V zadnjih tednih se je ukrajinski informacijski segment ponovno razplamtel v razpravi o (ne)možnosti dialoga s kakršnimi koli predstavniki ruske strani – bodisi s Putinovim spremstvom (načeloma se ga celo Nestor Šufrych že izogiba, vsaj to je izjavil na nedavni sodni obravnavi), bodisi s “opozicijo” iz Liberalnodemokratske stranke in Komunistične partije Ruske federacije pod nadzorom Kremlja ali s predstavniki politične in kulturne ruske liberalne “množice”. S slednjim je zgodba veliko bolj zapletena.
Sam pogovor v kontekstu trenutne rusko-ukrajinske vojne še zdaleč ni nov. Da, vsaj od leta 2014 je postalo jasno (čeprav na žalost ne za večino ukrajinske družbe v tistem času), da je nadaljevanje gledanja televizijskih oddaj ali filmov z Mihailom Porečenkovim, potem ko je streljal na položaje ukrajinske vojske na letališču Doneck, milo rečeno, slabo vedenje. Čeprav, priznajmo, leto pred tem, leta 2013, je bilo mogoče videti tudi na osrednjih ukrajinskih televizijskih kanalih v najboljšem času.
Vendar, ali je ruski izdelek sploh izginil iz našega informacijskega polja? Žal ne. In ni bil on, ampak ukrajinski izdelek, ki je bil standardiziran v radijskih kvotah. In niti ni tako občasno in občasno prišlo do spopadov na televiziji, kot so novoletni “modre luči”, “ironije usode” ali “puhasti” koncerti 9. maja, filmski izdelek v ruskem jeziku pa je bil delno predstavljen brez prevoda in sinhronizacije v državni jezik (v najboljšem primeru – z ukrajinskimi podnapisi). Bistvo problema je, da so tudi takrat Ukrajinci, ki so bili nekoliko nepripravljeni popolnoma opustiti ruski izdelek (ne le kulturni, ampak tudi politični), začeli iskati racionalno, proukrajinsko, “dobro” zrnje med lokalno rusko javnostjo.
Se spomnite, kako so bili Ukrajinci navdušeni, potem ste v letih 2014-2016 gledali video z ruskim igralcem Mihailom Efremovom? V njih je recitiral protiputinske pesmi, ker naj ne bi podpiral politike predsednika Ruske federacije glede okupacije Krima in dela Donbasa. Toda v kolikšni meri so bili takšni »videoposnetki« učinkoviti v spopadu s Putinovim režimom v Rusiji? In končno, leta 2020 se je umetnik sam odkrito odrekel svoji “ustvarjalni opoziciji” ruskim oblastem – “hrani ljudi umetnosti” (to je citat!), leta 2022 pa je že za zidovi ruskega zapora, kjer je končal po smrtni nesreči, ki jo je pijan povzročil – podprl Putinovo tako imenovano “posebno vojaško operacijo”.
Na splošno, da, po letu 2014 je Putin vse manj govoril občinstvu z ukrajinskih zaslonov. Toda ruske “govoreče glave” (tiste iz pogojnega opozicijskega taborišča) niso šle nikamor. Poleg tega so pogosteje konec leta 2021 prihajale novice o morebitnem stopnjevanem napadu ruske vojske, ki se je množil v bližini ukrajinskega ozemlja na Ukrajini, bolj aktivno v ukrajinskih medijih, poleg glasov lokalnih strokovnjakov pa so bile slišane tudi izjave ruskih kolegov. Na primer, Andrej Illarionov (nekdanji ekonomski svetovalec predsednika Putina), ki je sredi 2000-ih emigriral v ZDA, kjer je tri tedne pred obsežno invazijo začel delati v Centru za globalno svobodo in blaginjo na inštitutu Cato v Washingtonu, je v pogovorni oddaji Savika Šustra (oh, še en ruski novinar “opozicije”) trdil, da ne bo prišlo do množičnega ruskega vojaškega napada. Zanima me, kaj je mislil zjutraj 24. februarja 2022, po svojih napovedih?
Konec koncev, ko je ruska vojna proti Ukrajini vstopila v polno fazo, strokovni glasovi z ruske strani niso izginili, nekateri pa na ukrajinski strani YouTube so postali eden najbolj priljubljenih. Tako sta po izračunih Detector Media v obdobju od 24. februarja 2022 do 1. junija 2023 dva Rusa vstopila med prvih pet tega video gostovanja v Ukrajini: Mark Feygin in Andrej Piontkovski. Med prvimi dvajsetimi so Rusi predstavljali natanko polovico ukrajinskega YouTube segmenta.
Ti statistični podatki sami po sebi niso nekakšna katastrofa. Za razliko od Ruske federacije v Ukrajini obstaja svoboda misli, govora, dostopa do informacij in izbire, kaj brati, kaj poslušati in kaj gledati, tudi po vojaškem pravu (če to seveda ne škoduje nacionalni varnosti in ozemeljski celovitosti ukrajinske države).
Bistvo je drugačno – kakšen je smisel takšnih dejavnosti teh ruskih ustnikov v Ukrajini? Samo za kritiko Putina? V zadnjih 18 mesecih vojne je postalo jasno, kdo sta ruski voditelj in Ruska federacija kot celota. Tudi za tiste Ukrajince, ki niso želeli opaziti vojne v vzhodni Ukrajini do februarja 2022 ali verjeli, da je vse to “čisto politika”. Ali to res slabi moč samega Vladimirja Vladimiroviča v sami Rusiji? Lahko se skromno domneva, da je malo verjetno. Zato vprašanje “za kaj je vse to?” doslej izgleda vsaj retorično.
Mogoče je to Vprašanje ni tako neodgovorjeno. Se spomnite lanskoletnega primera z Latynino? Da, govorimo o pisatelju, ki se imenuje (in pogosto iz nekega razloga jo tako postavljajo ukrajinski novinarji, ki jo povabijo na svoje oddaje pod takšnim ugledom) kot opozicija sedanje vlade v Ruski federaciji. 13. marca 2022 na svoji strani v Cvrkutati Trdila je, da smo v Ukrajini priča oživitvi Kijevske Rusije. In prav v Kijevu bo kmalu skoncentriran “rusko govoreči svet demokratičnega, tržnega in zahodnega”. To je nekakšna svetloba, rahlo aromatizirana z liberalizmom, “ruski svet” v Kijevu.
Ali ni to ista stvar, ki jo Arestovič napoveduje v zadnjem času (pogost gost) YouTube-oddaje istega Feigina)? Pravijo, da je Putin seveda zločinec, tako kot njegovi sodelavci. Toda sami Rusi niso krivi za nič. In sama ruska kultura je lepa. In zakaj ni iz Kijeva (mati “ruskih mest”) začeti oblikovati novo rusko (ali natančneje “rusko”) skupnost, ki bi se lahko oblikovala prej, če ne bi bilo Putina in njegove invazije, ki je porušila to “zgodovinsko” rusko-ukrajinsko harmonijo. In kar je mogoče premagati z razpravo na različnih platformah (na primer literarnih) nekje na drugi strani oceana ali vsaj zunaj konfrontacijske Ukrajine in Rusije.
Konec koncev, ali ni to isto kot še en ruski opozicijski lik, Maksim Katz, ki kljub splošnemu političnemu brezupu na predvečer predsedniških volitev v Rusiji še vedno velja za možnega kandidata iz liberalnega tabora, kar bi lahko povzročilo “hrup” med volilno kampanjo jeseni 2023 – spomladi 2024. Tudi če iz enega ali drugega razloga ni mogoče sodelovati na volitvah. Čeprav se Katz doslej sestaja ne v Moskvi ali Sankt Peterburgu, ampak v Londonu. In če je Hodorkovski pripravljen iti na srečanje z njim, potem se podporniki aretiranega Navalnega še niso strinjali z njegovo idejo o združitvi ruske opozicije. In jasne metode soočenja s Kremljem še niso bile objavljene. In ali so lahko protivojni in protiputinski protesti, ki jih je napovedal, učinkoviti v evropskih mestih, ne pa tudi v ruskih mestih?
Vendar naj Katz sam, njegovi prijatelji in na koncu Rusi iščejo odgovore na ta vprašanja. V tej celotni zgodbi bi morali Ukrajince zanimati le, kako ta morebitni kandidat iz tabora ruskih liberalcev vidi prihodnost rusko-ukrajinskih odnosov. Obsodil je vojno. Poudaril pa je, da je za to v prvi vrsti kriv Kremelj, Rusi pa so večinoma žrtve Putinove slabo premišljene odločitve.
In Ukrajinci zanj je del istega “ruskega sveta”, samo liberalni, poslovni, Macbook na mizi in vedno z odprtim vizumom za Združeno kraljestvo. Navsezadnje smo skupaj gledali iste filme, kuhali iste jedi za novo leto, poslušali ruski rock (aka opozicija!) …
Toda naj to ostane notranjepolitična zadeva ruske politične elite (oziroma njenih ostankov). Dokler ruske okupacijske sile še naprej stojijo na ukrajinskem ozemlju, se v mestih in vaseh Ukrajine izstreljujejo sovražne rakete in napadalni brezpilotni zrakoplovi, vprašanje ruskih odškodnin za odškodnino za škodo, povzročeno Ukrajini zaradi vojne, in sama ukrajinska stran se ne šteje za enakovredno, ampak kot del nekega ruskega geopolitičnega ali civilizacijskega projekta ni pomembno, kdo bo še naprej vladal Rusiji (tudi če to ni Putin). Kakšne so zunanjepolitične smernice te osebe in ali je ruska država demokratična ali ne?
Končno, malo zgodovine. Poučno.
Po oktobrski revoluciji so v Ukrajino prispeli ešaloni “bele garde”: oba sta prepričala imperialiste in podpornike idej februarske revolucije.
Proces se je po aprilu 1918 okrepil – s pojavom ukrajinske države. Njegov vodja, Pavlo Skoropadsky, je s precej dobrimi nameni poskušal povabiti ruske figure in znanstvenike v Kijev (mnogi od njih so bili navsezadnje ukrajinskega izvora, kot je prvi vodja ukrajinske akademije znanosti, Volodimir Vernadski), ki bi pomagal pri lokalnih državnih gradbenih, gospodarskih in kulturnih procesih.
V ta namen so se ukrajinski diplomati s posredovanjem Nemčije celo dogovorili z boljševiki o vožnji “državnih vlakov” iz Moskve in Petrograda v Kijev, ki so te ljudi odpeljali ven in jih pogosto rešili pred represijo.
Kasneje je bila v Kijevu ustanovljena ruska diaspora ubežnikov iz “Sovjetije”, kot je Skoropadski imenoval boljševiško Rusijo.
Vendar pa je kasneje hetman sam kritiziral vedenje novincev v Kijevu in celo poskušal razlikovati posebno shemo od tega, ki jo je hranil v svojih spominih.
“Ob prihodu človek molči, spi in poje – to je prva faza. Drugi hvali, pravida je Ukrajina čudež in jezik evfoničen, podnebje je lepo, Kijev je lep in vlada je normalna, z eno besedo, raj!« se spominja Skoropadski o trendu obnašanja Rusov v Kijevu.
Toda v nekaj tednih, po njegovem mnenju, se je začela tretja faza kritike: »Čez nekaj časa Rusi vidijo enega tistih, ki so prišli prej. Po tem se začne tretja faza. Še vedno je vesel in prijazen, vendar vozi s kočijačem in slabi so. Tlakovci so včasih slabe kakovosti.
“Dovolite mi,” mu rečete. – Spomnili se boste, da v Sovjetski zvezi … Hvala Bogu, da smo živi,« se spominja hetman.
Po tem, po njegovem mnenju, se je po zelo kratkem času začela četrta faza.
“Že dobro je oblečen, dobro nahranjen, rdeč. ” Ali veste, kaj bom rekel – vaša Ukrajina je nesmisel … Treba je ustvariti eno samo nerazdeljeno Rusijo in ni Ukrajincev, vse to je izum Nemcev,” je dejal Pavlo Skoropadski.
Nisem prepričan, da se je situacija v 100 letih korenito spremenila.
Vsaj še ena ruska invazija na Ukrajino kaže nasprotno.
