Vladislav Surkov je bil nekoč eden najbolj skrivnostnih in hkrati najvplivnejših ruskih politikov, vendar se je že zdavnaj spremenil v sestreljenega pilota. Ni bil le »aide-de-camp svoje ekscelence«, ampak v resnici vodilni ustvarjalec ideologije putinizma, ustvarjalca globalne igre Moskve. Surkov je bil zadolžen za ukrajinsko politiko v Kremlju, pravijo, da je bila njegova naloga, da leta 2014 ustvari “Novorossiya” in dejansko podrejenost Kijeva Moskvi. Verjetno je zaradi neuspeha te misije padel v nenaklonjenost Vladimirju Putinu in izgubil vse svoje uradne in neuradne položaje.
Od časa do časa Surkov spominja na svoj obstoj s precej izjemnimi članki o geopolitičnih temah. Pred kratkim se je odlikoval z novim besedilom, imenovanim “Rojstvo severa” (“Rojstvo severa“), objavljeno na ruskem portalu “Dejanski komentarji”.
Nekateri bralci bodo zastavili razumno vprašanje oziroma očitek: zakaj bi morali biti pozorni na pisanja nekaterih nekdanjih ruskih vladnih uradnikov, ki so že dolgo in globoko izven igre ruske politike? Obtožba je na prvi pogled pravilna. Če pa podrobneje analiziramo najnovejše članke Surkova, lahko sklepamo, da lahko njihovo branje in razumevanje pomaga pri napovedovanju naslednjih zunanjepolitičnih korakov najvišjega ruskega vodstva. Ker tudi zdaj, ko je zunaj zidov Kremlja, Surkov ni izgubil sposobnosti ne le uganiti Putinove misli in namere, ampak jih celo napovedati.
Spomnimo se enega od njegovih prejšnjih člankov, in sicer “Kam je šel kaos? Stabilnost razpakiranja“, objavljeno na istem portalu “Dejanske pripombe” novembra 2021.
Se spomnite tistih dni? Britanska in ameriška obveščevalna služba opozarjata Kijev, da koncentracija ruskih enot blizu ukrajinskih meja ni le blef, temveč priprava na obsežno invazijo. Kakšen je odziv naših politikov, politologov, publicistov? Hee-hee, ha-ha, kakšen drug vdor? Ne more biti, ker nikoli ne more biti. Čakamo na žar, prvomajski dan, velikonočni božič in brez vojne. Memi se širijo po internetu z gospodom Beanom, ki komaj čaka na rusko invazijo. Ni. In čakali smo.
Takrat je bilo treba natančneje prebrati Surkova. Kaj je bilo zanimivo pri tem pisanju? Najprej je avtor zagovarjal ne le smotrnost ruske širitve, temveč tudi neizogibnost, njeno eksistencialno potrebo po Rusiji. Poleg tega je kot pravi intelektualec to tezo razložil s pomočjo drugega zakona termodinamike (Surkov je študiral na Moskovskem inštitutu za jeklo in zlitine), po katerem se entropija (in s tem kaos) ne more zmanjšati, kaj šele izginiti.
“Socialna entropija je zelo strupena. Z njim ni priporočljivo delati doma. Treba ga je vzeti nekje daleč. Izvoz za odstranitev na tuja ozemlja,« svetuje Surkov. Po njegovem mnenju je trajna invazija na tuja ozemlja, okupacija in priključitev še vedno nujna potreba Rusije. “Ruska država se je stoletja s svojo ostro in sedečo politično notranjostjo ohranila samo zaradi neusmiljenega prizadevanja onkraj lastnih meja. Za Rusijo nenehna širitev ni le ena od idej, ampak resnična eksistencialnost našega zgodovinskega obstoja,” je dejal.
Surkov je opozoril, da bo Rusija ostala agresivna, nevarna država za svoje sosede (in ne samo). Hkrati ga je upravičil in zagotovil, da to ni krivda niti ruskih oblasti niti zlasti Rusov. Ker je širitev nujna potreba Rusije, »eksistencialnega«, kot pravi, njenega »zgodovinskega obstoja«. Pravzaprav je Ukrajini povedal: “Zdaj te bomo napadli, pripravimo se!” Toda kdo bi ga poslušal.
Torej, morda bi morali zdaj vsaj slišati in analizirati še eno sporočilo Surkova? Vsaj zato, da bi razumeli zunanjepolitične namere Kremlja.
O čem točno govori novi članek Vladislava Surkova? Ne boste verjeli: o ljubezni Rusije do Zahoda. V enem od komentarjev sem našel zanimivo primerjavo, ki se pritožuje na grozljiv film, ki ga je režiral Aleksej Balabanov “Cargo 200”. To pomeni, da ljubezen Rusije do Zahoda spominja na ljubezen manijaškega policista iz tega filma do lokalne lepotice. Policist je ugrabil dekle, jo lisičil v posteljo, jo zlorabil in jo pripeljal do norosti. Zato je pričakoval, da bo na koncu vrnila njegova čustva.
Surkov članek se začne z omembo mitološkega značaja, duhovnika Janeza (duhovnika Ivana), ki naj bi bil vladar velike in močne krščanske države nekje v Srednji Aziji. Mnogi evropski vladarji v srednjem veku so upali na podporo duhovnika v boju proti “nevernikom”, vendar ga nikoli niso prejeli. Kajti v resnici ni bilo Janeza, ni bilo močnegaNa primer, v primeru Združenih držav Amerike, Združenih držav Amerike in Združenih držav Amerike,
In kakšne vzporednice po vašem mnenju Surkov potegne s sedanjostjo? Da je ta mitska država Ukrajina. Sedanje zahodne oblasti so na to stavile in napačno izračunale, je seveda dejal Surkov.
“V sedanji delitvi sveta geopolitične halucinacije igrajo nič manj vlogo kot v času Vasca da Game. In ni tako pomembno, ali so strategi iz Washingtona v sanjah videli vezeno srajco s tiskom “s tem boste zmagali”. Ali pa so si berlinski strategi predstavljali, da so “kot običajno” s svojim domnevno značilnim “nemškim pedantom” odločno ugotovili vse in predvideli vse. Ali pa so vsi skupaj sprejeli Ukrajino za kraljestvo duhovnika Ivana, za čudovito in pripravljeno na vse v tujini, kar jim bo pomagalo,” je dejal Surkov. Seveda piše besedo “Ukrajina” z malo črko, kar še enkrat opozarja na iluzorno naravo oblikovanja države. Dovolil si bom, da ga popravim slovnično in vsebinsko.
In kaj je po avtorjevem mnenju sila, na katero se lahko »kolektivni Zahod« zanese, da oblikuje »kolektivni sever«? Seveda, Rusija. Takole vidi Surkov:
“Kaj lahko vidite spredaj, če poskušate pogledati čez prizore? Kaj se zgodi, če s šahovnice odstranite lažne koščke? Tam bo Veliki sever – Rusija, Združene države in Evropa, ki bodo tvorile skupen družbeno-kulturni prostor. Triune severni geopolitični grozd”.
Wow! Ni več prekletega “Pindosa” in “Anglosaksoncev”, obstajajo zahodni partnerji-sostorilci.
In kaj so te “napačne številke”, ki jih je treba odstraniti? No, najprej, seveda, Ukrajina. Po Surkovi različici bi se morala Rusija in Zahod nehati prepirati o tem in, kot je rekel šerikov, “vzeti in razdeliti”.
Vendar iz prihajajoče zgodovine ne smemo izpustiti samo Ukrajine. Opazili ste, da v geopolitičnem konceptu Surkova ni prostora za Kitajsko. Kitajska! Prav tako ni Indija, nedavno najbolj naseljena država na svetu. Ni Brazilije in drugih držav članic držav BRICS, do katerih je Putin do nedavnega prisegel večno ljubezen.
Ali Moskva verjame, da bodo vse te države tolerirale takšen prezir? Rad bi videl na primer odziv Pekinga, ki lahko Rusijo zdrobi kot črv samo s svojo gospodarsko močjo.
Surkov omalovažujoče piše o Ukrajini in namiguje na njeno nepristnost. Kot se morda spomnite, je Putin v Bukarešti ob robu vrha Nata poskušal prepričati zahodne voditelje, da “Ukrajina ni država”. Tudi takrat iz tega podviga ni prišlo nič. Čeprav je bila pred 15 leti naša država neprimerljivo šibkejša in bolj razdeljena, kot je zdaj. Zdaj, glede na vojaške uspehe Ukrajine v boju proti “drugi vojski sveta”, takšne teze izgledajo ne le absurdno, ampak norost.
Mimogrede, o Natu. V svojem članku se Surkov spominja, kako je Putin v začetku leta 2000 prosil za sprejem Rusije v Severnoatlantsko zavezništvo, vendar je bil zavrnjen. In tu se pojavi zanimiva točka: ali voditelj Kremlja prosi za “sovražni agresivni blok, ki ogroža varnost Rusije”? Morda se takrat Nato Moskvi še ni zdel »sovražen in agresiven«? Toda počakajte, Putinov predlog je prišel po mnenju Kremlja “največji zločin Nata”, to je bombardiranje Srbije med kosovskim konfliktom leta 1999.
Naj vas spomnim, da je Rusija svojo obsežno invazijo na Ukrajino upravičila z željo Kijeva, da se pridruži zavezništvu. Čeprav je bilo še pred uvodom, je bilo takrat kot vse štiri na nebu. Pojavi se nekakšna shizofrenija. Navsezadnje ni ničesar, kar bi lahko presenetilo.
Toda še vedno, zakaj tako natančno analiziram Surkov članek? Predvidevam, da takšne misli o »globalnem severu« divjajo v najvišjih slojih ruske vlade. Surkov jih po eni strani poskuša sistematizirati in sintetizirati. Po drugi strani pa, da bi sporočili Washingtonu in Bruslju, pravijo, da smo načeloma pripravljeni ne le na pogovore, ampak tudi na sodelovanje. Tako je mogoče blatiti “novo Jalto”.
Samo upamo lahko, da je kolektivni Zahod že pridobil dovolj modrosti v življenju, razumel, kaj je Rusija in kaj lahko pričakuje od nje, da ne bi več igral teh nesmiselnih in hkrati nevarnih iger.
