Vojna v Ukrajini je postala glavni preizkus za vojaško opremo, za pripravljenost Severnoatlantskega zavezništva, da se fizično sooči z Rusijo. Upokojeni polkovnik Maciej Matysiak, strokovnjak pri fundaciji Stratpoints in nekdanji namestnik načelnika vojaške protiobveščevalne službe, je v intervjuju za novinarja Jarosława Kociszewskega dejal, da vojna, ki traja že več kot leto in pol, govori o Natovi bojni pripravljenosti.
– Vsi vemo za vojno v Ukrajini, vsak dan z različno stopnjo intenzivnosti slišimo iz medijev in vidimo, da je orožje, pomoč koalicijskih držav, ki podpirajo Ukrajino, zlasti Združenih držav, pa tudi Poljske, izredno pomembna za Ukrajino. Brez nje se Ukrajina ne bi mogla spopasti z rusko invazijo, odvrniti Rusijo in braniti svojo neodvisnost. Ta pomoč je pomembna, toda kaj ta preizkus zahodne tehnologije pove o Natovi pripravljenosti, da se sooči z Rusijo? Navsezadnje vidimo, da države članice Nata ali Nata ne prenašajo najsodobnejše opreme v Ukrajino. V veliki meri se na fronto pošljejo stari rezervoarji, kot so Leopard 1, medtem ko se je število cistern preneslo Leopard 2 ali Abrams veliko manjši. Enako velja za manevrirne rakete. Ali je to dovolj, da ustavimo Ruse, in kaj to pove o stanju orožja držav Nata?
– Ruska invazija na samo Ukrajino je tako politična, globalna Menjava iger‘Ko gre za ravnovesje moči. To je moje mnenje, vendar ne samo zato, ker vemo, da se je Nato obnašal nekoliko konzervativno s stališča Poljske ali držav vzhodnega roba zavezništva pred prvo in celo pred drugo invazijo na Ukrajino. Danes je invazija na Ukrajino najprej preizkus zmogljivosti držav Nata v smislu učinkovitosti in vojaškega sistema ter gospodarskega sistema. Drugič, to je testni poligon za testiranje učinkovitosti te opreme, to je soočenje ruske opreme, tehnologije in vojaških zadev z idejami, tehničnimi rešitvami, opremo in na splošno načinom vojskovanja, ki se imenuje zahodni.
Danes vidimo zelo pozitiven napredek, saj je ukrajinska vojska še vedno temeljila na ruski opremi. Zaradi tega je veliko držav nekdanjega vzhodnega bloka, vključno s Poljsko, v prvi vrsti zagotovilo opremo, ki bi jo Ukrajina lahko takoj uporabila, tj. postsovjetsko opremo, ki jo je poznala. To je še posebej veljalo za strelivo, ki ga je nujno potrebovala, saj ga je najbolj intenzivno uporabljala.
Potem vidimo neverjeten tehnološki preskok Ukrajine, ki se je s svetlobno hitrostjo prilagodila novim zahodnim rešitvam. Najprej se je začelo z zelo osnovno opremo, in sicer protiletalskimi, protitankovskimi ročnimi sistemi, tj. protitankovskimi lansirniki granat in protiletalskimi topovi, tako imenovanimi MANPADS, ki so v prvi fazi invazije praktično ustavili ruske oklepne sile in privedli do zaustavitve invazije.
Naslednji element je bila uporaba sodobnega topništva, vključno s topništvom na lastni pogon. Eno ključnih vlog so imele poljske haubice na lastni pogon Krab. To je popoln preskok od odločitev druge svetovne vojne do naslednjega obdobja, saj se je pojavil ne le sistem natančnega uničenja ciljev, temveč tudi natančen sistem nadzora, vodenja, vizualizacije bojišča in kombinacije številnih dejavnikov in več agentov na krovu.
Sledila je raketna artilerija, ki jo je vodil lansirnik HIMARJI. Zdaj se soočamo z zadnjo stopnjo razvoja HIMARJI, to je dobava raket s strani Združenih držav ATACAMS Za ta lansirnik in to so rakete, ki lahko obvladujejo cilje do 300 km stran, kar je še en neverjeten skok.
Pojavili so se tudi sodobni sistemi zračne obrambe, med katerimi so Domoljub, ki učinkovito ščiti nebo nad Ukrajino in je praktično pripeljala ukrajinsko zračno obrambo iz stanja nemoči pred balističnimi izstrelki, ki jih dopolnjujejo ruski brezpilotni zrakoplovi. In končno, naslednja faza je neverjeten napredek, tudi avtonomen ukrajinski, ko gre za sisteme brez posadke. V mislih imam brezpilotna zračna vozila in pomorske brezpilotne zrakoplove, ki smo jih široko uporabljali, na primer med napadom na krimski most. Obstajale so tudi zelo različne vrste letečih brezpilotnih letal: od zelo majhnih, mikro in mini brezpilotnih letal, ki spuščajo eksplozive, granate, bombe, ki tehtajo od pol kilograma do pet kilogramov, do večjih, ki so lahko prekrili dolge razdalje in napadli cilje tudi v Moskvi.
Zato verjamem, da je ta vojna tako preizkusni poligon kot preizkus volje in vodenja, ki ga v naši zgodovini ne smemo pozabiti.
– Ko govorimo o preizkušnji, ki traja že več kot leto in pol, kot prKakšen je konvencionalni zahodni koncept vojskovanja proti Rusiji?
– Deluje odlično, čeprav samo zato, ker se celo ruska stran začenja razvijati v smeri uporabe takšnih rešitev. Dober primer tega je topništvo, ki kaže, da ni pomembna teža in število izstreljenih lupin, temveč natančnost njihovega zadetka. Od danes so Rusi izstrelili približno 10-krat več topniških granat kot Ukrajina. Zdaj iz več razlogov začenjajo uvajati sisteme natančnejših stavk, ki ne pokrivajo celotnih polj in kvadratnih kilometrov s topniškim ognjem, temveč neposredno zadenejo cilj, to je izvajanje naloge gospodarske učinkovitosti.
Ne smemo pozabiti, da je vojna zelo draga zadeva, zahteva veliko denarja, dolgoročno pa je zmagovalec tisti, ki ima preprosto več denarja, virov in industrijskih zmogljivosti. Zato je natančnost tako pomembna.
Naslednji element so izvidniški sistemi, ki so zaradi uporabe že obstoječe umetne inteligence veliko bolje sposobni prepoznati cilje za napad. Boljše od človeškega očesa. Govorimo o prepoznavanju, ki temelji na pikslih, in ne o omejenem človeškem očesu, ki ga je mogoče prevarati, prevarati.
Naslednji in ključni element je komunikacija, ki se kaže na primer z uporabo sistema za prenos informacij, ki temelji na inteligenci Starlink, ki je danes dejansko odgovoren za sposobnost ukrajinske vojske, da udari predmete na ruski strani.
– Starlink Izkazalo se je tudi, da je problem. Izkazalo se je, da je lastnik Elon Musk preprečil, na primer, velik napad na črnomorsko floto, in to je povsem nova razsežnost, ker imamo nedržavnega akterja, ki vpliva na izvajanje vojaških operacij držav.
Da, in ta vojna tudi na tem področju obrne našo realnost na glavo, saj revolucionira ne le tehnologijo, to je množično uvajanje brezpilotnih letal, sistemov brez posadke, temveč tudi modele informacijskega vojskovanja, družbenega vojskovanja, kibernetskega vojskovanja, vpliva na številnih frontah. Ta vojna je sprožila tudi številne od teh pojavov, ki so se začeli prej, vendar ne v takšnem obsegu. Danes dejansko vidimo informacijsko vojno, vojno, katere cilj je ustvariti prednost ne le na vojaškem področju, ampak tudi v javni sferi, da bi podprli, okrepili in zagotovili boljši vpliv, da bi dosegli želeni učinek.
– Omenili ste tudi preverjanje pripravljenosti ali pripravljenosti zahodne industrije. Tu se je pojavilo veliko dvomov, zlasti v okviru dobave topniškega streliva, ki je v veliko povpraševanje. Vendar se zdi, da jih Zahod vsaj do zdaj ni mogel proizvesti dovolj na dosledni osnovi.
V praksi bi Zahod imel takšno priložnost, če ne bi bilo konceptov in ocen zavezništva, po katerih klasična teritorialna vojna, zlasti v Evropi ali v našem civilizacijskem krogu, ni več mogoča. To je prisililo Pakt Nata, da se premakne na tako imenovane ekspedicijske operacije, ki ne zahtevajo takšne porabe sil in virov v obliki velikih količin streliva, temveč mobilnost gibanja.
Danes vidimo, da je treba zaradi agresivne Rusije in drugih držav, ki uporabljajo vojaško sfero, agresivne politike, ki vključuje oborožene sile kot pomemben element na mednarodnem prizorišču, te načrte in ocene Nata revidirati. To velja tako za obrambne načrte, o katerih se v zadnjem času veliko govori, kot tudi za zmogljivosti držav članic.
Navsezadnje se je ta vojna začela praktično z energetsko vojno, to je z veliko odvisnostjo držav Nata od Rusije, od njenih energetskih virov, in to je bil tudi vzvod pritiska. Ta vojna je razkrila vse te slabosti, spremenljive dejavnike, ki so danes znani in upoštevani. Mnoge države z Združenimi državami na čelu, Evropska unija začenja s proizvodnjo streliva. Ta stava na ubijanje, smrtonosna dejanja se morda zdi idiotska, vendar smo prisiljeni to storiti, ker imamo po drugi strani državo, ki absolutno ne spoštuje demokratičnih vrednot in je preprosto nevarna za nas.
– Ko se Zahod obnavlja, to pomeni, da ponovno povečujemo proizvodnjo streliva, povečujemo industrijsko proizvodnjo, se vračamo k novim vojaškim tehnologijam, ali ne mislite, da bo Zahod, ko se bo vojna nadaljevala, začel oskrbovati Ukrajino z najnovejšim orožjem, ne nujno pred 20 leti?
–Zdi se mi. Vojna je tudi politični element. Zato se morajo politiki odločiti, ali bo izbruhnil, kot se je odločil predsednik Putin, in kakšna bo njegova narava. Vidimo, da so bili politiki tisti, ki so se odločili za prenos novih vrst orožja v Ukrajino.
Če so na začetku prenesli tako imenovano nesmrtonosno orožje, ki je samo po sebi oksimoron, potem nihče ni sanjal o prenosu najsodobnejših tankov, ki se danes že borijo v Ukrajini, vprašanje prenosa tehnologije v obliki sodobnih rea pa sploh ni bilo obravnavano.Na primer, v primeru Združenih držav Amerike, Združenih držav Amerike in Združenih držav Danes pa že vemo, da jih bomo prenesli, vendar še ne vemo natančno, kdaj. To bodo na primer letala F-16, tudi če ni najnovejša različica.
Raketna artilerija je še en primer, kot je HIMARJI, zlasti rakete ATAKAMS, so nekatere najnovejše tehnologije. Obstajajo tudi izvidniški sistemi, ki so trenutno v uporabi v Ukrajini, Ukrajina pa jih uporablja. Govorimo tudi o rešitvah za vodenje in delovanje. Mislim na preneseno znanje, saj eno orožje ni dovolj, prav tako morate vedeti, kako ga uporabljati.
Rezervoarji so odličen primer tukaj Leopard, ki se, če bi ga uporabili v taktiki, pripravljeni za tanke T-72 ali T-55, v taktični uporabi ne bi popolnoma razlikovali od sovjetskih ali ruskih vozil in bi utrpeli izgube v Ukrajini. Najprej jih morate biti sposobni uporabljati, to je, da izkoristite sisteme, ki jih imajo, ukazne sheme. Izziv za ukrajinsko vojsko in ukrajinsko državo je, da se premakneta k tirnicam razmišljanja, k rešitvam, ki jih zahod, Nato, že uporabljamo in imamo od njih koristi.
Ali to pomeni, da se ukrajinska vojska še ne bori po zahodnem sistemu?
– Deloma da, vendar v veliki meri ne, ker je to tudi evolucija. Ne smemo pozabiti, da je Ukrajina praktično začela spreminjati svoje oborožene sile od leta 2014, od prve ruske invazije na Ukrajino, vendar se je pospešitev zgodila skoraj dve leti pred zadnjo invazijo. Mislim na prehod na zahodni sistem usposabljanja. To še posebej velja za usposabljanje posebnih enot, ki so bile predhodnice izvajanja posebnih operacij. Toda takrat ni bilo nobenega tehnološkega prehoda, zato določenih taktičnih odločitev ni bilo mogoče izvesti, ker ni bilo načina in ničesar, na kar bi lahko trenirali.
Posledično se ta preskok v taktiki uresničuje danes, pravzaprav na bojišču, prav tako pa ne smemo pozabiti, da v miru usposabljamo strokovno osebje. Vojska nenehno trenira. Danes se rezervisti borijo v vojni v Ukrajini, to so ljudje vseh poklicev, to so učitelji, igralci, glasbeniki, ključavničarji, zidarji, profesorji, zdravniki, ki nimajo vojne v krvi. Postanejo celo poveljniki različnih ravni in oni so tisti, ki jih je treba nenehno trenirati. Naučiti se morajo uporabljati določene vzorce, hkrati pa nam pokažejo, kakšne odločitve ustvarja bojišče, saj je bojišče tisto, ki preizkuša, katere metode poveljevanja, izvajanja operacij, delujejo v tej vrsti vojskovanja in katere ne.
– Kako v tem primeru ocenjujete proces usposabljanja v Natu na primeru vojne v Ukrajini?
– Danes štab zavezništva in posamezne vojske skoraj stalno spremljajo razvoj razmer na frontah v Ukrajini in upam, da bo tudi poljska vojska uporabila to izkušnjo, videla, kaj se dogaja s posebnimi odločitvami, posebnimi vrstami orožja, posebnimi operacijami in iz tega potegnila zaključke. To so tako imenovane lekcije, ko v bojnih razmerah ne utrpimo izgub. Imamo koristi od ukrajinske krvi, znoja in izkušenj. To vidimo.
Vemo, da Ukrajina nima dovolj razvitih obveščevalnih sistemov in na tem področju se zanaša na podporo Nata, to je satelitske obveščevalne službe, zračne izvidnice itd. To vemo, ker je prišlo do incidentov, kot je bil incident britanskega izvidniškega letala nad Črnim morjem, ki so ga Rusi agresivno prestregli, ali ameriškega izvidniškega brezpilotnega letala, ki so ga sestrelila ruska letala Reaper nad Črnim morjem. Imamo tudi povratne informacije od vojaških poveljnikov na ukrajinski strani.
To je neverjetna zbirka znanja, zavedati pa se moramo tudi, da takšno zbirko znanja zbira tudi ruska stran. Konec koncev, ne samo v ruščini, ker ruska invazija na Ukrajino povzroča zmedo na svetovni ravni. Ravnovesje premikov moči in različnih akterjev se spremeni. Delitev, ki je do nedavnega obstajala med demokratičnim sistemom z Združenimi državami kot voditeljem in nedemokratičnim svetom, v katerem je bila Rusija voditeljica, izginja. Rusija stopa s podstavka. Morda bo igralec druge, morda tretje lige. Ne vemo, toda druge države, ki jih Rusija mobilizira ali jih želijo uporabiti, rastejo iz te izkušnje. Poglejmo si Kitajsko, ki izkorišča te razmere v poskusu, da bi zgradila svoj položaj drugega nasprotnega pola svetovne moči.
– Ko govorimo o izkušnjah in spoznanjih po drugi strani, kako pomembno je za prihodnost, za odnose, za ravnovesje moči, ki ga Rusi uspejo pridobiti za sodobno Natovo opremo?
– Rusi ga seveda analizirajo. Verjetno bodo te informacije šle še dlje. Ta vojna kaže, da je temeljni element varnosti prisotnost zavezništev in zaveznikov. Brez podpore svojih zaveznikov Ukrajina ne bi preživela. Ona bi razpadla in danes bi Rusija nadzorovala večino ukrajinskega ozemlja in zagotovo bi Ukrajini vladale politične sile, ki bi jih nadzorovala Moskva. Potreba po zavezništvih je torej ena od lekcij, ki se jih je naučila Rusija, zato išče zaveznike na Kitajskem, v drugih državah, v državah BRICS. To bi morala biti tudi lekcija za nas. Ostanimo v zavezništvih, ustvarimo ta zavezništva, postanimo močan element, a zavezništvo, saj lahko le skupnost vzdrži močnega agresivnega nasprotnika. Kar zadeva tehnologijo, danes ta zavezništva kažejo, da uvedba embarga ni popolnoma učinkovita, saj z globalizacijo, obveščevalnim delom, gospodarskimi in poslovnimi vezmi celo nasprotne strani trgujejo med seboj.
Rusijo na primer podpira Iran, ki gradi tovarne za proizvodnjo brezpilotnih letal na ruskih tleh. Tehnološko gledano je Rusija vedno uporabljala in še naprej uporablja zahodne rešitve, medtem ko nima znanstvenega in tehničnega potenciala za neodvisno proizvodnjo določenih tehnologij in je prisiljena, vsaj za zdaj, široko uporabljati komponente, sklope in tehnično misel drugih ljudi. Od tu vidimo poskuse nakupa komponent, delov, optoelektronike, mikrovezij, procesorjev, potrebnih za montažo vojaške opreme.
Sami smo sposobni veliko in imamo tehnološke linije, zato moramo zaradi varnosti razmišljati in se zanašati na tehnologijo. Kitajska to ve, kar ponazarja nedavni test elektromagnetne pištole, ki jo Kitajska namerava namestiti na svoje letalonosilke. Zdi se, da se je tehnološka rasa hladne vojne in vojne zvezd, ko je Reaganova Amerika tekmovala s Sovjetsko zvezo, spremenila v tehnološko tekmo med demokracijami in manj demokratičnimi državami. To kaže na pomen vojne v Ukrajini za svet. Njegov pomen presega bojišča same Ukrajine.
Prevedeno iz poljščine
Besedilo je bilo objavljeno v okviru projekta sodelovanja med nami in poljsko revijo Nowa Europa Wschodnia.
Prejšnji članki projekta: Ukrajina – EU: vroč zaključek pogajanj, Ukrajina – pobeg pred izbiro, vzhodno partnerstvo po arabskih revolucijah, v izkrivljenem ogledalu, ki ga Lukašenko prezira, gre v vojno s Putinom, Med Moskvo in Kijevom, klobasa je klobasa Moj Lviv, Putin v galejah, Polotok strahu, Ukrajina izumljena na vzhodu, Novo staro odkritje, In moralo bi biti tako lepo, novoletno darilo za Rusijo, Če bi razpravljali o zgodovini, je zastoj v Minsku
Izvirni naslov članka: Sprememba igre
