Rusija ne bo mogla zmagati v vojni proti Ukrajini. Ji bodo Ukrajinci pomagali. To je zaključek, ki izhaja iz opazovanja najnovejših dogodkov in trendov na fronti in v ukrajinski družbi. Vedno več je opozorilnih znakov. To ni razlog za paniko, ne razlog za obup, ampak razlog za skrbno razmišljanje in izjemno pazljivost. Navsezadnje lahko prihajajoča zima postane čas težkih preizkušenj tako v fizičnem soočenju kot v moralnem in psihološkem.
Dlje kot traja vojna, bolj utrujena je. Velika večina Ukrajincev že dolgo ni verjela v pogojno “še dva ali tri tedne”. Vendar pa je bilo veliko upanja za protiofenzivo oboroženih sil Ukrajine, ki je bila široko napovedana spomladi, da bi okupatorje premestili z ozemelj ukrajinskega juga, ki so jih ujeli. Iz urada predsednika ali drugih struktur, povezanih z oblastmi, so se vedno znova slišale izjave bravure o skorajšnjem izgonu Rusov, večkrat je bil napovedan čas vstopa ukrajinskih vojakov na Krim itd. Vse je ustvarilo visoka pričakovanja, soočena z neprijetno realnostjo.
Dejstvo je, da so imeli Rusi dovolj časa – zlasti zaradi počasne dobave orožja in opreme s strani ukrajinskih zahodnih partnerjev – za izgradnjo globoko ešelirane in močno utrjene obrambe. In premagati ga brez prevlade zraka in na splošno pomembne premoči sil je naloga, ki je ni nikoli opravila nobena sodobna vojska. Ne zato, ker je to nemogoče, ampak zato, ker še nisem poskusil. Kljub vsem neugodnim dejavnikom sta pogum in strokovnost oboroženih sil Ukrajine privedla do znatnega uspeha. Toda vse gre do točke, da (razen če pride do nenadnega propada ruske obrambe) lahko cilji, zastavljeni pred začetkom protiofenzive, v bližnji prihodnosti ostanejo nedosegljivi. To ustvarja razočaranje tako v Ukrajini kot na zahodu. Čeprav glede na zgoraj omenjene neugodne razmere in težavnost naloge oborožene sile Ukrajine že kažejo svojo najboljšo stran.
Neskladja med obljubami ukrajinskih oblasti in resničnimi dosežki na bojišču ter razočaranje, povezano s tem, vodijo v iskanje krivcev, sumov in obtožb. Nedavni Volitev Mednarodni inštitut za sociologijo v Kijevu je ugotovil, da tretjina Ukrajincev (32%) verjame, da obstaja razkol med ukrajinskim političnim in vojaškim vodstvom. V decembru 2022 jih je bilo le 10 %. Čeprav številke še zdaleč niso kritične, bi moral biti sam trend zaskrbljujoč. Dlje kot se vojna vleče, večje bo nezadovoljstvo in večja bo verjetnost poglabljanja razcepov znotraj ukrajinske družbe, ki je bila v prvih mesecih obsežne invazije bolj monolitna kot kdajkoli prej. Poleg tega obstaja veliko več razlogov za nezadovoljstvo in pritožbe kot le zastoj na fronti.
V času, ko se večina Ukrajincev bori z vso močjo ali poskuša biti čim bolj koristna za skupni cilj na drugačen način, ko so vojna ter izgube in tragedije, ki jih povzroča, postale običajne, še vedno obstajajo ljudje, ki živijo kot v drugem svetu. Resnično ne želim izgledati kot pobudnik “razrednega boja”, vendar je vredno govoriti o resničnem problemu, preden postane kritičen. Monaški bataljon, Courchevelske teritorialne obrambne sile, nočni klubi in njihovi obiskovalci, ki jim ni mar za policijsko uro in občutke drugih, in končno, nedavna poroka v Vynnykyju, ki ji bodo zavidali celo arabski šejki. Vse to prebudi občutke gnusa, frustracije in jeze.
Ne gre za zavist, kot si mnogi mislijo. Kako primerno Govoril v zvezi s tem, Jurij Makarov, razkošje samo po sebi ni niti zločin niti dokaz lažnih vrednot. In poroka ni kršitev nobene pravne norme. Konec koncev, tudi v vojnih razmerah, morate živeti, vključno s poroko. Druga stvar je, da je to početje s tako demonstrativnim – do točke slabega okusa – hvaljenjem lastnega bogastva in statusa v trenutnih okoliščinah slaba ideja z vidika morale.
Rafiniran okus in občutek za sorazmernost a priori nista zelo značilna za ukrajinsko politično ali drugo “beau Monde”. Povabilo Dzidzie ali Olye Polyakove, da spregovorita na takšnem “elitističnem” dogodku, je še en dokaz tega. In ko je obseg pohvale merilo uspeha, ni ničesar, kar bi lahko presenetilo. Takšna “luksuzna” praznovanja sejejo notranje neskladje v družbi bolje kot kateri koli ruski PSYOP. In niti ne omenjamo takšnega vprašanja, kot je, kako je plača tožilca ali uslužbenca kadrovskega oddelka teritorialnega oddelka državnega preiskovalnega urada v Lvivu omogočila zbiranje sredstev za takšno poroko. Tega ne omenjamo, ker je odgovor najverjetneje zelo banalen in predvidljiv.
Tako razkošno razkošno življenje “beau Monde” prekrivajo redni korupcijski škandali pri javnih naročilih, dodeljevanje pretiranih sredstev za popravila stadionov ali druge projekte, ki lahko čakajo do boljših časov, novice o korupciji v TCC ali zdravstvenih komisijah, o shemah za moške vojaške starosti, da potujejo v tujino in še veliko, veliko večNa primer, v primeru Združenih držav V takšnih razmerah lahko tudi tisti, ki se trdno zavedajo prednostne zaščite pred zunanjim sovražnikom in nedopustnosti notranjih sporov, težko zadržijo čustva. In ko čustva prevladajo, očitna dejstva zbledijo v ozadje. Na primer, da večina zaposlenih v TCC ni pokvarjena in med njimi je veliko, ki so se borili na fronti. Ali da Ukrajina ni tako usodno skorumpirana, da bi bila propadla država (sicer ne bi več obstajala). Ali da je elita v realnosti demokratične družbe odraz same družbe. Zato je treba koren problema iskati predvsem v njem in ne v “razrednem boju”.
Na poti je tudi zima z zelo verjetnim granatiranjem energetske infrastrukture, kar pomeni neizogiben izpad električne energije. Prejšnjo zimo je to povzročilo zelo moteče pojave, ko v naglici boja za enakost in pravičnost mnogi ljudje niso razumeli, da ti koncepti niso enaki. To je izzvalo številne situacije, kot so: “Zakaj mi izklopijo elektriko, sosed pa ne.” Glede na to, da se je napetost v družbi skozi leto le povečala, je ta zima polna še bolj uničujočih strasti.
Naša zgodovina pozna več kot en primer, kako so imeli notranji spori usodne posledice za ukrajinsko državnost in Ukrajince. “Propad” kozaške dobe, medsebojni boj proti zunanjim grožnjam med ukrajinsko revolucijo 1917-1921, vključno s socialnimi vprašanji – to so le najbolj presenetljivi primeri. Toda to ne pomeni, da so Ukrajinci kot družba obsojeni na to, da vedno znova padejo v isto past.
Zgodovina ni stavek. Ne določa prihodnosti sto odstotkov, čeprav ni lahko premagati njene vztrajnosti. Že skoraj deset let se Ukrajinci uspešno upirajo agresiji veliko močnejšega sovražnika, brez ostankov morale in človečnosti. Kljub vsem strastem in nesoglasjem, vključno s političnimi, se kar nekaj od nas zaveda, da notranji problemi ne ogrožajo samega dejstva obstoja ukrajinske države in naroda, za razliko od ruske vojske. Problemi z elito, korupcija, neenakost in nepravičnost – vse to je mogoče in treba izraziti in premagati, ko ukrajinska družba sama dozori. Ampak ne za ceno notranje enotnosti v pogojih obsežne vojne.
Zgoraj omenjene težave nimajo hitrih rešitev ali enostavnih odgovorov. Obstaja prepričanje, da bo prišlo do napredka. To bo težko, počasno, nedosledno. Toda vse to ne bo imelo nobenega smisla, če bodo Ukrajinci lahko podlegli tako umetnim provokacijam sovražnika kot skušnjavi, da bi notranji prepiri postali glavna prednostna naloga in iskali preproste in hitre recepte za kompleksne, vendar ne usodne bolezni.
Ker takrat ne bo ukrajinske države – ne idealne, ampak lastne in takšne, ki jo je mogoče izboljšati z vsakodnevnim trdim delom. Ukrajincev kot naroda ne bo. Življenje nam vsakič prinese nove izzive. V prihodnjih mesecih se bodo Ukrajinci soočili z eno najbolj moralno in psihološko težkih preizkušenj. In zelo žalostno bo, ko bomo kljub vsem opozorilom preteklosti in vojaškim zmagam sedanjosti sami postali ustvarjalci lastnega propada. Razumevanje preteklosti, hladna glava in sposobnost določanja prednostnih nalog so tisto, kar vas lahko reši pred takšnim scenarijem. Imejmo to v mislih. Tudi če res želite pozabiti.
