Zgodovina papeštva je polna vzponov in padcev. Obdobja vzpona, moči in moči Svetega sedeža so se izmenjevala z obdobji šokantnega upada vpliva, teže in moralne avtoritete. Obstajajo vsi razlogi za trditev, da zdaj živimo v novem obdobju krize papeštva. Papež Frančišek pooseblja prihod tega obdobja.
Obsežna ruska agresija na Ukrajino je povzročila resne geopolitične pretrese. Svet je bil razdeljen na tiste, ki močno obsojajo Rusijo za agresivno vojno, in tiste, ki z njo ravnajo prizanesljivo in “z razumevanjem”, poskušajo upravičiti agresorja. Obstajajo tudi države, ki neposredno ali posredno pomagajo Kremlju. To je paradoks, vendar dejstvo: v 21. stoletju se svet ne more združiti glede zamisli o obsodbi imperialistične vojne agresije in privedbi agresorja pred sodišče. Posebno mesto na tej čudni in cinični geopolitični šahovnici zavzema položaj Vatikana.
Od samega začetka ruske invazije je bil položaj Svetega sedeža poln protislovij in protislovij. Besede podpore Ukrajini in obsodba agresivne vojne so bile tesno prepletene z obtožbami proti Natu, ki je izzval Moskvo s svojim lajanjem. Obstajajo pritožbe, da so ukrajinski begunci v Evropi obravnavani bolje kot migranti iz Afrike in Azije. Frančiškova obsesivna želja, da bi našel »dobre Ruse« in skupne verske procesije, ki jih je organiziral Sveti sedež z ukrajinskimi in ruskimi državljani, je zabrisala mejo med žrtvijo in agresorjem. Papeževa mirovna prizadevanja so bila videti nepoštena in so postavila pod vprašaj njegovo sposobnost, da dojema resničnost takšno, kot je. Periodična razmišljanja o »veliki ruski kulturi, dediščini in zgodovini« so bila podobna poskusom prikrivanja ugleda agresorja v očeh civiliziranega sveta. Pozivi Bogu, kot so »osvetlitev Rusov« in »bratov, oblasti Ruske federacije« s prošnjo za obnovitev dogovora o žitu, so bili razumljeni bolj kot poziv temnim silam in popustljivost zlu.
Frančiškov govor udeležencem X. vseruskega dneva katoliške mladine v Sankt Peterburgu 25. avgusta je imel poseben odmev. Zdi se, da si je papež zastavil cilj, da dvigne moralo agresorja, ki je po letu in pol velike vojne proti Ukrajini nekoliko padel. Papež se je odločil, da se bo pritožil na moskovsko cesarsko zgodovino in slavil zmage in dosežke ruskega imperializma. Pozval je, naj ne pozabimo, da so “potomci velike Rusije”. Frančišek je omenil tudi Petra I in Katarino II., ustanovitelja in ustvarjalca ruskega imperija. Ruse je pozval s prošnjo, naj se “nikoli ne odrečejo tej dediščini velike matere Rusije”. Pravzaprav je papež uradno blagoslovil ruski imperializem s tem, ko je pokazal globoko nepoznavanje zgodovine in pljuval pred krvavim ukrajinskim narodom, ki vodi vojno proti sedanjim potomcem Petra I. in Katarine II.
Zaradi pravičnosti je treba povedati, da je Vatikan večkrat izrazil podporo ukrajinskemu ljudstvu in obsodil rusko agresijo. Tudi enkrat ga primerjamo z nacisti. V papeževih govorih so bili omenjeni tudi tisti, “ki požrejo svoje sosede”. Toda to ni dovolj, da ne vidimo objektivne resničnosti: Vatikanu manjka celosten pogled na svet, razumevanje resnice, meja med dobrim in zlim, žrtvijo in agresorjem.
Sodobni Vatikan vidi svet skozi levičarska postmoderna očala, kjer je vse relativno. Resnica ne obstaja. Koncepta dobrega in zla sta zamegljena. V tem sistemu svetovnega nazora obstaja tudi predsodek do zahodne civilizacije in njenih dosežkov. Nevera v vrednote in ideje, ki so nekoč postale temelj evropske moči. Poskuša zavrniti klasično zgodovinsko dediščino. Od tod tudi papeževe besede o manifestacijah rasizma v odnosu do Ukrajincev v ozadju odnosa Evropejcev do nezakonitih priseljencev iz Azije in Afrike. V tem pojmovanju svetovnega nazora tudi Vatikan podzavestno delno dojema Rusijo kot žrtev »slabega zahoda«.
Nekoč so bili papeži organizatorji križarskih vojn proti nevernikom. Vojaške operacije križarjev na Bližnjem vzhodu že dolgo niso veljale za nekaj izjemno pravičnega, junaškega in pogumnega. Toda sodobni Vatikan iz nekega razloga občuduje zunanje sile, ki so nekoč ogrožale krščansko civilizacijo in prinašale strašno uničenje in umore milijonov ljudi. 2. septembra je papež Frančišek pozval k “mongolskemu miru” na Zemlji. Med srečanjem z mongolskim predsednikom Ukhnaagiinom Khurelsukhom v Ulan Batorju je Frančišek pohvalil tradicijo države, ki sega v čas Mongolskega cesarstva. Dejstvo, da je imperij stoletja lahko obdržal tako oddaljene in raznolike dežele, priča o neverjetni sposobnosti vaših prednikov, da vidijo izjemne lastnosti narodov, ki so živeli na tem ogromnem ozemlju, in da te lastnosti postavijo v službo skupnega razvoja. Ta model je treba ceniti in”Da bi preprečili uporabo tega dne in starosti,” je dejal papež.
Težko je reči, kaj je glava Svetega sedeža mislila z uvedbo “mongolskega modela”. Mongolska vojska je med agresivnimi pohodi v 13. stoletju osvojila na stotine mest in vasi ter ubila milijone ljudi. Zgodovinarji ocenjujejo, da je bilo med mongolsko invazijo ali takoj po njej izbrisanih okoli 11% svetovnega prebivalstva. Skupno število žrtev mongolske invazije je ocenjeno na približno 38 do 60 milijonov ljudi v Evraziji.
Grozodejstva, ki so jih zagrešili Mongoli, so zgrozila očividce tistega časa, navajene na vojne in krutost. Teror in množično iztrebljanje vsakogar, ki jim je nasprotoval, je bila običajna mongolska taktika. Če se sovražnik ni hotel podrediti, so Mongoli uporabili strategijo totalne vojne. Uspeh mongolske invazije je bil v veliki meri odvisen od sposobnosti sejanja strahu. Ustanovitelj Mongolskega cesarstva, Džingis-kan, je izvajal množične umore moških in fantov osvojenih držav, ne glede na to, ali so bili bojevniki ali civilisti.
Mongolski pohodi na severu Kitajske, Srednje Azije, vzhodne Evrope in Bližnjega vzhoda so povzročili znatno uničenje. Cvetoča mesta so bila opustošena. Civilizacije in dobro uveljavljeni namakalni sistemi so se zmanjšali. Uničenih je bilo veliko kulturnih vrednot, zgradb in knjižnic. Osvajanja Mongolov so povzročila lakoto in osvojena ljudstva vrgla več stoletij nazaj v civilizacijski razvoj.
Poleg tega je treba omeniti negativni vpliv, ki ga je imela mongolska invazija na dežele moderne Ukrajine-Rusije. V prvi polovici 13. stoletja se je na ozemlju Ukrajine pojavila težnja, da postopoma premaga fevdalno razdrobljenost in oblikuje enotno centralizirano državo. Vodilno vlogo v tem procesu je imela Galicija-Volynska kneževina. Na predvečer pohoda Batu kana je galicijski princ Danylo Kijev priključil svojemu posestvu. Vendar pa njegovi načrti za izgradnjo države niso bili uresničeni. Decembra 1240 so glavno mesto Rusije osvojili in opustošili mongolski osvajalci. Takrat je po različnih ocenah v Kijevu živelo od 30 do 50 tisoč ljudi. Osebe. Toda po pokolu, ki so ga zagrešile mongolsko-tatarske horde, je v prestolnici ostalo le nekaj tisoč. Kijev je lahko obnovil predmongolsko prebivalstvo šele v XVIII. Stoletju. Velik udarec je utrpela tudi država Galicija-Volyn. Morda je bil to razlog za izgubo neodvisnosti 100 let kasneje.
Zanimivo je, da takratni papeži Mongolskega cesarstva niso imeli za vzor in primer sodelovanja med osvojenimi narodi in so načrtovali križarsko vojno proti Mongolom. Kot del teh diplomatskih pobud se je Vatikan aktivno pogajal z Danylom Galitskyjem. Na žalost drugi evropski monarhi niso pokazali prave želje, da bi nasprotovali mongolskim Tatarom. Vsak je imel svoje interese. Danielovi poskusi, da bi deloval neodvisno proti številnemu sovražniku, so se končali z neuspehom.
Zdi se, da je sodobni Vatikan pripravljen upravičiti ali ignorirati zločine, če jih niso zagrešili priseljenci iz klasične Evrope. V svoji obsesivni želji po stigmatizaciji kolonialne dediščine in belega rasizma je Sveti sedež izgubil svoj moralni kompas, svoja načela in zgodovinsko resnico. Ni presenetljivo, da so krvavi, brutalni imperiji, kot so mongolski ali ruski imperiji, napovedani kot občudovanja vredni modeli razvoja.
