usposobi nabornike in prestrukturira vojaško vodstvo. Z drugimi besedami, mirovna pogajanja s Putinom lahko potekajo le s položaja moči in objektivnega uspeha na fronti. V tem smislu Arestovič gradi svoje zahteve v duhu Kremlja. K temu je treba dodati še faktor razpada, ki je impliciten v zahtevah.
De facto, opustitev zasedenih ozemelj Ukrajine in odložitev njihove vrnitve za nedoločen čas sovraži del družbe, ki je plačal najvišjo ceno – izgubo ljubljene osebe v vojni, s tistimi, ki bi se bili pripravljeni odreči delu države v zameno za mir. To na splošno spodkopava vsa prizadevanja oboroženega upora, ki so jih doslej vložili Ukrajinci. Mnogim, morda tudi Arestoviču, je jasno, da apetita Rusov po uničenju Ukrajine ni več mogoče ustaviti z mirovnimi pogajanji, ker bodo prej ali slej z vojno spet odšli na zahod. Komu je torej Arestovič prilagodil svoje volilne teze?
Morda se zdi, da je Arestovych zmedel volivce, vendar to ni tako. Politik namerno usmerja svoje zahteve ne na Ukrajince, ampak na Ruse. Navsezadnje je skrajno politično nekorektno, da politik neposredno žali svoje volivce in jih imenuje, odvisno od primera, “bedaki”, “osli”, “lakaji”, “nepismeni dumbasi”, da rečejo “zajebali” nasprotniku, ki mu je opozoril na uporabo ruskega jezika. Eden od najbolj zanimivih načinov, kako prepričati ljudi, da glasujejo zanj, je bil, da volivcem neposredno rečete: “Pomislite, kaj se bo zgodilo, neumni, če ne boste glasovali zame? Ko bo vojne konec, bom jedel jastoge na jahti v Tihem oceanu in vodil seminarje, toda kaj se bo zgodilo z vami? Premakni svoje neumne glave!”
Arestovych ostro o Ukrajini
Arestovich se obnaša kot dr. Jekyll in gospod Hyde. Zgoraj smo že podali vzorec njegove komunikacije z Ukrajinci. Namesto tega se Arestovič v pogovorih z novinarji, namenjenih ruskemu občinstvu, iz žaljivega šefa spremeni v osebo, ki išče soglasje … Sovjetski človek. To se je najbolj jasno pokazalo v pogovoru z Dmitrijem Bikovom, ruskim pisateljem v izgnanstvu v ZDA, ki je poleti 2022 obiskal Kijev. Nato so možje malo govorili o geopolitiki in se strinjali, da do zdaj ni bilo ustvarjeno nič boljšega od Sovjetske zveze in da je Ruski imperij in Sovjetsko zvezo ustvaril nihče drug kot Ukrajinci. Šlo je tudi za dialektiko, saj je po mnenju anketirancev lastnost sovjetske osebe predvsem ta, da je protisovjetski. Arestovich se je v pogovoru izkazal za zelo samorefleksivnega in se imenoval duševni tip sovjetskega študenta, kar je po njegovem mnenju zelo dobro in tega ne bi smeli spremeniti.
Leto in pol kasneje, po politični volji Arestoviča, je Bykov ponovno govoril o svojem prijatelju in predsedniških ambicijah. V intervjuju je imel za samoumevno, da bodo mirovna pogajanja z Rusijo privedla do njene okrepitve, ne pa do prenehanja agresije. Vendar pa to zahtevo v Arestovičevem programu vidi kot diametralno nasprotno. Pravi, da je Arestovych velika oseba, da je njegov oboževalec in da mu je njegov program in vedenje popolnoma všeč. Je popoln sparing partner za Zelenskega. Poleg tega bi bila za Ukrajino brezmejna sreča, če bi Arestovič postal novi predsednik. Zakaj? Ker ima po mnenju Rusa zasluge modrega in avtoritarnega vodje, to je pravega predsednika tipa vodje. Sliši se kot radovednost, vendar Bykov samo obžaluje, da so možnosti Arestoviča, da postane predsednik, nizke, ker ima po eni strani tako napako kot megalomanija (tukaj se Bykov dobrohotno nasmehne), po drugi strani pa je težko izvesti volitve v vojnem času. Bikova hvalnica za slavo njegovega prijatelja je lahko v nasprotju z odzivom kremeljskega tiska na poročila o predsedniških načrtih Arestoviča. Eden največjih ruskih propagandnih časopisov, Moskovski komsomolets, piše takole: »Arestovič ima prav, razume situacijo in sproti prilagaja svoj načrt (…), izgleda le kot idiot. Ampak ne. Je pameten, ciničen in visoko izobražen politični strateg.”
Absurdno je, toda tako ruska tako imenovana opozicija kot besna propaganda Kremlja se strinjata o prednostih Arestoviča in zelo cenita zasluge njegovih volilnih predlogov. Predstavniki obeh ruskih krogov, ki se dobesedno borijo za življenje in smrt, bi ga z veseljem videli kot vodjo opozicije Zelenskemu in dolgoročno predsednika Ukrajine.
Z nami, torej kje?
Soglasje “dobrih” in “slabih” Rusov o Arestoviču je skladno s trditvijo, da njegov politični program sploh ni osredotočen na ukrajinske volivce. Arestovič govori z Rusi v ruščini in nagovarja Ruse ali njihove pooblaščence v Ukrajini. Njegova komunikacija v ruskem jeziku ni le formalna stran jezika. Arestovič je blizu Rusom različnih usmeritev, ker govori njihov kulturni kod, njegova domišljija deluje z istim svetom pomenov kot ruski in v tem smislu govori rusko na dva načina.
Na koncu lahko pokažete, kako deluje. Po političnem izražanju volje je Arestovič napovedal svoj program, ko ni več v Ukrajini, kjer je tožilstvo proti njemu začelo več preiskav. Trenutno je v ZDA in od tam komunicira z gledalci svojih tokov. V ukrajinskem segmentu YouTuba se pojavlja na kanalu Golovanova, nedavno proruskega novinarja iz Medvedčukovih kanalov, ki se zdaj pretvarja, da je spreobrnjen domoljub. V nedavnem intervjuju je odgovoril na vprašanje, ali se namerava vrniti in fizično kandidirati na volitvah. Izjavil je, da se ne bo vrnil, saj je že imel štiri velike, ki so se vrnili. Pravi: imeli smo Navalnega, Nemcova, Sakašvilija in Koboljeva. Ne želi končati kot oni, ker pozna vse skrivnosti krvoločnega Zelenskega režima. “Veliki štirje”, s katerimi se Arestovych primerja, so le malo povezani z Ukrajino (Kobolyev je nekdanji vodja Naftogaza iz Ukrajine, obtožen korupcije). Arestovič v izgnanstvu sebe vidi v kontekstu politikov največjega formata, saj so največji politični nasprotniki največjega svetovnega politika – Putina. Trije so bili (ukrajinski tukaj le občasno), ostala sta le dva, zdaj pa je tudi Arestovich. Kontekst velikih primerjav se tu ne konča. V intervjuju obstajajo sumi, da je Hodorkovski za Arestovičem, ki bo financiral prihodnjo kampanjo Arestoviča. Politik to zanika – pravi, da zasluži več kot 120 tisoč dolarjev na mesec in ne potrebuje sponzorja. Toda tega ne zdrži in doda: kaj je narobe, če ga financira največji Putinov sovražnik po vsem svetu?
U tsoV intervjuju iz hotelske sobe v Washingtonu se Arestovič obnaša, kot da je v maniji (tudi politični) in se razkrije z vsakim stavkom. Hodorkovski bi lahko bil njegov sponzor, vendar ni, ker je, Arestovič, nacist in v vseh svojih značilnostih je zapisano: “Neobvladljivo.” To pomeni, da vidi več in dlje od navadnih ljudi. Enako je bilo v vojski – tam je bil neodvisni poveljnik, strah ga je bilo in spoštovanje, ker se je držal načela: naj vaš poveljnik vidi vašo smrt v vaših očeh. Zdaj, ko je bil v Washingtonu, se je prvi dan že sestal z dvanajstimi senatorji in tu je z razlogom, vendar lobira za ogromen paket vojaške pomoči Ukrajini. V kom hodi s senatorji? V podobi Arestovych, seveda! In ne gre za to, da se povabi, ampak je povabljen. Na skrivaj se seveda zato ne hvali s tem kot drugi Ukrajinci. Kje je zdaj? On je tukaj in tam – povsod je, kot odgovarja.
Druga stran megalomanske samopodobe je devalvacija Ukrajine. Za opis sistema, ki se je razvil v državi, Arestovych uporablja izraz “kmečka diktatura”, kar pomeni provincializem, župnializem z vraževerjem neposredno iz Gogoljevih “Večerov na kmetiji blizu Dikanke”. To je seveda nasprotje visoke, razvite kulture, ki jo Arestovič povezuje z ruskim jezikom in rusko kulturo v Ukrajini. V tem smislu je ukrajinski jezik čustven in iracionalen, medtem ko je ruski jezik racionalen in smiseln, zato otročji proti odraslim.
V njegovem govoru je še ena točka, ki pritegne pozornost, ki jo je treba obravnavati v biografskem kontekstu. V vnosu v Telegramom Od 14. novembra Arestovych analizira možne scenarije za razvoj vojne in kritizira Zelenskega. Takole piše: »Naredili smo grozno stvar, kajti ko smo se soočili s htonijo, nismo izbrali luči, ampak svojo lastno htonijo, ki nas bo utopila; Zahod nam obrača hrbet, ker nihče ne bo plačal za htonike in korupcijo.” Sklicevanja na htonijo, ki jih, mimogrede, pogosto najdemo v njegovih govorih, razkrivajo Arestovičev pogled na svet in nas neizogibno vračajo v leto 2005 in evrazijsko tiskovno konferenco v Moskvi. Takrat se Arestovych sploh ni pretvarjal, da je privrženec Dugina, ker še vedno uporablja jezik svoje geopolitične analize, za katero je značilna takšna kozmološka delitev sveta, v kateri je kategorija htonika povezana s svetom podzemnih, zlobnih, včasih vodnih duhov. Zato v zgornjem citatu beremo, da bo htonic utopil Ukrajino. Zato videz Arestoviča poleg evrazijskih fašistov ni bil niti igra niti presežek. Bilo je samo “zgodnji Arestovič”.
Arestovych, ki govori v ruščini v narcističnem navdušenju nad htonsko naravo ukrajinske vlade, kaže klinično sliko občutka vsemogočnosti, veličastne samozavesti, ki nima nobene povezave z resničnostjo. Torej, ko vse te netočnosti v njegovi biografiji pridejo v konflikt z objektivno realnostjo, gre na škodo realnosti. Toda prav ta narcisistična lastnost, megalomanska fantazija, predstavljena kot resničnost, ga združuje z Rusi, ki ga vidijo kot odrešitev za Ukrajino. Navsezadnje jezik današnje Rusije, Kremlja in antiputina temelji na podobnih načelih narcistične iluzije. Z drugimi besedami, ruski propagandisti, ki sanjajo o uničenju sveta z jedrsko eksplozijo, in podporniki Navalnega, ki jih navdušuje utopija »lepe Rusije prihodnosti«, in samooklicani rešitelj Ukrajine Arestovič – vsak od njih živi v fantastičnem svetu veličine, enotnosti in moči, torej v fantaziji avtoritete. Na srečo je vojna že prebudila Ukrajince iz te letargije.
Prevedeno iz poljščine
Besedilo je bilo objavljeno v okviru projekta sodelovanja med nami in poljsko revijo Nowa Europa Wschodnia.
Prejšnji članki projekta: Ukrajina – EU: vroč zaključek pogajanj, Ukrajina – beg pred izbiro, vzhodno partnerstvo po arabskih revolucijah, v izkrivljenem ogledalu, preziran Lukašenko gre v vojno s Putinom, Med Moskvo in Kijevom, klobasa je klobasa, Moj Lviv, Putin v galejah, Polotok strahu, Ukrajina izumljena na vzhodu, Novo staro odkritje, In naj bi bilo tako lepo, novoletno darilo za Rusijo, Če bi razpravljali o zgodovini, je zastoj v Minsku
Izvirni naslov članka: Arestowycz wchodzi do gry politycznej
