Vodja frakcije Služabnik ljudstva v Verkhovni Radi, Davyd Arakhamia, je prejšnji teden uspel osvojiti svojih 15 minut slave. Svetovne tiskovne agencije, radijske postaje in publikacije so citirale njegove izjave med intervju Natalia Moseychuk. Zdaj ga bomo citirali, ker so izjave hkrati zanimive in čudne in morda zato, ker so zanimive, ker so čudne.
Torej, v tem intervjuju je Arakhamia vse osupnila z novico, da bi se krvava rusko-ukrajinska vojna lahko končala skoraj brez začetka, marca 2022. In kaj je morala Ukrajina storiti za to? Pravzaprav je nesmiselno zavrniti pridružitev Natu, kateremu, milo rečeno, se nam ni mudi, da bi nas sprejeli.
To je, če verjamete besedam Arakhamije, ki je Moseychuku povedal o poteku ukrajinsko-ruskih pogajanj, ki so se začela februarja 2022 v Belorusiji in nadaljevala marca v Istanbulu. In kako mu ne morete verjeti, ker je vodil ukrajinsko pogajalsko delegacijo v imenu predsednika Ukrajine Volodimirja Zelenskega.
Tukaj je neposreden citat iz odgovora Arakhamije na vprašanje anketarja o cilju ruske delegacije na pogovorih:
“Cilj ruske delegacije, po mojem mnenju… Dejansko so skoraj do zadnjega upali, da bodo pritisnili na nas, da podpišemo takšen sporazum, da bomo postali nevtralni. To je bilo zanje največ. Bili so pripravljeni končati vojno, če bomo sprejeli – kot je nekoč storila Finska – nevtralnost in se zavezali, da se ne bomo pridružili Natu.
“Samo ena točka?”
– Pravzaprav je bila to ključna točka. Vse ostalo so kozmetične, politične začimbe.”
Izkazalo se je, da je bilo po Arakhamiji vse preprosto. Da izpolnimo eno samo točko – da se ne pridružimo Severnoatlantskemu zavezništvu, kateremu smo še vedno na vseh štirih, potem pa še dlje.
Se spomnite, kako so marca 2022 provladni govorniki nenadoma začeli aktivno diskreditirati zamisel o pridružitvi Natu? Trdili so, da se jim ne mudi, da bi nas sprejeli tam, in tega nismo potrebovali, mi sami – vau. Če zdaj premagamo Rusijo, jo bo Nato zahteval. In je nezanesljiva, komaj pripravljena zaščititi nikogar, kljub obstoju 5. člena zavezništva.
Skratka, to idejo lahko enostavno opustite. Čeprav je bila do nedavnega retorika provladnega tabora ravno nasprotna. Se spomnite, kako so udarili po zamisli nekaterih opozicijskih politikov, da bi dosegli strateško partnerstvo z Združenimi državami zunaj Nata? Bili so kriki, da nas je na ta način nekdo želel odvrniti od glavnega cilja – polnopravnega članstva v zavezništvu. Čeprav se v resnici eden sploh ni vmešaval v drugega.
Zato se je urad predsednika v vsakem primeru pripravljal na možnost opustitve možnosti članstva. Vsaj javno podlago je raziskal za takšen korak. Konec koncev, zakaj ne? Mnogi Ukrajinci bi bili pripravljeni to sprejeti, ker je vojna veliko slabša alternativa.
Toda ali je bila to res glavna točka, vse ostalo pa so bili nakiti, “kozmetične, politične začimbe”, kot je zagotovila Arakhamija? Je v letu in pol kaj pozabil? Lahko ga spomnimo na druge želje Rusov. Na primer, priznanje “DPR” in “LPR” kot neodvisnih republik znotraj meja regij Doneck in Lugansk ter umik ukrajinskih vojakov z njihovega ozemlja. To pomeni, da se je morala Ukrajina strinjati z izgubo ne le tistih nekaj nepriznanih republik, ampak tudi, da se odreče veliko večjim ozemljem, ki še niso bila zasedena. Isti Mariupol, ki se je v času pogajanj junaško branil, pa tudi Kramatorsk, Sloviansk, Bakhmut itd.
Pojdimo še dlje z ruskimi zahtevami. Ukrajina, po njihovem mnenju, bi morala priznati Krim kot subjekt Ruske federacije. In mislite, da je to to? Nikakor. Ukrajina bi morala tudi priznati regije Zaporizhzhia in Kherson kot nove province Ruske federacije in umakniti ukrajinske čete s svojih ozemelj.
Zdaj je to – z ozemeljskimi zahtevami (vsaj izraženimi v pogajanjih). Rusi so se “prijazno” strinjali, da vrnejo zasedena ozemlja regij Kijev, Chernihiv in Sumy (mimogrede, z regijo Harkov ni povsem jasno). Vendar so naši junaški zagovorniki ponovno zavzeli ta ozemlja brez ruskega soglasja.
Toda Rusi se niso omejili na ozemeljske zahteve. O Natu smo že povedali, pojdimo naprej. Ste pozabili na »demilitarizacijo«? Kaj točno je bilo mišljeno: zmanjšati sestavo oboroženih sil Ukrajine s 250.000 na 83.500 ljudi. Nič, kajne? Da bi potem zgrabili Ukrajino z malo krvi.
In tudi “denacifikacija”, ki je po besedah ruskega zunanjega ministra Sergeja Lavrova zagotovila “široke pravice ruskega jezika v Ukrajini” in “ustavila preganjanje poslanca UOC-MP v Ukrajini”.
Nič ni podobnega “kozmetiki”, ki bi dejansko spominjala na kapitulacijo. Glede na to je že sama zahteva po opustitvi Nata videti kot malenkost. Naj vas spomnim, da je Ukrajina že Nekoč je takšen strateški cilj opustila – med predsedovanjem Viktorja Janukoviča. In po Euromaidanu je bilo vse to enostavno ponoviti in celo vnesti željo po članstvu v zavezništvu v besedilo ustave.
Toda Arakhamijini “čudeži” se tu niso končali. V intervjuju se je nepričakovano zapletel v primer nekdanjega britanskega premierja Borisa Johnsona. In ne samo odplul, ampak ga je naredil skoraj glavnega krivca za prekinitev mirovnega načrta.
“Še več, ko smo se vrnili iz Istanbula, je Boris Johnson prišel v Kijev in rekel, da z njimi ne bomo ničesar podpisali – in se samo borimo,” je dejal Arakhamia.
Malo verjetno je, da je vodja frakcije Služabnik ljudstva, ki je dal intervju, nameraval poškodovati svojega pokrovitelja Volodimirja Zelenskega. Ampak prav to se je zgodilo. Zahodni opazovalci so že začeli sesati to temo, češ da bi Ukrajina lahko ustavila prelivanje krvi v prvem mesecu vojne, vendar je njeno vodstvo zaradi nerazumljivih ambicij opustilo mirovni proces.
Še več, zdi se, da je Arakhamija z uvedbo Borisa Johnsona v diskurz potrdila tezo o pomanjkanju neodvisnosti ukrajinske vlade, o veličastnem “zunanjem upravljanju. Čeprav je teza o Johnsonu v resnici zelo enostavno ovržena. Ne smemo pozabiti, da je takratni britanski premier prispel v Kijev (kjer mu je bil predstavljen keramični petelin Vasylkiv) šele 9. aprila. Takrat so se pogajanja (to je njihov naslednji krog) že končala. Drugič, v okupirani Buchi so odkrili množična grobišča lokalnih prebivalcev, ki so jih mučili ruski vojaki. Ne samo Ukrajina, ves svet je bil zgrožen nad tem posnetkom. In jasno je, da ni bilo mogoče govoriti o pogajanjih s takšno pošastjo. Poleg tega Ukrajina nima niti moralne niti politične pravice, da prostovoljno, brez boja, vsaj centimeter svojega ozemlja prepusti okupatorju.
