Nedavne javnomnenjske raziskave ZDA kažejo zaskrbljujoč trend: ameriška podpora Ukrajini stalno upada. Od začetka oktobra je približno 52% demokratov podprlo dobavo orožja Ukrajini (maja je bila ta številka 61%). Med republikanci jih je bistveno manj – le 35%. Zaskrbljujoče je, da se je približno 34 odstotkov demokratov v anketi strinjalo z izjavo, da “problemi Ukrajine niso naša stvar in se ne smemo vmešavati.” Kar 56% republikancev ima enako mnenje.
Delež tistih, ki menijo, da je Ukrajina “zelo pomembna” za ZDA, se je zmanjšal z 51% maja 2022 na 39% zdaj. Hkrati se je zmanjšalo tudi število tistih, ki so “zelo zaskrbljeni”, da bi se konflikt v Ukrajini lahko stopnjeval v večji: zdaj jih je 26%, pred letom dni pa 33%.
Druga anketa, izvedena po naročilu FOX novice, kaže, da večina prebivalcev ZDA (51%) zdaj meni, da bi morala biti podpora Ukrajini časovno omejena. Vendar pa jih je 45 % še vedno prepričanih, da bi moral Washington še naprej pomagati Ukrajini za nedoločen čas. Jasno je, da bo sprememba javnega razpoloženja v Ameriki tako ali drugače negativno vplivala na podporo Ukrajini.
Vprašanje podpore Ukrajini je že postalo predmet političnih pogajanj in razlog za ostre razprave. Razrešitev predsednika predstavniškega doma kongresa v začetku oktobra, republikanca Kevina McCarthyja, ki je bil na splošno naklonjen “ukrajinskemu vprašanju”, je povzročila resno krizo v ameriškem establišmentu. Zaradi objektivnosti je treba omeniti, da je pri tem sodelovala tudi Demokratska stranka. Navsezadnje je le osem republikanskih kongresnikov glasovalo za McCarthyjev odstop. Preostale glasove so zagotovili predstavniki demokratov. Seveda so trobentači to hitro izkoristili. Na njihov predlog je republikanska stranka imenovala kongresnika Jima Jordana za mesto predsednika predstavniškega doma. Znan je po svojem preveč skeptičnem stališču glede nadaljevanja vojaške in finančne podpore Ukrajini v vojni z Rusijo. Če taka oseba vodi predstavniški dom, lahko pričakujemo resne težave.
Trumpisti v kongresu so manjšina. Toda njihovi glasovi so najglasnejši. Manipulativna retorika proti dodeljevanju pomoči Ukrajini je postala eden od stebrov politične kampanje številnih kandidatov za imenovanje republikanske stranke na predsedniških volitvah. In ima sadove. V ameriški družbi narašča število tistih, ki kategorično ne sprejemajo dodelitve novih milijard dolarjev naši državi. Po eni strani se najvidnejši republikanski politiki dobro zavedajo geopolitičnega pomena soočanja z Rusijo. Toda zaradi pomembnih sprememb v javnem mnenju in Trumpovega magičnega vpliva na volivce se pogosto obotavljajo to javno povedati. Toda ali je za vse težave vredno kriviti le populistično krilo republikanske stranke?
Sedanji zastoj v Združenih državah glede nadaljnje podpore Ukrajini je v veliki meri posledica napačno izbrane strategije administracije predsednika Joeja Bidna. Njegovo bistvo izvira iz tega: pomagati Ukrajini, da ne izgubi, hkrati pa preprečiti odločilen poraz Rusije. Ta poskus združevanja neskladnega že nosi svoje grenke plodove. Abstraktna retorika o potrebi po podpori Ukrajini “dokler bo potrebno” odraža neodločnost in plašnost uradnega Washingtona. Potrebujete kaj točno? Za dolgotrajno dolgo vojno izčrpavanja, v kateri bo agresor izgubil veliko sredstev, vendar nikoli ne bo poražen? Toda ali je to najboljša in najhitrejša pot do miru in pravičnosti? Zelo dvomljivo. Če izpovemo takšno strategijo, potem lahko vojna v Ukrajini resnično traja več let. Ker trenutno nimamo dovolj sredstev in dovolj močnega orožja, da bi kratkoročno premagali agresorja.
Toda dlje kot traja vojna, težje bo najti argumente za podporo Ukrajini v Združenih državah. Na to igrajo nasprotniki pomoči. Špekulirajo, da naj bi se Ukrajini izdajal neomejen pregled za neznano časovno obdobje. Poleg tega se v svetu odvijajo drugi dogodki, izbruhnejo novi konflikti, ki odvračajo pozornost od Ukrajine. Če se rusko-ukrajinska vojna vleče dolgo časa, bo postala malo nadležno, a na splošno sprejemljivo vsakdanje življenje za večino držav sveta.
Zdi se, da bi moral biti hiter zmagovit konec vojne v korist Ukrajine in strateški poraz Rusije glavna zunanjepolitična prednostna naloga administracije Joeja Bidena. Sedanji lastnik Bele hiše bi lahko v celoti izkoristil poraz Rusije v Ukrajini. Predstavite ta dogodek kot enega glavnih dosežkov njegove uprave na svetovnem prizorišču med volilno kampanjo. Poraz enega od dolgoletnih ameriških geopolitičnih tekmecev bi več kot nadomestil neuspeli umik ameriških vojakov iz Afganistana leta 2021. In sbi imel opazen vpliv na druge diktatorje po svetu. To bi resno okrepilo položaj Združenih držav in zahodnega zavezništva na planetu. Potem bi vsi glasovi tistih, ki radi gradijo mostove in iščejo kompromise s Putinom, nenadoma zamrli: svet ne mara poraženih agresorjev. Toda Biden, ki se je bal morebitnega propada ali propada Rusije zaradi bremena bolečega poraza, se je odločil za drugačno, neodločno pot.
Ni skrivnost, da se nasprotniki nadaljnje vojaške in finančne podpore Ukrajini sklicujejo tudi na neuspešne rezultate letošnje protiofenzive. In kako ne moremo omeniti stalne zamude pri dobavi nekaterih vrst orožja? Če bi Bela hiša takoj jasno stavila na zmago Ukrajine in bi bila manj zaskrbljena zaradi usode Rusije, bi lahko bile razmere na fronti zdaj nekoliko drugačne. Navsezadnje bi bile potrebne odločitve o dobavi močnega orožja Ukrajini sprejete vsaj pred enim letom. In ukrajinska ofenziva se bo letos začela s podporo več deset sodobnih letal, raket dolgega dosega ATACMS in druga neprijetna presenečenja za ruske okupatorje. Kdo ve, morda bi zdaj oborožene sile Ukrajine že dosegle obale Azovskega morja in prekinile kopensko pot do Krima. V takšnih razmerah bi bili glasovi, da je neprimerno še naprej podpirati Ukrajino, veliko tišji. Toda Biden in njegovi pretirano previdni svetovalci so izbrali drugačno možnost. O zmoti te strategije smo lani razpravljali zasebno. Zdaj moramo požeti njegove nagrade.
Po neuspehu leta 2022 je Putin stavil na dolgotrajen vojaški konflikt. Diktator Kremlja računa na utrujenost Zahoda in na dejstvo, da bodo ruski viri dovolj, da ne izgubijo in ne izgubijo, kar je ujela. Nedavni dogodki kažejo, da njegove sanje niso povsem neutemeljene.
Zdi se, da bi morala sprememba strategije Moskve iz strelovodne vojne v dolgo vojno izčrpavanja spremeniti politiko Bele hiše. Toda Bidnova administracija je doslej pokazala neprožnost in počasnost. Paradoks je, da če Ukrajina ne bo dosegla pomembnega uspeha pri osvoboditvi zasedenih ozemelj, bo to služilo kot dodaten tehten argument za nasprotnike ameriškega predsednika. Toda te uspehe je težko doseči brez temeljne spremembe pristopa Joeja Bidna k zagotavljanju vojaških zmogljivosti oboroženim silam Ukrajine in zavedanju pomena zmage Ukrajine in ruskega poraza. Nekakšna vmesna polovična možnost brez zmagovalca in poraženca tukaj ne bo delovala.
S svojim konceptom strateške neodločnosti v Ukrajini se Združene države zapeljejo v past. To, kar Bidnova administracija meni, da je preudarna, previdna politika pri soočanju z Rusijo, bi lahko bil dejansko njen poraz. Tako na prihajajočih volitvah kot na področju geopolitike.
