Na začetku obsežne ruske vojne proti Ukrajini je bilo na svetu veliko iluzij. Eden od njih je upanje na rusko revolucijo. Ni skrivnost, da so celo nekateri izkušeni politiki svetovnega razreda priznali možnost množičnih protestov na ozemlju Ruske federacije. Domnevalo se je, koliko Rusov bo moralo umreti v Ukrajini, da bi Rusi v svojem imperiju začeli razumeti in se upreti. Izkazalo se je, da je šlo le za zapravljanje intelektualnih virov.
Prepričanje, da bodo Rusi množično šli na ulice proti Putinu in vojni, ki jo je sprožil, je bilo še posebej razširjeno v prvih mesecih po 24. februarju. Vendar je temeljila na malo racionalnega žita in skoraj brez zgodovinskih temeljev. Zdaj Ukrajina in Zahod žanjeta sadove svojih zapeljivih, a neutemeljenih iluzij. In prisiljeni so hitro prilagoditi strategijo, glede na to, da se je vojna spremenila v dolgotrajen konflikt. Po 20 mesecih vojne ruska družba niti ne pomisli na protest. Nasprotno, še bolj se je zbrala okoli kremeljskega diktatorja in navdušeno podpira njegovo krvavo agresijo. Ruskega javnega mnenja niso spremenile velike izgube v vojni, niti sankcije niti nalog za prijetje Putina. Toda ali je to čudno? Ne, če dobro poznate rusko zgodovino.
Uspešna revolucija, ki vodi v strmoglavljenje diktature, avtoritarnega režima in spreminja ravnovesje odnosov med vlado in ljudmi v smeri širjenja pravic civilne družbe, je neznan pojav v ruski zgodovini. S prihodom ločene kneževine v 14. stoletju se je Moskva vedno razvijala kot država azijskega tipa. Da, Rusi so se vedno radi pretvarjali, da so Evropejci. Poskušali so zarezati okno v Evropo. Toda njihova država je duševno postojanka Azije v Evropi. Odločilen vpliv na nastanek te formacije so imele despotske tradicije Mongolskega cesarstva in držav, ki so nastale na njegovih razbitinah. Pravzaprav lahko moskovsko kneževino obravnavamo tudi kot eno od smeri evolucije velikega mongolskega despotskega imperija.
Na ozemlju današnje Rusije so bili nemiri in vstaje, palačni udari in politični umori. Ampak ne prave klasične revolucije. Edini zgodovinski dogodek, ki ga lahko konvencionalno imenujemo revolucija, pade na 1905-1907. Ima pa tudi svoje posebnosti. Glavni politični tekmeci ruske avtokracije v tistem času – stranke, ki so izpovedovale socialistično-komunistično ideologijo – niso imeli namena graditi demokracije po evropskem modelu. Mensheviki, boljševiki, levi socialistični revolucionarji so želeli strmoglaviti cesarja, da bi vzpostavili novo diktaturo proletariata. Pomemben del revolucionarnih akcij leta 1905 je potekal na ozemlju nacionalnega obrobja ruskega imperija: na Poljskem, v Ukrajini, na Finskem in na Kavkazu. In njihovo ozadje je bil poraz Rusije v vojni z Japonsko. Posledice revolucije 1905–1907 so protislovne. Konec koncev se je končala z obnovo avtokracije in spremenila novo ustanovljeno dumo v dekoracijo za absolutno monarhijo.
Ali lahko strmoglavljenje avtokracije v Rusiji februarja 1917 imenujemo polnopravna revolucija? Dvomljivo je, ker se je ta dogodek zgodil kot posledica spontanega upora v glavnem mestu imperija Petrogradu, ki so se mu pridružile vojaške enote, ki so bile tam nameščene. Teden ali dva celotna ogromna država ni niti sumila, da se je v njej spremenila oblika vlade in centralna vlada. In potem sem to spremembo sprejel kot dejstvo, ki se je zgodilo. Vendar pa Rusi niso bili zainteresirani za možnosti demokratičnega razvoja in niso bili zelo jasni. Zato so jih zlahka zapeljali slogani tistih, ki so pozivali k vzpostavitvi nove komunistične diktature. Prihod boljševikov na oblast je na splošno klasičen primer državnega udara. Toda boljševiki ne bi mogli obdržati oblasti, če se ne bi zanašali na duševne lastnosti Rusov, ki so nastali skozi stoletja. In sto let kasneje, v novem tisočletju, so Rusi ostali Rusi. To so tisti, ki večinoma niso sposobni revolucije. Po drugi strani pa avtoritarizem dojemajo kot nekaj bližnjega in povsem razumljivega njihovi skrivnostni “ruski duši”.
Zdaj je jalovost ustvarjanja in delovanja televizijskega kanala v ruskem jeziku Freedom postala očitna tudi od marca 2022. Na stotine milijonov grivn je bilo porabljenih za ta vir iz ukrajinskega proračuna. Namen njenih dejavnosti je bil uradno razglašen za spremembo javne zavesti Rusov s pomočjo informacijske propagande. Pričakovalo se je, da se bo rusko občinstvo, soočeno z resnico o vojaški agresiji, izgubah na fronti, korupciji in drugih zločinih Kremlja, nenadoma zbudilo in se začelo upirati Putinu. V idealnem primeru bi to moralo privesti do notranje destabilizacije v agresorski državi, množičnega zavračanja mobilizacije in vala državljanske neposlušnosti.
Pravzaprav se ni zgodilo nič od naštetega. Kanal Freedom TV redno prejema sredstva iz ukrajinskega proračuna, izdaja nove programe in učinek tega je blizu nič. Število njegovih podpisovNa svetu še vedno živi manj kot 1 milijon ljudi. Večina videoposnetkov kanala ima skromno število ogledov več sto. In ni dejstvo, da jih je vsaj polovica prebivalcev Ruske federacije. Jasno je, da je s takšnimi kazalniki uspešnosti neuporabno upati na učinkovito informacijsko propagando. Toda ukrajinska vlada se ne more odreči zamisli, ki ne deluje. In z vztrajnostjo usmerja nove milijone grivna na televizijski kanal in išče “dobre Ruse”.
Namesto, da bi z glavo udarila ob steno neprepustnega ruskega spanca, bi morala Ukrajina svojo pozornost usmeriti k sodelovanju z zahodnim občinstvom. Ker je podpora naše države s strani vlad zahodnih držav odvisna od javnega mnenja v Ameriki in Evropi. In na tej ideji je mogoče in treba delati. Trenutna zmerna ohladitev odnosa do Ukrajine med zahodnimi družbami je med drugim posledica informacijskega neuspeha naše vlade. Celotne informacijske strategije ni mogoče zgraditi samo na predsedniku Zelenskem. Američani, Evropejci in ljudje v drugih delih sveta morajo vedeti več o ruski agresiji, ruskem imperializmu, ruskih zločinih in ruski diktaturi. In zakaj ruska agresija na Ukrajino ogroža celoten planet.
Ukrajinska vlada ima nekoga, po katerem se mora zgledovati. Na začetku druge svetovne vojne so bili Američani veliki izolacionisti in se niso želeli zanimati za dogodke v Evropi, kjer je izbruhnila nova vojna. Ena glavnih nalog Velike Britanije je bilo delo z ameriškim javnim mnenjem. Navsezadnje je bila od nje odvisna vojaška in druga pomoč iz tujine. Četrti dan druge svetovne vojne, 4. septembra 1939, je bilo v okviru britanske vlade ustanovljeno Ministrstvo za informiranje. Njena glavna naloga je bila “promovirati nacionalno stvar javnosti doma in v tujini med vojno” z izdajanjem “nacionalne propagande” in nadzorom novic in informacij. Britansko ministrstvo za informiranje se je osredotočilo na Ameriko. Leta 1940 je izdal film “London Will Endure!”. Film se je osredotočil na vsakodnevni stoicizem navadnih Londončanov pod nemškim zračnim ognjem in ustvaril podobo naroda, ki se pogumno bori. Prikazan je bil v 12 tisoč gledališčih v ZDA in našel širok odziv med ameriškim občinstvom. Američani niso vedeli, da je ta film mojstrski izdelek britanskega ministrstva za informiranje. Čudno, kot se morda zdi, vendar Velika Britanija iz nekega razloga ni pomislila, da bi protivojna agitacija med Nemci tretjega rajha postala glavni poudarek svoje zunanje informacijske politike.
Ukrajinsko ministrstvo za kulturo in informacijsko politiko bi se moralo učiti od Britancev. In namesto, da bi zaman poskušali prepričati Ruse, da morajo storiti nekaj, česar v zgodovini še nikoli niso storili, začnite resnično sodelovati s tistimi, ki nam pomagajo. Ker je od javne podpore zahodnih držav odvisno, ali bomo imeli dovolj orožja in sredstev za odganjanje agresorja.
