Predsedniške in parlamentarne volitve leta 2019 so znatno pretresle politično pokrajino Ukrajine. To ni bila revolucija, ker so številne stare in odvratne osebnosti našle pot do visokih položajev ali namestnikov. In počutijo se več kot udobno v uradu predsednika ali Verkhovna Rada.
Največji šok nedavnih državnih volitev je bil za poražene – Petra Porošenka in njegovo Evropsko solidarnostno stranko. Prvič, popoln poraz v drugem krogu predsedniških volitev in nekaj mesecev kasneje je stranka Služabnik ljudstva dobila mono-večino, takšnega udarca ni lahko prenesti politično in psihološko.
Naštejemo lahko razloge, ki so pripeljali do takšnih rezultatov pred štirimi leti. Nekateri so objektivni, drugi pa subjektivni do skrajnosti. Lahko se pritožimo nad “napačno” družbo, dvomljivimi novinarskimi preiskavami, manipulacijami ali odkritimi lažmi kanala 1+1 o prejšnjem predsedniku. Nič od tega ne bo brez razloga in osnov.
Ni mogoče zanikati problemov s stopnjo politične kulture povprečnega ukrajinskega volivca, ni nič manj vrzeli v znanju gospodarskega, zgodovinskega in končno v želji, da bi se poglobili v bistvo določenih problemov. Ker preprosti odgovori na zapletena vprašanja še vedno potekajo brezpogojno in nesporno. In težko si je predstavljati, kaj bi se moralo zgoditi, če naslednje volitve (tudi takrat, ko so) ne bodo ponovno postale zmagoslavje populizma. Ker se zdi, da niti popolna invazija ni postala cepivo za mnoge proti veri v najbolj neverjetne basne in pomanjkanju kritičnega razmišljanja.
Toda poraz, kot je tisti, ki je prizadel trenutno vodilno opozicijsko silo, bi moral najprej spodbuditi sklepe, revizijo lastnih idej in praks, globoko notranji premislek in iskanje vzrokov takšne katastrofe v sebi. In potem, spretno poudarjanje številnih neumnosti in napačnih izračunov sedanje vlade, ponuja boljše alternative družbi. Kot bi morala storiti opozicija.
Čeprav so predsednik Zelenski, njegovi sodelavci in služabnik ljudskih poslancev podali in še vedno navajajo veliko razlogov za upravičeno kritiko, čeprav so naredili veliko napak, vključno z največjimi med njimi – neresen odnos do opozoril zahodnih zaveznikov o pripravah na obsežno invazijo na Rusijo – vse to nima pozitivnega vpliva na bonitetne ocene Petra Porošenka ali stranke, ki jo vodi.
Predstavniki opozicije včasih dajejo razumno konstruktivno kritiko, manj pogosto konstruktivne predloge. Po 24. februarju 2022 se Petro Porošenko sam izogiba javni kritiki Zelenskega in na vse možne načine poudarja potrebo po enotnosti pred našim skupnim sovražnikom. Na fronti se borijo številni poslanci različnih ravni iz “evropske solidarnosti” – in veliko več jih je kot predstavniki istega “služabnika ljudstva”. Torej, v čem je težava?
Slaba usluga za opozicijo je še vedno taktika, izbrana med predsedniško kampanjo leta 2019 – “kdor ni z nami, je proti nam”, “kdor ni za Porošenka, je za Putina”. Če pogledamo program (oziroma njegovo pomanjkanje) takratnega kandidata Zelenskega, njegovo nezmožnost, da bi jasno formuliral kaj drugega kot populistične slogane, frazo o “iskanju miru v Putinovih očeh” in tako naprej, je bilo za večino tistih, ki so zmago Zelenskega videli kot najslabši možni scenarij, res lahko razmišljati na ta način.
Tako izjemno črno-beli pristop je še vedno mogoče razumeti sredi volilne mrzlice, čeprav se ni upravičila. Toda za mnoge v današnji opoziciji, še posebej v širšem krogu njenih simpatizerjev, je bil dvojni propad leta 2019 travma, katere fantomske bolečine se še vedno počutijo kot včeraj. Zato se te umetno jasne delitve na “nas” in “sovražnike” ni mogoče znebiti.
Med evropsko solidarnostjo in njenimi podporniki ni znakov dela na napakah, niti namigov o resničnem ponovnem premisleku o taktikah in strategiji. Čeprav so v stranki ljudje, ki to lahko storijo. Vendar običajno pride do sporočila “Od samega začetka, od leta 2019, smo imeli prav.” Okolje Petra Porošenka se s tako samozavestnim in hkrati povsem nesamokritičnim stališčem poganja v majhen zadržek zvestih podpornikov, ki bodo že glasovali za evropsko solidarnost ali njenega voditelja.
Namesto tega ta pristop odtujuje od opozicije veliko večjo skupino tistih, ki ne podpirajo sedanje vlade, vendar je ne vidijo kot utelešenje vseh ukrajinskih tegob. Kje iskati politično podporo za tiste, ki vidijo napake Zelenskega, vendar niso pripravljeni obravnavati vsega, kar je storil, popolnoma negativno? Navsezadnje je nevtralen, da ne omenjam pozitivnega komentarja o sedanji vladi dovolj, da podporniki evropske solidarnosti na družbenih omrežjih avtorja označijo kot “zelebob” ali kaj podobnega še.
Vsega ne boste mogli pripisati robotom. Ker ne od njih, ampak od resničnih ljudi iz tega okolja, smo večkrat slišali besede, ki so jih Ukrajinci sami krivi za svoje težave, zlasti v obsežni vojni, ker so izvolili napačnega predsednika. Ne glede na odnos do Zelenskega, je to absurdno in prezirljivo do njegovih sodržavljanov. Ker je v tej vojni samo en krivec – Vladimir Putin. In ne glede na to, koliko napak naredi sedanja vlada (tako prejšnja kot prejšnja), ne glede na to, kako nepopolna je ukrajinska družba ali država, ne spremeni ničesar.
Lahko razumemo razočaranje Porošenkovih podpornikov z odločitvami večine Ukrajincev leta 2019. Toda, če namesto, da bi analizirali njegove vzroke, preprosto prelivamo vse disidente – tudi potencialne zaveznike – in verjamemo v svojo a priori moralno superiornost in pravilnost, potem to politično okolje ne bo nikoli niti trdilo, da se vrača v koridorje moči. Ker bo takšno vedenje, takšno mešanje z močvirjem vsakogar, ki ne želi igrati umetne igre s črno-belim svetom, vodilo le do globljega samopokopa v svojem udobnem, a navzven zelo strupenem “mehurčku”.
To je glavni razlog, vendar ne edini. Mnogi ljudje, razočarani (ali nikoli navdušeni) nad Zelenskim, si želijo videti kakovostno alternativo njemu. Politična sila in politiki, ki ponujajo specifične ideje in se zanašajo na jasen svetovni nazor. In ne kot “služabnik ljudstva”, ki je po mnenju njenih voditeljev danes libertarna stranka (tukaj se je smejal en Hetmancev), jutri pa je socialistična stranka ali kaj drugega.
Ali Porošenkova stranka ponuja takšno ideološko podlago? Da in ne. Če pogledate njegov program ali javno stališče posameznih predstavnikov, lahko najdete elemente konzervativnega odnosa. Poudarjanje pomena nacionalne identitete in kulture, dostojanstva vsakega državljana in njegove odgovornosti za usodo države, vloge lokalnih skupnosti – vse to so zelo pravilne ideje. V stranki so ljudje, ki jih iskreno izpovedujejo. Vendar to običajno ni opazno v praktičnih dejavnostih niti na ravni parlamenta niti na ravni lokalnih podružnic.
Osupljiv primer neuspeha obstoječih pristopov na lokalni ravni je bila izvolitev župana Lviva leta 2020. Kandidat iz “evropske solidarnosti” Oleh Syniutka in njegovo spremstvo, ki je imel veliko priložnost za zmago, je namesto poudarjanja številnih resničnih problemov mesta izvedel volilno kampanjo pod slogani “kdor ni za Syniutko in Porošenko, je proti Lvivu in Ukrajini.” Seveda z agresivnim napadom na vsakogar, ki je opozoril na zmoto takšne dihotomije na lokalnih volitvah. Rezultat je bil poraz.
Ta zgodba zastavlja vprašanje: ali je evropska solidarnost stranka, ki temelji na ideološki podlagi ali, tradicionalno za našo realnost, še en osebni projekt določenega politika? Brez Zelenskega ne bo nobenega služabnika ljudstva, brez Timošenka – ne Batkivshchyne. Ali lahko evropska solidarnost obstaja brez Petra Porošenka? Vprašanje je še toliko bolj pomembno glede na visoko osebno protioceno petega predsednika – in ni pomembno, ali si zasluži ali ne. Prav tako omejuje možnosti glavne opozicijske sile v ukrajinski politiki danes. Zanimivo bi bilo videti nekoga drugega na čelu opozicije, vendar je doslej težko verjeti v takšen scenarij.
Dokler evropska solidarnost umetno odtujuje številne potencialne podpornike, sedanja vlada ne bi smela veliko skrbeti za opozicijo, ki je zaprta sama vase in ogorčena nad “napačno” družbo (ko je Porošenko zmagal leta 2014, je bila verjetno neka druga družba). V takšnih razmerah ni treba končno blokirati Facebooka Maryane Bezuhla ali predsednika Ruslana Stefanchuka opozoriti na obstoj ne le provladnih poslancev v parlamentu.
Samo čas bo pokazal, kaj se bo zgodilo s Petrom Porošenkom in zabavo, ki jo vodi danes. Del družbe narašča povpraševanje po konstruktivni alternativi Zelenskemu. Takšnih ljudi bo vedno več in sedanja opozicija bo morda še vedno poskušala ugoditi tej zahtevi, če bodo končno prevladali konstruktivni elementi evropske solidarnosti. In kljub vsemu jih je veliko več kot v “služabniku ljudstva”. Ampak, če gre vse za klicanje vseh zunaj njihove rezervacije “napačne” Ukrajince, potem bodo ljudje iskali druge možnosti. Kjer je povpraševanje, bo ponudba.
Ukrajina, tako kot vsaka demokratična država, je nepopolna, tako kot njena družba. Vendar nismo niti boljši niti slabši od mnogih, nismo edinstveni. Dovolj je, da pogledamo Trumpovo priljubljenost v ZDA, naraščajočo priljubljenost levičarskih ali desničarskih populistov v Nemčiji, zadnjo volilno kampanjo na Poljskem ali rezultate volitev na Slovaškem in številne druge primere, da spoznamo, da težave z nizko politično kulturo, globokimi političnimi delitvami in banalno nevednostjo niso samo v Ukrajini. Kljub temu iz nekega razloga nihče ne pravi, da Poljaki, Slovaki ali še posebej Američani ne Ali so prestali preizkus državnosti ali da si tega ne zaslužijo? V naši državi se ta slabša teza vedno znova vrže v informacijski prostor.
Ukrajina nujno potrebuje spremembe v svoji politični kulturi. Ne spremembe zaradi sprememb, kot leta 2019, ampak na primer pojav stabilnih in dolgotrajnih političnih strank, ki bodo temeljile na jasnih ideoloških načelih in ne bodo večne vremenske lopatice v skladu z nihanjem razpoloženja širokih množic. Stranke bodo pripravljene delovati tako na oblasti kot v opoziciji. In ki v primeru poraza ne bo izpovedal “nepriznanega genija” kompleksa, ampak bo lahko delal na svojih napakah.
Ali bo evropska solidarnost takšna stranka, je odvisno od številnih dejavnikov. Trenutno obstaja močan vtis, da opozicija poskuša premagati Zelenskega in “služabnike” v lastni igri – populizmu. In na tem področju evropska solidarnost nima nobene možnosti proti sedanjemu predsedniku. Leto 2019 bi nas moralo naučiti tega, pa tudi mnogih drugih stvari. Dokler tega ni storil.
