Po zadnjih izjavah Elona Muska o Ukrajini in še posebej po posmehljivem memu o Volodimirju Zelenskem kot večnem beraču za denar, razen če je nekdo len ali prikrajšan za internet kritiziral ameriškega multimilijarderja. Eden od Ukrajincev – lastniki avtomobila Tesla – na avtu je celo zapisal: “Oprosti! Kupil sem ga, preden sem vedel, da je Musk kreten.” Spomnimo se lahko tudi nekoliko starejših (čeprav še vedno svežih v spominu) zgodb o tem, kako je Musk blokiral delovanje sistema Starlinkda bi preprečili napade na rusko floto v Sevastopolu, vedno znova obsoja dodeljevanje sredstev ZDA za pomoč Ukrajini, saj posreduje pripovedi o ruski propagandi.
V takšnih realnostih nedavna fascinacija z Muskom v Ukrajini kot navidezno briljantnim izumiteljem in izjemno uspešnim (tukaj se zdi) poslovnežem ni več tako opazna. Na policah knjigarn je še vedno ducat knjig o njem ali njegovem podjetju. In še vedno ne manjka – niti v Ukrajini – tistih, ki menijo, da je Musk vzornik, tehnični genij, ki spreminja svet. Kot da so to prihodnost.
Kaj imajo humanitarci in njihova odrešitev opraviti s tem? Ni prvo leto (in ne prvo desetletje), da je prevlada mnenja, da je njegova ključna naloga usposabljanje visoko specializiranih strokovnjakov z jasno opredeljenim seznamom spretnosti in sposobnosti, postala vse bolj očitna v izobraževanju, vključno z ukrajinskim izobraževanjem. Veliko učencev in študentov misli enako. Zato je malo verjetno, da je za bodoče matematike, biologe, IT strokovnjake itd. Študij humanistike tisto, za kar si običajno prizadevajo.
Ni trditve, da bi morale izobraževalne ustanove, zlasti visokošolske, usposobiti strokovnjake za določene specialnosti. Toda ali to pomeni, da bi se morali osredotočiti izključno na eno ozko področje? Mnogi bi rekli da. Primer Elona Muska vse bolj prepričljivo trdi, da ni. Kajti njegove izjave o politiki ali zgodovini so preveč zgovorna ilustracija, da je lahko tudi najbolj genialen izumitelj ali podjetnik zgolj ignoramus zunaj svoje sfere.
V ukrajinski realnosti je to stara in banalna zgodba, ko mnogi predstavniki nehumanitarnih specialitet menijo, da so sposobni razpravljati o zgodovinskih, jezikovnih ali literarnih temah. Čeprav v resnici niso, se to pogosto kombinira z devalvacijo humanistike kot take. Da ta tvoja zgodba sploh ni znanost.
To je bilo zelo opazno pri uvedbi obveznih objav v revijah, ki so indeksirane v podatkovnih bazah Scopus ali Splet znanosti. Noben racionalen argument, da so te osnove, ki so učinkovita orodja za matematične ali naravoslovne znanosti (univerzalne narave), neprimerne za humanistiko in ne bodo popravile nobenega od njihovih številnih resničnih problemov v Ukrajini, niso bile veljavne in so bile običajno naletele na prezir in pomanjkanje niti kančka razumevanja. Rezultat je bil predvidljiv – psevdoznanstveniki iz zgodovine ali drugih humanističnih ved čudežno izpolnjujejo vse zahteve “Scopusa”. Hkrati pa morajo vestni raziskovalci premagati dodatne umetne ovire, ki jih je v našem izjemno birokratiziranem izobraževalnem sistemu že veliko.
Vse to ne zanika številnih problemov s humanistiko v Ukrajini – psevdoznanstvenikov, plagiatorstva in mnogih drugih. In strokovne skupnosti na določenem področju ne bi smele dopuščati takšnih pojavov. Vendar ti problemi niso posebej humanitarni. To je šele, ko doktor tehničnih znanosti in dekan na Kijevski nacionalni univerzi. Mykola Teslya je odkrito širil protiznanstvene neumnosti, zato to ni bil razlog za zasmehovanje in nadlegovanje celotne industrije. Po drugi strani pa, ko pride do še enega škandala o plagiatorstvu in šarlatanizmu v humanistiki, je naslednja reakcija skoraj vedno “no, to so humanitarci, kaj še lahko pričakujete od njih …”.
Kljub vsemu življenje okoli nas na najbolj boleč način kaže, kako pomembno je biti vsaj osnoven v zgodovini, politiki in kulturi. Razumeti, kje so prijatelji in kje so sovražniki. Da se je nemogoče “pogajati na sredini” ali “samo prenehati streljati” z Rusijo. Da je ruska agresija proti Ukrajini zakoreninjena skoraj izključno v zgodovini in kulturi te države in njenih prebivalcev. Obstaja visoka cena za ignoriranje ali zanemarjanje zgodovine.
Ta cena je še višja zaradi vsestranskosti problema. Koliko strokovnjakov z različnih področij na Zahodu se še vedno ne zaveda, da Rusija ni »skrivnostna ruska duša« in »velika ruska kultura«, ampak skupnost barbarov, ki razumejo in cenijo samo silo. Ne morejo in nočejo razumeti, da edini način, da se znebimo ruske grožnje, ni iskanje kompromisov z njo, žrtvovanje Ukrajine, strah pred stopnjevanjem napetosti ali jedrsko vojno, ampak zadajanje odločilnega poraza ruski grožnji.Darilo. In če bi vedeli vsaj malo o zgodovini, vsaj zgodbo o “pomiritvi” Hitlerja v 1930-ih, potem vse morda ne bo tako žalostno.
Možno je biti genij v tehnologiji in laik pri vsem ostalem. Možno je biti velik zgodovinar ali literarni kritik, vendar se ne prilagajati resničnemu življenju. Takšne skrajnosti – namreč se promovirajo kot zaželen scenarij v okviru usposabljanja strokovnjakov ozkega profila – so pot nikamor. Seveda ne morete brez uporabnih veščin, ker so osnova. Toda tudi najboljši strokovnjak na svojem področju mora ustrezno zaznati svet okoli sebe. Zato je treba preseči čisto eno disciplino. Potrebno je ne le vedeti, ampak tudi razumeti. Navsezadnje izpolnjevanje celo tako navidezno preproste državljanske dolžnosti, kot je glasovanje na volitvah, zahteva osnovno usmeritev v politična, gospodarska, socialna ali zgodovinska vprašanja
