Natanko pred tridesetimi leti so se v Rusiji zgodili dogodki, ki bi prej ali slej pripeljali do trenutnih razmer: avtoritarni režim, ki vse bolj pridobiva znake totalitarizma, maksimalne agresivnosti do sosednjih držav, ostre propagande, usmerjene proti Zahodu, predvsem Združenim državam, brutalnemu preganjanju ne le opozicije, ampak na splošno vseh organizacij, neodvisnih od Kremlja, in tako naprej.
Oktobra 1993, ki bi se kasneje v Rusiji imenovala »črna« (»črni oktober«), so državljani Ukrajine, tudi tisti, ki so bili precej skeptični glede neodvisnosti, najprej spoznali prednosti ločitve od Moskve. Tam so oborožili nemire na robu državljanske vojne, tanke na ulicah, ki so streljali na parlament, na stotine ubitih, likvidacijo polnopravnega parlamentarizma, globoko politično krizo. Pravzaprav smo imeli samo en problem – hitro inflacijo, zato smo se v primerjavi z Rusi pred tremi desetletji počutili skoraj v raju.
Tako je od 3. oktobra 1993 politični spopad v Rusiji prišel iz sejnih dvoran in stranskih črt na ulicah Moskve. Protesti podpornikov parlamenta (takrat je bil še vrhovni sovjet Rusije) so hitro prerasli v oborožene spopade, najprej s policisti (nato policijo). Kasneje se je vojska pridružila konfrontaciji.
Ob obletnici je na zaslonih ruskih kinematografov izšel celovečerni film pod kratkim naslovom “1993”, ki ga je režiral Alexander Veledinsky. Film je temeljil na istoimenskem romanu Sergeja Shargunova. Očitno so avtorji knjige in filma poskušali izzvati Victorja Huga, njegov nesmrtni roman “Leto 93”. Konec koncev, kot v knjigi velikega francoskega pisatelja, so zgodovinski dogodki predstavljeni skozi prizmo kompleksnih odnosov v eni družini. Vendar pa se rusko “nadaljevanje” niti ne približuje slavnemu romanu o času Velike francoske revolucije niti v smislu umetniške moči niti v smislu realizma refleksije zgodovinskih dogodkov. No, kakšno zgodovinsko resnico lahko predstavimo v sodobni ruski kinematografiji, stisnjeni v propagandni primež Kremlja.
V filmu je veliko patosa in poceni simbolike. Toda kaj je navsezadnje moralni nauk filma (romana)? Kdo je dober, kdo slab, kdo ima prav, kdo se moti? Pekel ve. Kaj je bilo za avtorje glavno? Pokazati, kako grozno je bilo obdobje, v katerem so prevladovali liberalci in demokrati. Do česa je Jelcin pripeljal državo. Uporniki proti takratnemu ruskemu predsedniku bi morda morali biti pozitivni liki. Ampak ne moreš. Uporniki bi morali biti vedno negativni, ker drugače Kremelj morda ne bo razumel. Toda krepitev predsednikove moči zaradi upora bi morala izgledati kot povsem pozitiven pojav. Zato bodite modri tukaj. Skratka, vsakdo, ki poskuša razumeti rusko politično realnost tistega časa med branjem romana ali gledanjem filma, bo postal še bolj zmeden.
Toda kaj se je potem v resnici dogajalo v Moskvi? Zakaj so ljudje, ki so avgusta 1991 stali skupaj na isti strani barikad pred »Belo hišo«, dve leti kasneje postali smrtni (dobesedno) sovražniki?
Soočenje med nekdanjimi zavezniki se je začelo 21. septembra 1993, ko je Boris Jelcin podpisal odlok št. 1400 “o postopni ustavni reformi”. No, ni se začelo – poslabšalo se je, začelo se je veliko prej, vsaj leto in pol pred opisanimi dogodki, ko se je prvi ruski predsednik naveličal igranja »kristalnega demokrata« in začel drobiti vedno več moči in s tem denarja za »družino«. Ruski voditelj se je odločil, da bo popolnoma uničil sedanjo zakonodajno oblast in zgradil novo, ki ne bo posegala v njegovo vladavino (plenjenje države).
S to uredbo je Jelcin vstopil v pravni konflikt, ker mu pravni okvir, ki je takrat veljal (vključno z ustavo Ruske federacije), ni omogočil tako temeljnih sprememb. In še več, ni imel pravice razpustiti Verkhovna Rada.
Toda ruski parlament je imel takrat veliko več pooblastil kot sedanja državna duma. Zato se je vrhovni sovjet Ruske federacije odločil, da je vredno uporabiti svojo moč in preoblikovati državo iz predsedniško-parlamentarne v parlamentarno-predsedniško. Posledično se je začel natečaj za osnutek nove ustave Ruske federacije.
Takratna socialna situacija je dodala gorivo ognju. Drzne gospodarske reforme predsednika vlade Yegorja Gaidarja so bile, kot je bilo modno reči, šok terapija. Privedli so do močnega padca življenjskega standarda Rusov. Čeprav je bil ta padec začasen, je do jeseni 1993 prevzel najbolj boleče oblike. In opozicijski poslanci tega niso spodleteli v svojem soočenju s predsednikom.
Najožji sodelavci Jelcina, predsednik Verkhovne Rada Ruslan Khasbulatov in podpredsednik Alexander Rutskoi, so postali voditelji opozicije. Zanimivo je, da je opozicija začela uporabljati nacionalno-domoljubno in revanšistično retoriko in kritizirala Jelcina zaradi “pretiranega bledenja” zahtev Zahoda po reformah. Zato ni presenetljivo, da je zahodni svet in nekdanje sovjetske republike, vključno z Ukrajino, podprl ruskega predsednika. Čeprav je jasno, da je tukaj zelo težko imenovati Jelcina pozitivnega junaka.
Ruski predsednik je naročil vsem službam pod njegovim nadzorom, naj postopoma blokirajo delo parlamenta. “Bela hiša” je bila odrezana od telefona, vode in zalog hrane. Kasneje je bila stavba izklopljena, zato so morali poslanci organizirati sestanke ob soju sveč.
Poslanci so začeli pozivati svoje podpornike, naj se zberejo pod stavbo. Vsi so pričakovali napad na “Belo hišo”. In z dobrim razlogom. Hkrati se je v parlamentu začelo kopičiti orožje zvestih vojaških voditeljev. Rutskoi je začel oblikovati oborožene oddelke “zagovornikov ruskega parlamentarizma”. Prvi spontani spopadi s streljanjem in človeškimi žrtvami so se zgodili konec septembra.
1. oktobra je Jelcin dal ukaz, da tesno obkroži “Belo hišo”. Hitro stopnjevanje se je začelo 3. oktobra, ko se je na tisoče podpornikov opozicije prvič zbralo na protipredsedniškem shodu blizu Leninovega spomenika na oktobrskem trgu. Ogreti z agresivnimi govori so prebili policijske kordone in odkorakali v parlament. Z balkona Bele hiše so protestnike pozdravili voditelji opozicije in jih pozvali, naj odločno ukrepajo.
“Mladi, moški pripravljeni na boj! Tu se postavite na levo stran! Oblikovati moramo oddelke in danes moramo vdreti v županovo pisarno in Ostankino,” je dejal Rutskoi, ki je bil, kot veste, v činu generalmajorja.
“Pozivam naše pogumne vojake, da pripeljejo vojake in tanke sem, da bi napadli Kremelj z uzurpatorjem, nekdanjim zločincem Jelcinom. Jelcina bi morali danes zapreti v Matrossko Tišino, njegovo celotno pokvarjeno kliko pa zapreti,” je zavpil Khasbulatov.
Vsi ti smešni pozivi so se sčasoma spremenili v krvave usmrtitve. Zanimivo je, da so uporniki v svojih dejanjih uporabljali sovjetske simbole. Še posebej, ko so protestniki napadli moskovsko mestno hišo, so nad njo dvignili rdečo zastavo. Upornikom nikoli ni uspelo zavzeti Ostancina.
Oboroženi napadi protestnikov s številnimi žrtvami so Jelcinu dali moralno in zakonsko pravico do ostre uporabe vojakov. Predsednika je okrepilo dejstvo, da se je na Tverski ulici hkrati zbralo več deset tisoč njegovih podpornikov. Znani igralci, pisatelji, glasbeniki in znanstveniki so se na televiziji pojavljali eden za drugim in izražali podporo predsedniku.
Od jutra 4. oktobra so oklepna vozila že stala v bližini ruskega parlamenta. Ves svet je videl nepozabno sliko tankov, ki so metodično streljali v Belo hišo in pokrivali njene stene s črnim pepelom.
Poskusi generalmajorja Rutskoja, da bi kričal vojski, jih osvojil na svojo stran ali vsaj ohranil nevtralnost, so bili neuspešni. Obstreljevanje se je nadaljevalo do pete ure zvečer. Nato so posebne sile vstopile v stavbo in pridržale vse preživele. Rutskoya in Khasbulatova je osebno pobral vodja varnosti Jelcina Aleksander Koržakov. Poslali so jih v center za pridržanje v predkazenskem postopku Lefortovo.
Po uradni preiskavi je bilo 3. in 4. oktobra ubitih 124 ljudi, 348 pa je bilo ranjenih. Vendar aktivisti organizacije za človekove pravice Memorial trdijo, da je bilo v streljanju ubitih vsaj 159 ljudi, od tega 28 vojaškega osebja.
Jelcin je praznoval popolno zmago nad svojimi nasprotniki. Vrhovni sovjet Rusije je bil likvidiran. Zamenjala ga je državna duma, prvič izvoljena 12. decembra 1993. Hkrati je potekal referendum o ustavi “Jelcina”. Rezultat je bil seveda pozitiven. Duma je brez oklevanja odobrila nov temeljni zakon z zelo velikimi pooblastili za predsednika in zmanjšanimi pooblastili za parlament.
Niti Zahod niti ruski liberalci ustavne reforme niso videli kot velik problem. Ravno nasprotno: politična kriza je bila premagana, odpravljeni so bili morebitni spori med predsednikom in parlamentom glede nejasnosti meja oblasti in preprečeno je bilo sovjetsko-imperialno maščevanje. In na splošno, kot pravijo, čeprav je Jelcin sin psice, je naš sin psice.
Kdo bi lahko napovedal tako neverjeten obrat dogodkov, da bi po Jelcinu prišel tako slab Putin in izkoristil vse ustavne prednosti, ki so nastale po dogodkih jeseni 1993, in celo začel vojno proti Ukrajini. No, če ne bi mogli vprašati vsakega prvega Hutsula iz visokogorja, in on, napihnjen na pipi, bi zagotovo rekel: “Kmalu bo prišlo do vojne z mišicami, nikjer ne bomo pobegnili od nje.” Ne hodite k vedeževalcu.
