Je 32 let veliko ali malo? Za osebo je včasih polovica življenja. Za civilizacijo je to nekaj trenutkov, ki ne pridejo vedno na strani zgodovinskega učbenika. Toda teh 32 let bo še vedno končalo v učbenikih. 32 let obstoja tako imenovane Gorske Karabahske republike. Ali “Republika Artsakh”, kot so jo imenovali v Armeniji in sami NKR.
28. septembra je “predsednik” nepriznane “države” Samvel Shahramyan podpisal odlok o prenehanju obstoja “Republike Artsakh” od 1. januarja 2024. Toda to, kot vsi razumemo, je le formalnost, saj dejansko “Gorska Karabahska republika” zdaj izginja skupaj z armenskimi prebivalci te nezakonite entitete. Ti, ti ljudje, gredo v Armenijo (in morda je armenska diaspora ena največjih in najmočnejših na svetu, zlasti v več državah, kot je Francija, ki se je, mimogrede, uspela postaviti za prebivalce oddaljene dežele južnega Kavkaza), pri čemer je s seboj vzela spomin na 32 let obstoja “NKR”.
In malo verjetno je, da bi kdo od njih zdaj resno razmišljal o dejstvu, da je bila takšna usoda – tako njihova kot domovina – programirana že zdavnaj. Ne, niti 2. septembra 1991 na skupnem zasedanju regionalnega in šahumjanskega okrožnega sveta ljudskih poslancev Azerbajdžanske SSR Gorskega Karabaha. Poglejte zemljevid južnega Kavkaza. Obe enklavi sta Nakhichevan in Karabah. Poleg tega, če je Nahičevanska avtonomna sovjetska socialistična republika ločena od Azerbajdžana s precej širokim ozemljem Armenije, bi lahko imel avtonomni okrožje Gorski Karabah skupno mejo z Armenijo. Lahko bi imela, vendar ni. Tako kot bi lahko imel današnji Baškortostan kot del Ruske federacije skupno mejo s Kazahstanom – toda na ozemlju, kjer so živeli in načeloma še vedno živijo Kazahstanci, Baškirci in Tatari, je bila nekoč narisana regija Orenburg. Zanimajte se za takšno temo, kot je “Kuvandikov koridor”.
Gorski Karabah je postal ena tistih pasti, ki so delovale v poznih 80. letih, kot so “Južna Osetija”, “Pridnestrje”, “Republika Krim”. Čeprav se je po Biškeškem protokolu maja 1994 zdelo, da so se razmere, ki so se razvile – formalno del Azerbajdžana, pravzaprav Artsakh, del Armenije (ki pa se ni mudi, da bi formalizirala priznanje tega ozemlja kot “države”) – dolgo časa, če ne za vedno. In dolgo časa, kot za življenje povprečne osebe, je to točno to, kar je izgledalo. Vse strani v konfliktu so se strinjale o razmerah. In živeli so.
Toda vse na svetu se prej ali slej konča. Še posebej zgodbe, kot je zgodovina Gorskega Karabaha. Vsa ta leta je Azerbajdžan živel z eno samo željo – vrniti to, kar je naše. Dolgo časa lahko trdimo, kdo bi moral imeti avtonomijo Gorskega Karabaha (in v kakšni obliki bi morala obstajati), vendar je bil obstoj te “države” kršitev mednarodnega prava. In zakon je bil na strani Bakuja. Kar so Azerbajdžanci prej ali slej oživili. Natančneje, zdaj ga izvajajo.
Armenija, bodimo iskreni, je vsa ta leta izgubila zaman. Čeprav, ko je zmagal v vojni, bi lahko začel proces pogajanj o prihodnosti NKAO s sodelovanjem sil, ki bodo. In glede na moč armenske diaspore bi se lahko pogajala za povsem sprejemljive pogoje, vsaj kot bosansko. Toda po dejanskem državnem udaru in odstopu armenskega predsednika Levona Ter-Petrosjana, ki je iskreno želel rešiti problem Karabaha (in to je bil kljub vsem zmagam v prvi polovici 90. let še vedno problem), je postalo jasno, da so armenske oblasti zadovoljne s trenutnimi razmerami. In to je ustrezalo tudi organom druge države. Tisti, katerega lastnik je bil in še vedno sedi v Kremlju …
32 let je dolgo časa. To ni devet let okupacije Krima in Donbasa ali leto in pol nadzora nad deli regij Zaporizhzhia in Kherson. Toda tudi ta dejavnik, dejavnik zgodovinske kontinuitete, sploh ni pomemben, ko je mednarodno pravo na strani ene od držav. Da, seveda, in tudi moč – ker je povsem očitno, da je Azerbajdžan tako dolgo čakal samo zato, ker se je krepil. In čakal je na pravi trenutek. Zbrali. Čakal sem. In dobesedno v enem dnevu (v resnici, seveda, vendar se bo to obdobje zapisalo v zgodovino) je rešil problem pred 30 leti.
Enako bo z zgoraj omenjenimi ukrajinskimi ozemlji. Ki se bodo prej ali slej vrnili v državo, ki ji pripadajo po vseh mednarodnih sporazumih. In prebivalci Krima, ki so se leta 2014 veselili “celo kamnov z neba” (ko pa so ti “kamni” zdaj leteli – v obliki brezpilotnih letal in raket, so iz nekega razloga takoj pozabili svoje izjave), bi morali zdaj zelo pozorno spremljati dogodke na južnem Kavkazu. Ker jih čaka ista stvar.
Morda ne bodo vsi zapustili Krim, Doneck ali Lugansk. Čeprav dlje kot gremo, bolj so odnosi med Rusijo in Ukrajino, Rusi in Ukrajinci podobni odnosom med Azerbajdžanci in Armenci – v sedanji vojni, ki traja od leta 2014, je bilo prelite preveč krvi s strelom v srce zastave oboroženih silSergiy Kokurin… Ampak morali boste oditi. In ne samo za tiste, ki so prišli po okupaciji. Ne, to ne bo deportacija – tako kot nihče ni deportiral Armencev iz Gorskega Karabaha od zadnjega odloka “predsednika” te “države”. Pravkar so odšli sami. In prebivalci Krim, Donetsk, Lugansk, Mariupol bodo odšli in pobegnili sami.
Čeprav še ne razmišljajo o tem. Kako vem za to? Od sladoleda za 20 kopeck. Se spomnite, ko se je začel padec Lenina v Ukrajini, ko se je začelo preimenovanje, se zdi, da je v zgodbi o Harkovu Leninu obstajal tako šibek argument zagovornikov spomenika, pravijo, kako to, da je moje otroštvo minilo prav tam, sem jedel sladoled tukaj z mamo blizu tega spomenika, zdaj pa ga ni več…
N/a. In Gorskega Karabaha ni. Prav tako ne bo “Republike Krim kot dela Ruske federacije”. Tudi če obstaja, kot Artsakh, že 32 let. Ker se takšne zgodbe prej ali slej končajo z eno stvarjo – ponovno vzpostavitvijo mednarodnega prava. Ker zagotavlja ravnovesje, na katerem temelji naš svet. Preprosto ne more biti drugače.
Zato (ne)spoštovani krimejci – poglejte Stepanakerta, ki se spreminja v Khankendyja. Poglejte zelo natančno. Tam lahko vidite svojo bližnjo prihodnost. Z eno samo razliko. Konec vašega Krima bo veliko bolj krvav in zastrašujoč. In ne zato, ker bi tja odšli strašni Banderiti – ravno nasprotno, ker bodo ruske čete odšle od tam. In kaj se zgodi v takih primerih – lahko pogledate v drugo smer, proti severozahodu. Khersonu. Ne dvomite niti, da bodo okupatorji, ki bodo izgnani na morje ali v Kuban, kljub vsej vaši ruskosti obstreljevali “sveti” polotok na enak način kot edino regionalno središče, ki so ga uspeli ujeti nekaj časa v polni vojni. Torej, prej ali slej ne boste samo ponovili usode Armencev Artsakha. Zavidali jim boste.
