Prvi veterani obsežne rusko-ukrajinske vojne se vračajo domov. Sorodnikom, mestom in vasem, pisarnam in proizvodnji. O tem razmišljamo in začnemo govoriti ne le o njihovi fizični in psihološki rehabilitaciji, o našem sobivanju, temveč tudi o našem sodelovanju – v malih podjetjih in velikih podjetjih. Na to še vedno vpliva vojna.
Pogovarjal se je z veterani in vojaškim osebjem z različnimi izkušnjami, zgodbami in liki ter nam povedal, kakšne težave nastanejo po vrnitvi s fronte in kako lahko mi, družba, pomagamo pri spopadanju z njimi.
“Vojska ni sanatorij”
“Po vojni se zdi, da ne moreš več storiti ničesar. Samo za boj. In potem dobiš občutek, da tudi tega ne zmoreš,« pravi Ivan Dursky, strokovnjak za IT pri SoftServe. Ivan je preživel šest mesecev na fronti, od tega so bili štirje meseci na “ničli”. Bil je starejši strelec, nato pa strojničar. Po poškodbi oči je bil iz zdravstvenih razlogov odpuščen iz oboroženih sil in se vrnil domov.
Poleg tega, da se na fronti izgubljajo spretnosti iz prejšnjega civilnega dela, služenje v oboroženih silah odvzame tudi zdravje, kar vpliva na uspešnost, pravi Ivan Dursky.
“Oseba potrebuje vsaj zobozdravnika in družinskega zdravnika. Morate opraviti teste in preveriti svoje zdravje, ker ni dodano v vojni. Zdi se, da je samo sproščujoče. Naj vam delodajalec da plačan dopust – teden ali dva. Tako da človek samo spi in ostane s svojo družino,” je dejal.
Včasih so zdravstvene težave veliko bolj zapletene in za njih ni odgovoren samo veteran. Artem (ime se je spremenilo iz varnostnih razlogov) je vojak ene od letalskih napadalnih brigad, prostovoljec od leta 2014 in psiholog v civilnem življenju. Pravi, da se zdravstvene težave v vojski pojavljajo ne samo zaradi posebnosti dela, ampak tudi zaradi načina delovanja sistema.
Prvič, preveč ljudi se mobilizira v oborožene sile Ukrajine, ki iz zdravstvenih razlogov tam ne morejo opraviti potrebnega dela – to so lahko težave z vidom, hrbtenico in alkoholizem. Ne samo, da to ne pomaga, ampak lahko ogrozi tudi življenje drugih.
“Vojaški zdravniki bi morali nuditi pomoč zdravim vojakom in se ne ukvarjati s pacienti, ki jih je rekrutiral TCC. Težava je v CCC. Vojska ni sanatorij. Tam bi moral biti zdrav človek, ne enooborožen in slep,« pravi Artem.
Še večji problemi se pojavijo, ko je vojak ranjen in potrebuje rehabilitacijo, pravi Artem, ki že več kot leto dni poskuša dobiti potrdilo o okoliščinah poškodbe – obe nogi sta bili pohabljeni.
“Če je poveljnik predložil poročilo, da ste bili ranjeni, vas lahko zdravijo. Če ga niste predložili – in mnogi to poskušajo storiti – poiščite zdravljenje na lastne stroške. Poškodba, prejeta spredaj, mora biti dokazana – vsaka povezava, ki je vključena v postopek, poskuša izrezati vaše dokumente. Takšnih primerov je veliko,« pravi Artem.
Kar zadeva rehabilitacijo vojske, je po njegovem mnenju največji problem pomanjkanje ustrezne zakonodaje in postopnega načrta rehabilitacije. Trenutno vojska prejme 30-dnevni rehabilitacijski dopust, v bolnišnice bi jih morali poslati glavni zdravniki, od katerih nekateri spet iz različnih razlogov tega ne počnejo, pravi Artem. Poleg tega obstajajo primeri, ko dokumenti vojaka ne vključujejo zmečkanin, prejetih spredaj, pogosto ne redkih, izgube prstov ali prstov itd.
“Če je oseba hospitalizirana, jo plača država. Če ne, naredite, kar želite. Od leta 2018 do februarja 2022 sem se ukvarjal z rehabilitacijo svojih tovarišev, dokler se nisem ponovno pridružil oboroženim silam. In imam na stotine primerov, kako se vojaški aparat odreče vsemu, in samo zahvaljujoč svojim tovarišem prostovoljcem uspe dobesedno potisniti osebo v rehabilitacijo. Vojaške enote se ne ukvarjajo s svojimi zaposlenimi, vse temelji na bratstvu,« pravi Artem.
Druga težava je, da so vojaki s poškodbami ali v težkem psihološkem stanju pogosto poslani v vojašnice v enotah, kjer so z mobiliziranimi, namesto v bolnišnice. To je demotivacijsko in slabo vpliva na moralo.
Pomanjkanje jasnega načrta rehabilitacije vodi v dejstvo, da zapuščeni vojaki sploh nimajo obdobja okrevanja. Še posebej, če govorimo o osebi iz oddaljene vasi, kjer ni strokovne zdravstvene oskrbe, ampak namesto tega je gospodinja.
“Človek je navaden padalec od leta 2014, pohabljen, ni bil rehabilitiran, dobil je tri mesece dopusta. Obnovite, kot želite. Kaj počne ta oseba? Tako je, v vas gre, ker želi biti z otroki, ker ima gospodinjo, ker potrebuje denar – človek razmišlja o tem, kako rešiti probleme, ne o rehabilitaciji. Na splošno ni zakona, nobenega načrta. Kako si opomore od pretresa možganov, kakšna bi morala biti rehabilitacija po ujetništvu – to ni nikjer zapisano,” piše v izjavi.Artem pojasnjuje.
Žalostna psihološka pomoč
Vojaki s fronte, ki potrebujejo psihološko rehabilitacijo, se pogosto vrnejo v enote, kjer ni niti psihologov niti psihiatrov, ki bi morali nuditi pomoč in jih poslati na rehabilitacijo.
“50% veteranov v bolnišnici je samomorilnih. In nekateri so poskušali storiti samomor več kot enkrat. Potrebujejo pomoč, vendar primanjkuje strokovnjakov in specializiranih zdravil. Psihologu ni treba kupiti uspavalnih tablet za pacienta z lastnim denarjem, vendar se to zgodi,” pravi Artem.
V zadnjem delu primanjkuje tudi strokovnjakov, ki lahko pomagajo vojski po odpustu iz oboroženih sil. “Fantje so napoteni k meni vsak dan, z njimi komuniciram, medtem ko sem tukaj. Ljudje so pogosto tesno spajkani. In psiholog, ki ne ve, kaj je vojna, jim ne more pomagati,” pravi Artem.
Vlad, arhitekt programske opreme pri SoftServe, ki je 9 mesecev preživel na fronti, se strinja z Artemovim mnenjem o psihologih z vojaškimi izkušnjami. Pravi, da je podjetje izvedlo številna psihološka usposabljanja za nekdanje vojaško osebje, vendar povabljeni strokovnjak sam ni imel vojaških izkušenj. “Bilo je tako,” pravi Vlad. Lahko preberete veliko strokovnih knjig, če pa oseba teh čustev ni doživela sama, ne bo mogel razumeti, kaj čuti nekdo, ki se je vrnil s fronte.
Po vrnitvi s fronte je treba vsaj enkrat videti psihologa ali psihoterapevta, meni Ivan Dursky. “Vsaj slišati, da je z vami vse v redu,” pravi. Sam Ivan je našel psihologa, ki je imel nekaj opraviti z vojno. Pravi, da se je lažje prilagodil civilnemu življenju in delu.
“To je individualno. Obstajajo ljudje, ki so se vrnili in se zdi, da nikamor niso šli, samo utrujeni in v dobrem zdravstvenem stanju. In obstajajo ljudje, s katerimi moraš sodelovati, da bodo lahko razumeli sebe in določili, kaj hočejo od življenja,« pravi Ivan Dursky.
Nekatere psihološke spretnosti, dodaja, so potrebne tudi v okolju, v katerega se vojak vrača. Vsaj, da ne bi postavljali sprožilnih vprašanj.
“Človek se vrne iz kraja, kjer je delal izključno na adrenalinu, kjer so bili možgani in telo izostreni za preživetje, tako da vaši tovariši ne umrejo zaradi vas in da se ukaz izvaja. V civilnem okolju na splošno ni takšne potrebe, vendar so možgani še vedno pripravljeni na preživetje,” pojasnjuje.
Tukaj je seznam vprašanj in tem, ki jih Ivan Dursky svetuje, naj se v pogovoru z vojsko ne dotikajo:
- Si ubil? Koliko Moskovčanov je dal? Ste že videli odrezane okončine? “To je tabu. Če vam oseba noče povedati, nikoli ne vprašajte.”
- Povejte nam o vojni. “Ni besed, s katerimi bi lahko govorili o vojni. Lahko vam povem v vseh podrobnostih, vendar še vedno ne sporoča, kaj je resnično.”
- Potrebujete psihologa? “Na splošno je to običajno vprašanje, vendar ga mora zastaviti tovariš ali zelo bližnja oseba. Zaposleni ne. To je osebna zadeva.”
- Kako pobegniti od mobilizacije? “To je nesmisel. To žali vojsko.”
Poglejte koren
Vsi trije veterani se strinjajo, da je mogoče številne vojaške probleme spredaj in zadaj rešiti z reformo sistema teritorialnega zaposlovanja in centrov za socialno podporo ter vojaških zdravstvenih komisij. To je temeljni kamen. Kot tudi jasna pravila za rotacijo vojske.
“Samo porušiti ga morate in zgraditi nov sistem. TCC bomo zapustili, da bodo ljudje lahko prejeli potrdila o borcih, tako da bodo ranjenci ali družine mrtvih lahko prejeli plačila. Ves. Za mobilizacijo bomo ustvarili ločene centre za zaposlovanje, kot je na primer v Združenih državah. V Lvivu je primer center za zaposlovanje tretje napadalne brigade,« pravi Vlad.
V centru za zaposlovanje lahko komunicirate z vojsko, ugotovite, katera prosta delovna mesta so na voljo, ali so primerna za določeno osebo, ki ima željo po služenju, in vsi procesi so pregledni, za razliko od trenutne prakse. “Ne bi smelo biti tako, kot je zdaj: prideš v vojsko in potem je popolna naključnost,” verjame Vlad.
Artem dodaja, da bi moral TCC zaposlovati ljudi, ki iz zdravstvenih razlogov ne morejo izvajati bojnih misij na fronti. Zdravi bi morali biti v vojni, bolniki pa bi morali biti zadaj, delati papirje in organizacijsko delo.
Reformirati je treba tudi sistem vojaških zdravstvenih komisij. Vojaške zdravniške komisije bi morale delovati neodvisno, pravi Vlad, morda v zasebnih klinikah, kjer je mogoče osebo zelo dobro pregledati.
“In če ima na primer oseba slab hrbet ali slab vid, potem mora služiti na sedežu ali v ustrezni enoti in ne končati svojega zdravja z neprebojnim telovnikom 20 kg,” dodaja.
Največja bolečina skoraj vsakega vojaka in njegovih družin je negotovost glede trajanja služenja vojske.
“Predsednik Pravi, da se bomo borili dolgo časa. Dobro. Potem morate ljudem povedati, da so v vojski eno leto, potem pa pride do rotacije. Obstajati morajo valovi mobilizacije, da ljudje ne služijo v nedogled. Mojim bratom, ki so z menoj od začetka, je rečeno, da bodo služili do zmage. In ni znano, kdaj bo prišlo – čez eno leto ali pet. Ni nujno, da je tako,« pravi Artem.
Prav tako odvrača tiste, ki še niso služili, ker ljudje ne želijo priti v nedoločeno službo brez pravice do izbire kraja služenja glede na svoje spretnosti in sposobnosti.
“Zelo težko bo rehabilitirati in prilagoditi ljudi, ki so v vojski služili pet let. Bolj ko človek služi v vojski in se odcepi od svojega poklica, težje se mu bo vrniti. Zato je potrebno popolnoma odstraniti sistem CCC in izdelati novega. In tudi, če se moramo dolgo boriti, morajo protikorupcijski organi delovati,” zaključuje Artem.
Ivan Dursky skupaj s svojimi vojaškimi tovariši trenutno dela na ustvarjanju vozlišča v Ivano-Frankivsku za veterane, vojaško osebje, njihove družine in družine padlih, pa tudi za prostovoljce. V tem prostoru bi morali biti odvetniki, ki bi pomagali pri pravnih vprašanjih in konfliktih, ki se pojavljajo v odnosih z državnim aparatom, rehabilitacijskimi terapevti in psihologi, ki bodo pomagali vrniti se v civilno življenje. Prav tako bo prostor komunikacije in medsebojne podpore.
“Želim si, da bi imelo vsako mesto več takšnih prostorov. Tam nas ščitijo, mi pa jim moramo pomagati po vrnitvi – to je naša dolžnost,« pravi Ivan Durskyi.
Strateško načrtovanje
Portal Work.ua je med delodajalci izvedel anketo o tem, ali so pripravljeni na vrnitev vojske na delo. Študija se je osredotočila na potrebe veteranov in ovire pri zaposlovanju. Rezultati so bili predstavljeni avgusta na forumu “Independent” revije Forbes.
Le četrtina anketiranih delodajalcev je navedla, da že od njihove mobilizacije pripravljajo program za prilagoditev bodočih veteranov, da se vrnejo na delovno mesto. Še 34% jih prevzame takšen program po vrnitvi zaposlenih. To je posledica pomanjkanja izkušenj in potrebnega znanja ter finančnih stroškov, ki jih ne more prevzeti vsako podjetje. Zato delodajalci potrebujejo pomoč države in družbe. Doslej prilagoditvene programe za vojsko uporabljajo predvsem velika podjetja in IT podjetja.
Da, SoftServe je imel predhodni načrt v primeru obsežne ruske invazije na Ukrajino leta 2021.
“Pomagali bomo tistim, ki potrebujejo preselitev, tisti, ki želijo braniti državo v vrstah oboroženih sil Ukrajine, bodo plače v celoti plačevali eno leto. Družba je tudi obljubila, da bo obdržala kraj do vrnitve osebe s fronte. Izpolnila je svoje obljube,« pravi Ivan.
Po vrnitvi s fronte mu je podjetje zagotovilo plačan dopust in se strinjalo, da se vrne v projekt, kjer je prej delal. Kolegi so pomagali obnoviti spretnosti, potrebne za delo, in jih spremljali v procesu. Ta človeška drža je Ivana prepričala, da je ostal v podjetju, namesto da bi iskal drugo službo.
“Ne gre vedno za denar. Najprej gre za odnos. Tu se je pokazalo, da je moja prihodnost v tem podjetju,« pravi.
Ivanov kolega pri SoftServe, Vlad, pravi, da je bilo v oddelku, kjer je delal, malo dela, preden je po vrnitvi odšel na fronto. Zato so mu ponudili, da se preseli v drugo. Kolegi so podprli in pomagali. Tri mesece kasneje je Vlad spoznal, da se še vedno želi vrniti k privabljanju kupcev v podjetje. Neboleče je bil izpuščen na drug oddelek, kjer so njegovi kolegi našli pravo mesto.
“Če govorimo o vrnitvi programerjev, potrebujejo pomoč, da ponovno pridobijo svoje sposobnosti. Potrebujete osebo, ki bo programerja po vojski vodila z novim razvojem – navsezadnje je industrija dinamična, vse se nenehno spreminja,« pravi Vlad iz svojih izkušenj.
Delodajalci, ki nimajo lastnih sredstev za razvoj programov za podporo in prilagajanje veteranov, se lahko pri delu s svojimi zaposlenimi zanesejo na izkušnje velikih podjetij, pri čemer upoštevajo posebnosti njihovega dela. Navsezadnje bodo prej ali slej veterani na vsakem delovnem mestu.
Kako država pomaga veteranom pri delu
V paketu priložnosti za veterane iz države so tri področja – finančna podpora za zagon ali razvoj podjetja, usposabljanje in menjava poklicev ter zagotavljanje dostopnosti na delovnem mestu.
Veterani lahko prejmejo finančno podporo za svoje poslovanje v okviru državnega programa “Lastno podjetje” ali s sodelovanjem v enem od tekmovalni programi Ukrajinska fundacija za veterane. Vladni programi ponuditi podporo v višini 250 tisoč ali več. UAH do 1 milijona UAH – odvisno od števila ustvarjenih delovnih mest (zlasti za druge veterane) in podjetniških izkušenj.
ItdArbetsförmedlingen ponuja prekvalifikacijo v 11 centrov za poklicno izobraževanje v 95 delovnih specialitetah. Poleg tega zaposlitveni centri ponujajo 300 izobraževalnih programov za napredno usposabljanje. Država zagotavlja tudi: Bonov vredno 27 tisoč UAH za usposabljanje na področju IT, gradbeništva, prometa, izobraževanja, medicine itd. (skupaj 123 poklicev). Veterani in njihovi otroci imajo pravico do brezplačnega izobraževanja na državnih visokošolskih zavodih in pravico do socialne štipendije, če ni akademske.
Po drugi strani pa lahko delodajalci dobijo Nadomestilo za ureditev delovnega mesta za invalidno osebo – do 100,5 tisoč UAH; UAH za zaposlenega s prvo skupino invalidnosti in do 67 tisoč UAH. UAH z drugo skupino.
“Država se ne bo popravila”
Artem ostro kritizira ne le TCC in MPC, ampak tudi Ministrstvo za veteranske zadeve. Po njegovem mnenju so uradniki med razvojem inštituta veteranskega pomočnika zavrnili večino predlogov vojske. Poleg tega se pritožuje zaradi zmanjšanja sredstev za veteranske programe.
Težava, pravi Artem, je, da se družba tiho strinja s takšnim odnosom države do veteranov in do sebe, namesto da bi prevzela odgovornost za reševanje vprašanj v zadnjem delu.
“Država ne bo popravljena sama. Veterani ne bodo obnovili reda. Prevzeli so odgovornost na fronti. Družba mora prevzeti odgovornost za veterana, za zadaj. Zavzeti se moramo za svoje pravice. In tudi – izobraževanje otrok in mladih. Šolarje je treba odpeljati v bolnišnice v vojsko, mladi bi morali biti vključeni v rehabilitacijo – to bo pomagalo veteranom, da se držijo,” pravi Artem.
Kljub vsem težavam in bolečinam Artem prosi, naj ne pade v depresijo, ker obup ubija, vera in ideje pa pomagajo preživeti.
“Mirno moramo pogledati, kaj se dogaja. Stari svet umira. To je rojstvo nečesa novega in smo v ospredju novih vrednot. Sami izberemo plat kovanca. Prevzeti moramo odgovornost in storiti vse, kar je v naši moči,« pravi Artem.
