“Če želi politik določiti, za kaj je treba uporabiti oborožene sile, in nato pove, kako to doseči, se začne katastrofa, s katero se po mojem mnenju danes soočamo na Poljskem. Vendar pa primer ruske invazije na Ukrajino kaže, da se lahko celo civilist – igralec-komik – izkaže v vojaški situaciji, medtem ko lahko nekdanji častnik KGB dokaže svojo popolno nesposobnost in kriminalna nagnjenja,« je v intervjuju za Jaroslava Kotsiszewskega povedal predsednik fundacije Stratpoints general Myroslav Ruzhansky.
Kateri sistem – demokracija ali avtoritarizem – je bolje prilagojen dolgotrajnemu oboroženemu spopadu?
– Kot vojaški častnik me verjetno lahko obravnavajo kot osebo, ki bi rada imela absolutno moč, sposobnost sprejemanja odločitev sama, ker je priročna in hitra. Ampak, če nekdo tako misli, ga bom razočaral. Menim, da je sistem, ki temelji na kolektivnem odločanju, na preglednem in demokratičnem načinu doseganja optimalnih rešitev, veliko boljši.
Ker sem zaporedoma zasedal visoke položaje v službi, sem vedno organiziral sestanke s svojimi podrejenimi. Začel sem z besedami, da od njih pričakujem zvestobo. Videl sem, kako so njihove oči šle široko, ko je pisalo, da je prišel še en človek, ki ni hotel slišati besede zanikanja. Toda takoj sem jih pomiril in jim povedal, kako razumem zvestobo. In zvestoba, po mojem mnenju, je v tem, da je podrejeni pred sprejetjem odločitve celo dolžan poudariti, da se vodja moti. Da so ideje, ki jih predstavlja, pomanjkljive, je nepopolno. Edini naslednji korak je, da si moramo, ko naročim, vsi prizadevati za izvedbo določenega projekta, kot je operativni načrt.
Vodja, ki sledi demokratični formuli, mora imeti pogum, da sprejme kritiko, nato pa popusti in dovoli druge rešitve, ki jih predlagajo podrejeni. Podrejenim pa je treba zagotoviti okolje, v katerem se počutijo varne in se ne bojijo reči: “Gospod general, gospod predsednik, gospod predsednik vlade, to je napačna smer. Obstaja takšna alternativa. To nam bo omogočilo, da dosežemo svoj cilj.”
Ne da bi poznal delovanje svetovnega voditelja, kar lahko rečemo o predsedniku Ukrajine, predvidevam, da uporablja metodo poslušanja svojih podrejenih. Prosimo, upoštevajte, da se sestava ljudi okoli njega – ministra za obrambo, vrhovnega poveljnika vojske, generalštaba – ne spreminja. To pomeni, da ti odnosi tam delujejo in niso polni napetosti. Vodja varnostnega oddelka je bil odpuščen, vendar je bilo to storjeno tudi pregledno. In kako se to dogaja na ruski strani? Izjave o nadaljnjih razrešitvah poveljnikov samo potrjujejo, da vsakdo, ki se ne strinja s Putinom, ki razmišlja drugače od njega, nima pravice do obstoja.
Sistem, ki temelji na kolektivnem odločanju, na sodelovanju med šefom in podrejenimi, je uspešen. In kjer vlada avtoritarni, enočloveški pogled na realnost, obstaja znanilec katastrofe.
– Demokratični sistem, o katerem govorite, zagotavlja civilni nadzor nad vojsko. Z vidika članov službe je to včasih težko pogoltniti, ker menijo, da so pogosto upravičeno strokovnjaki. Po drugi strani pa politiki zelo pogosto nimajo nobenega znanja o vojski, o obrambi. Vendar pa so tisti, ki imajo pristojnost, da določijo smer razvoja vojske. Kako nadzorujete to napetost s svojega vidika? Bili ste častnik na visoki ravni, vendar ste prehod v civilno življenje opravili po lastni svobodni volji in ga zdaj opazujete s strani.
– V nadzoru, ki ste ga omenili, ki ga, mimogrede, določa ustava, ne bi bilo protislovja, če bi se držali temeljnega, po mojem mnenju, načela: politiki pravijo “kaj”, odgovor na vprašanje “kako” pa bi morali iskati strokovnjaki, v tem primeru vojska. Nesoglasja nastanejo, ko ena ali druga stran želi prevzeti obe področji. Če želi politik določiti, za kaj naj se uporabijo oborožene sile, potem pa začne govoriti o tem, kako to doseči, potem se začne katastrofa in resnično velik problem, s katerim se po mojem mnenju danes soočamo na Poljskem.
Če govorimo o položaju oboroženih sil, potem se popolnoma strinjam z vami, da bi ga morali določiti politiki. Oni so tisti, ki določajo, kakšna naj bo obrambna strategija naše države. Politiki morajo določiti, kakšna naj bo misija oboroženih sil, in oni so tisti, ki bi morali povedati, na kaj bi morale biti te oborožene sile pripravljene. Toda na naslednji stopnji bi morali dati prostor vojski, ki jim bo povedala, kako to doseči. Ali bi morali imeti letala s posadko, ali bi morali imeti bojne brezpilotne zrakoplove ali samo tanke itd.?
Mislim, da smo malce talci določene zgodovinske izkušnje. Velik človek, maršal Józef Piłsudski, ne glede na to, kako ga gledamo, je bil pravzaprav diktator, ki je začel upor. Na vojaških akademijah na Zahodu se tako poučuje. Seveda se spominjamo vojaškega prava, uvedbe vojaškega režima s strani takratne vlade, pravzaprav Jaruzelskega. Novejšo zgodovino je zasenčila slavna večerja Drawa, ko je vojska poskušala prisiliti takratnega ministra za nacionalno obrambo (mimogrede, upokojeni admiral Piotr Kolodziejczyk), da se umakne [подія відбулася 30 вересня 1994 року на військовому полігоні Дравсько, військових підтримав президент Лех Валенса і під його тиском, зокрема, прем’єр-міністр Вальдемар Павляк 12 листопада врешті-решт відправив міністра у відставку, – прим. ред.]. Danes morda obstaja določen strah, da ima vojska na Poljskem takšna nagnjenja, da bi rada izvedla nekakšen državni udar, da bi rada prevzela nadzor nad državnimi organi.
To je nemogoče. Naš sedanji sistem, popoln ali ne, ščiti državo pred tem. Načelnik generalštaba nima sposobnosti sprejemanja avtonomnih odločitev in primernosti ali uporabe vojakov. To je jasno opisano v našem temeljnem zakonu in ga je treba spoštovati. Toda ta strah, o katerem govorim, vodi k dejstvu, da nekateri politiki žal nimajo izkušenj z varnostnimi vprašanji. Nekoč sem provokativno vprašal nekatere politike, ali vedo, kaj je načrt obrambnega odziva ali nevojaški program pripravljenosti na obrambo. Morda je bilo z moje strani neelegantno, vendar se je izkazalo, da ti gospodje niso vedeli, o čem govorim. In to so dokumenti, za katere so odgovorni. Ne le za strategijo nacionalne varnosti ali politično-strateško obrambno direktivo. In to je razsežnost, ki jo je treba urediti. To je, če rečem nedvoumno: gospodje, naj vsak naredi svoje. In potem sem prepričan, da bodo razmere zagotovile našo varnost.
Še enkrat bom rekel: naj politiki rečejo “kaj”, naj vojska reče “kako”.
Zelo bi bili veseli, če bi imeli profesionalne politike, seveda, ne le na področju obrambe. Po drugi strani pa je vojska lahko kriva tudi za veliko stvari. Spominjamo se zgodbe častnika, ki je držal dežnik nad namestnikom ministra. Težko se je znebiti vtisa, da je včasih tudi vojska opustila svojo svetovalno vlogo. Pred nekaj meseci, morda pred dvanajstimi meseci, ko so me vprašali, kaj je po mojem mnenju največji problem oboroženih sil danes, sem odgovoril, da je vojska neprostovoljno podrejena politikom. Zato nisem v vojski. Morda bi lahko bil še naprej aktiven vojak, morda bi lahko bil celo general s štirimi zvezdicami, načelnik generalštaba, morda bi lahko služil v mednarodnih strukturah, lahko bi igral golf, ki ga še nisem srečal, nekakšno dejavnost med odmori, ker mislim, da je to tisto, kar je od mene pričakoval takratni minister, gospod Antoni Macierewicz. Da bi samo prikimal v skladu s tem, kar je pridigal, s tem, kar je predlagal.
Po drugi strani pa sem se počutil odgovornega za varnost države in to govorim z vsem prepričanjem. Odgovoren sem bil za pripravo vojske na morebitno vojno. Počutil sem se odgovornega za svoje podrejene. Odločil sem se, da zapustim vojsko, ker nisem mogel podpreti odločitev, ki bi zmanjšale potencial poljskih oboroženih sil. Morda sem malo romantičen, vendar sem se spomnil odlomka iz trilogije Henryka Sienkiewicza, ko gospod Wołodyjowski ni mogel priseči, da bo držal Kamianets-Podilskyi, zato se je spustil v revijo smodnika. Morda zdaj ni čas, da bi naredili kaj takega, toda moj manifest iz predsedniškega urada, ko sem predal poveljstvo, je bil nekakšen spust v vrtec. Hotel sem pokazati, da tega ne moreš storiti.
– Imam vprašanje o vlogi nekdanjega vojaškega osebja pri civilnem nadzoru nad vojsko. Z leti sem opazoval, kako so nekdanji izraelski generali, tudi vojaški poveljniki, na primer šli v politiko. Ponavadi zelo neuspešno, ker se je izkazalo, da so pravila igre v političnem svetu popolnoma drugačna od tistih v vojski. Nekdanji vojak ima polno aktivno in pasivno glasovanje in javne pravice, to lahko stori. Po drugi strani pa se še vedno postavlja vprašanje, ali ne gre za določeno spodkopavanje civilnega nadzora nad vojsko, ko se deli z vojaško uniformo in zakonito vstopa v politiko?
Ali ni oseba, ki je na račun države dopolnila izobraževanje na domačih in tujih univerzah, diplomirala na elitnih visokih šolah, kot je Nacionalna obrambna univerza v Washingtonu (ki diplomira ne le vojsko, ampak tudi politike), ki je več desetletij upravljala vojaške enote in je bila odgovorna za državno premoženje, merjeno v milijardah zlotov, oseba, ki ji ni mogoče zaupati varnostnih vprašanj? Hkrati je 28-letni mladenič, ki je komaj diplomiral na univerzi, postal namestnik ministra za finance. Še ena ista starost postane namestnik ministra za digitalizacijo in lahko sodeluje pri oblikovanju varnostnega sistema naše države.
Citirali ste primer Izraela, vendar bi šel v tujino in videl, kako se to dogaja v Združenih državah, o katerih pogosto razmišljamo kot o modelu. Obrambni minister je Lloyd Austin, general s štirimi zvezdicami. Eden najboljših nekdanjih državnih sekretarjev, Colin Powell, je vojak. In ne pozabimo, da je bil predsednik slavni Ike ali general Dwight Eisenhower. Seveda bo nekdo rekel, da obstaja drugačna kultura, drugačna vzgoja, tradicije, usposabljanje itd. Toda mnogi poljski vojaki so diplomirali na civilnih univerzah s tržnim, poslovnim ali gospodarskim profilom. Če pogledamo na ta način, kaj je država vložila v nas, ker bom zdaj govoril tudi v množini, ogromni količini denarja in nas pripravil na kompetentnost pri upravljanju dela države, ki nam je zaupana, to so oborožene sile, potem ne moremo tega potenciala uporabiti na področju upravljanja varnosti?
Žal nimamo takšnih izkušenj, da bi varnostni politiki želeli vsaj zaključiti višje obrambne tečaje, ki so v pristojnosti predsednika vlade in potekajo v Rembertówu na vojaški akademiji. Idealno bi bilo, če bi politiki, ki razmišljajo o možnosti, da prevzamejo odgovornost za državo, svoje predstavnike poslali na študij v tujino. Na primer v London, Hamburg ali Washington. Takšne prakse nimamo.
Po drugi strani pa, če ste nekdanji vojak, kot v mojem primeru, če javno izrazite svoje stališče o neki zadevi, takoj slišite: “Ne vpletajte se v politiko.” Ali imam torej res vse pravice, ki mi jih daje ustava? 32. člen določa, da nihče pod nobenim pogojem ne sme biti diskriminiran v političnem, družbenem ali gospodarskem življenju. Zato bi prosil, da se mi takšne pravice ne odvzamejo. In menim, da sem oseba, ki ima pravico govoriti o naši varnosti. Veliko resnično sposobnih kolegov, ki so sledili podobni poti do mojega, bi bilo koristno za našo državo in bi lahko pomembno vplivalo na to, ali smo varni ali ne.
Pravzaprav se vračamo k vprašanju kakovosti političnega razreda. O usposabljanju politikov. Ker primer ruske invazije na Ukrajino kaže, da se lahko celo civilist – igralec-komik – izkaže v vojaški situaciji, medtem ko lahko nekdanji častnik KGB pokaže svojo popolno nesposobnost in kriminalna nagnjenja. Drznem si reči, da je od nas, državljanov, odvisno, kako sposobni bodo naši politiki. In komu bomo zaupali ključne položaje.
Prevedeno iz poljščine
Besedilo je bilo objavljeno v okviru projekta sodelovanja med nami in poljsko revijo Nowa Europa Wschodnia.
Prejšnji članki projekta: Ukrajina – EU: vroč zaključek pogajanj, Ukrajina – pobeg pred izbiro, vzhodno partnerstvo po arabskih revolucijah, v izkrivljenem ogledalu, ki ga Lukašenko prezira, gre v vojno s Putinom, Med Moskvo in Kijevom, klobasa je klobasa Moj Lviv, Putin v galejah, Polotok strahu, Ukrajina izumljena na vzhodu, Novo staro odkritje, In moralo bi biti tako lepo, novoletno darilo za Rusijo, Če bi razpravljali o zgodovini, je zastoj v Minsku
Izvirni naslov članka: Niech politycy mówią “co”, a wojskowi “jak”
