Na začetku obsežne ruske invazije je predsednik Ukrajine Volodimir Zelenski objavil videoposnetke, v katerih je prvič izjavil, da je od samih Rusov odvisno, “ali želijo vojno”, se zahvalil “tisočim vrednim Rusom”, ki so tvegali, obsodili agresijo, jih pozvali, naj zapustijo Rusijo, in navdihnili, da je boj proti agresorju tudi boj za njihovo državo.
Vendar pa so bili do konca pomladi pozivi Zelenskega Rusom končani. Uradne ukrajinske oblasti so začele iskati drugačen diskurz o Rusiji in njeni prihodnosti. “Danes že obstaja predhodno soglasje med vlado in civilno družbo, vključno z analitičnimi, državnimi in nedržavnimi strukturami, da je propad ruskega imperija nujen za popolno zmago Ukrajine, zato je delitev Rusije naša končna zmaga,” mi je povedal Vitalij Kulyk, direktor Kijevskega centra za študije civilne družbe.
Ta vizija se je uveljavila v Ukrajini, ker na Zahodu še vedno vlada iluzija, da je Rusijo mogoče sproti demokratizirati ali da se je mogoče pogajati s Putinom. To iluzijo je najbolj jasno izrazil Thomas Friedmann na straneh The New York Times“Če Putin zmaga, rusko ljudstvo izgubi. Če pa bo Putin izgubil in mu bo nasledil kaos, bo izgubil ves svet.”
“Mislim, da ni treba skrbeti za propad Rusije, to je optimalen scenarij, ki mu sledimo, saj drugi ne predvidevajo izhoda iz te vojne,” poudarja Kulik, “Kremelj nam še naprej prodaja, prvič, strah pred jedrskim orožjem, ki ga Zahod ni premagal in ki še naprej drži Zahod za talca; drugič, iluzija, da ima Rusija neomejene vire in je sposobna dolgo vojskovati; Tretjič, prepričanje, da se lahko domači politični režim nenehno reproducira. To so tri komponente napačnih pogledov današnjih rusologov, nekdanjih sovjetologov. V povezavi s to vizijo vidijo edini izhod v tem, da Rusijo spodbudijo k razvoju, čakajoč, da pride Gorbačov in oznani perestrojko.«
Apokalipsa se je že zgodila
Kulik je eden od zagovornikov Foruma svobodnih narodov post-Rusije, platforme, ki je potekala lansko pomlad in poletje v Varšavi in Gdansku. Forum je celo predlagal zemljevid post-Rusije ali potencialni razpad ozemlja Ruske federacije.
“Ko smo s kolegi pripravili zemljevid naše vizije razpada Rusije, to delo ni našlo ustrezne podpore od zunaj [української, – прим. І. К.] Dojemali so jo kot politično futurologijo in ne kot projekt, ki ga bomo izvajali z našo državno politiko. Le šest mesecev po predstavitvi zemljevida smo se lahko obrnili na določene uradnike, ljudje so začeli govoriti o tem v Ukrajini in postal je del državnih programov. Mnogi naši politiki in državniki, tudi na mednarodni ravni, začenjajo poudarjati idejo razpada,” je dejal Kulyk.
Kulik pravi, da se trenutna ukrajinska razprava vrti okoli zaporedja procesov denuklearizacije, desovjetizacije (tj. Deimperializacije) in razpada. Po njegovem mnenju bi bilo treba najprej razpadati ozemlje na manjše državne organizme, s katerimi bo kasneje mogoče razpravljati o pogojih denuklearizacije, reševanju konfliktov glede virov ali ozemelj.
“Naši zahodni partnerji se zelo previdno odzivajo na to idejo, za mnoge zahodne partnerje ni jasne slike o tem, kako zgraditi postrusko. Stari rusološki pristop prevladuje, da je eden najboljših načinov za izhod iz krize “preprosto prenos moči”, mehčanje režima in s tem demokratizacija, to je, da se režim razvije v nekaj, kar ne bo iskalo širitve, ne bo povzročilo destabilizacije v zahodnem svetu. Vse to je posledica sakralizacije jedrske grožnje,” je dejal Kulik.
Po njegovem mnenju Rusijo še vedno dojemajo kot velesilo s samomorilnimi težnjami. “Neposredni signali, da temu ni tako, se ignorirajo,” pravi ukrajinski analitik. Psihološki portret samega Vladimirja Putina kaže, da se boji za svoje življenje: dolge mize, karantene, celo njegov poseben kovček s sranjem, ki ga nosi s seboj, dokazujejo, da se samomor ne bo zgodil.
“Imam vtis, da mnogi na Zahodu nekje podzavestno razumejo, da lahko Rusija v vsakem trenutku propade. Vendar ne vedo, kaj storiti z razbitinami tega imperija, ne razumejo konfiguracije, Rusije si ne morejo predstavljati brez »zveznega središča« (tj. Moskva – sporočilo IK). Bojijo se več deset tisoč Prigožinov in Strelkov, ki bodo kmalu prišli ven kot genij iz steklenice,” je dejal Kulik.
Pomanjkanje domišljije je po njegovem mnenju povzročilo “skupino 23. februarja”, to je podpornike vrnitve v status quo pred obsežno rusko invazijo, ki pravijo: potegnimo nekakšno črto prekinitve ognja in potem se bo vse nekako stabiliziralo, režim se bo razvil in tako naprej. Rusija, jezikiNe bo se več dvignila in razpad mora potekati dokončno, da bi onemogočili kakršen koli imperialni projekt na tem ozemlju.
Prevladujoča pripoved
Vodja Združenja za svobodno Rusijo, Anastasia Sergeeva, je novembra lani v Varšavi ustanovila javni svet, ki združuje predstavnike različnih ruskih regij in etničnih skupin ter rekrutira prostovoljce za vojno na strani Ukrajine. O “Ruski federaciji” piše v narekovajih in z malimi črkami. Po njenem mnenju je to propadlo stanje – propadlo stanje. To ni novica niti za Ukrajince niti za Janusza Bugajskega, višjega sodelavca možganskega trusta Fundacija Jamestown in avtor znane knjige o razpadu Ruske federacije “Propadla država: vodnik po propadu Rusije” (Propadla država: vodnik po ruskem prelomu). Vendar se za rusko opozicijo ali diasporo to mnenje doslej zdi preveč radikalno.
Zato je Sergejeva po uporu Jevgenija Prigožina začela kampanjo za priznanje Rusije kot propadle države. Po Prigožinovi smrti je ta kampanja postala še bolj pomembna. Sergejeva verjame, da je Ruska federacija preprosto mafijska korporacija, čeprav mnogi ruski učenjaki še vedno vidijo organizem kot državo. Kar dela napake, ki storijo kazniva dejanja, vendar še vedno država.
“Ruska federacija se po besedilu iz Moskve dojema kot monolit,” je dejala Sergejeva. “Izgublja se specifičnost heterogenosti regij in resnično razumevanje, da ta družba kot taka ne obstaja, razen v propagandi. Čeprav je tudi zdaj ta država kalup skupnosti, ki se razlikujejo regionalno, nacionalno, etnično in ideološko. Da bi razumeli notranje bistvo, morate iti “od spodaj”, iz regij in od tega, kar se tam dogaja. To je problem s strokovnim znanjem – ker je drago, težko in skoraj nemogoče narediti od zunaj. Zato je ocena narejena z vidika tega, kar leži na površini. Strokovnjaki sami prostovoljno ali nehote gojijo položaj Moskve.«
Denis Sokolov, s katerim je soustanovila javni svet in ki je antropolog, ki preučuje ruske regije, se strinja s Sergejevo.
“Režim je z uporabo sodobnih komunikacijskih tehnologij uspel ustvariti tisto, kar se je v Sovjetski zvezi imenovalo prevladujoča ideologija. Večina ljudi to doživlja kot nekaj, kar visi v zraku. Obstajajo pripovedi, ki jih ljudje dojemajo kot dovoljene, ker jih vsiljuje državna birokracija, vključno s propagandnim medijskim strojem, pravoslavno cerkvijo, stranko Združena Rusija, regionalnimi birokracijami, organi pregona in tako naprej. Posledično se ljudje, tako kot v Sovjetski zvezi, »vgradijo« v prevladujočo pripoved. Svoj diskurz gradijo v diskurzu. Celo “opozicija”, za katero se zdi, da nasprotuje temu prevladujočemu diskurzu, tega ne zanika, ampak protestira proti njemu in se vanj vključi. Toda to počnejo tudi muslimani na severnem Kavkazu,” pojasnjuje Sokolov.
Sokolov si je koncept prevladujoče ideologije izposodil od Oleksija Yurchaka, avtorja knjige “Bilo je večno, dokler ni bilo konec. Zadnja sovjetska generacija” (Vse je bilo večno, dokler ni bilo več: zadnja sovjetska generacija). Rusko-ameriški antropolog poziva k “provincializaciji” v analizi ZSSR, to je odmik od tega, kar pravi center: “Če prevladujoča figura ideološkega diskurza izgine, bo to postopoma privedlo do močnih notranjih sprememb v ideologiji in na koncu do krize legitimnosti vlade kot celote,” piše Yurčak. ” Z izginotjem dominantne osebnosti, ki stoji izven ideološkega diskurza, izgine tudi metanaracija, ki je javno ocenjevala ideološke izjave in ideje v smislu njihove skladnosti ali neskladnosti z objektivno resnico. Presenetljivo novo dejstvo je bilo, da čeprav objektivna zunanja resnica (nespornost komunizma in marksizma-leninizma) še vedno obstaja in se ideološki diskurz še naprej nanaša nanjo, ni bilo več subjekta, ki bi imel edinstveno in neizpodbitno znanje o njej. Najpomembnejša posledica teh sprememb ni bila toliko strmoglavljenje določenega voditelja ali odkritje določenega zločina, temveč obsežna reorganizacija celotnega socialističnega režima – reorganizacija, ki je imela ogromne, čeprav sprva neopazne posledice za sovjetski sistem. Zaradi te reorganizacije je postalo vse bolj pomembno, da rekonstruiramo natančno strukturno obliko ideoloških izjav in ritualov, namesto da se preveč poglabljamo v njihov dobesedni pomen.
“Tako kot v času perestrojke imajo besede zdaj popolnoma različne pomene, odvisno od tega, kdo jih uporablja,” ugotavlja Sokolov, “posebna operacija”, “boj proti korupciji”, “stabilnost”, “tradicionalne vrednote”. Za propagandista, ki morda celo verjame vanje, je to ena stvar, toda za moskovskega šolarja, ki želi dobiti A, je to drugo, za To so aksiomatske izjave, ki so stebri varnosti.”
Tako se, poudarja Sokolov, odvija »vgradnja« v prevladujočo pripoved. Zakaj se je Sovjetska zveza tako nepričakovano končala celo za sovjete tistega časa? Ker ni imela prave podlage, ko je tema prevladujoče pripovedi izginila.
“Iz nekega razloga akademiki na Zahodu ponavljajo isto stvar, morda je to problem? Sokolov sprašuje. “Na površju ležijo samo prevladujoči diskurz in puhlice. In da bi razumeli interese ljudi ali skupin, se morate spustiti na spodnja tla. Tu se začne prava zgodba. Ista oseba, ki pravi, da je “nemogoče premagati jedrsko silo”, vam bo v nekaj stavkih povedala, kakšne grozote in nemire se dogajajo na njegovem delovnem mestu.
Zato po Sokolovem mnenju v Rusiji ne bo državljanske vojne, kot leta 1917 – navsezadnje ni pravih interesov, ni kmečkih množic, ki bi se pripravljene boriti za svojo zemljo.
Prigožin je to pokazal: nekdo je odšel v Moskvo in kako so se Moskovčani odzvali na dejstvo, da bodo ‘belci’ pobegnili iz minute v minuto in da bodo prišli ‘rdeči’? Pokazali so, da bodo počakali, da se kavarna ponovno odpre. Ko so Rusi napadli Ukrajino, ste lahko videli veliko skupino ljudi, ki jim ni bilo treba dati ukaza za streljanje. Politični ljudje so se začeli boriti z Rusi, ki so prišli. V Ruski federaciji takih skupin ni. Ne razumejo, za kaj se boriti. Zaenkrat ni posebnih interesov lokalnih skupin,« pravi Sokolov.
Problem ozemlja
Poleg pasivnega prebivalstva je izziv za Rusijo ozemlje. Ukrajinski zgodovinar Grigorij Kasjanov je pred kratkim o tem zapisal: »Če bo v Rusiji nenadoma prevladal ruski etnični nacionalizem, bo to očitno pot do njegovega razpada. Drugi način razpada je demokratizacija. Če bo Rusija nenadoma postala država z resnično, ne fasado, demokracijo, bo takoj začela razpadati. Na splošno lahko Rusija obstaja le pod avtoritarnim ali totalitarnim režimom.
Sokolov pojasnjuje: »Ta prostor je bil pogosto naseljen s silo. Gospodarska učinkovitost njenega prebivalstva je zelo vprašljiva. Ozemlje ni posledica imperializma, je njegov neposredni instrument. Zakaj se to še ni spremenilo? Ker je strašljivo. Ko začnemo z reformami, se soočamo z dejstvom, da na primer v regiji Tomsk obstaja veliko število naselij, ki nimajo nobenega občutka za obstoj. In mesta na severu, kot je Urengoy, sploh niso za ljudi, da bi tam stalno živeli – v drugih državah surovine pridobivajo sezonski delavci v enakih neugodnih pogojih. In v Rusiji ljudje živijo v njih prostovoljno. Zavedamo se, da je treba vse obnoviti, začenši s sistemom naseljevanja. To je potrebno, ker je nemogoče živeti tako, ker bo ta struktura nenehno nosila nekaj podobnega tej vojni.”
Drug primer, ki ga navaja Sokolov, je, da upravičenci tega celotnega sistema želijo oditi na Zahod, ker sploh nimajo namena živeti na ruskem ozemlju. Po njegovem mnenju je treba Rusijo in njene regije, ki gledajo v prihodnost, obravnavati kot politično korporacijo, ki lahko prevzame državo ali regijo kot naložbeni projekt.
Kulik uporablja besedo korporacija tudi za trditev, da je današnja Rusija sama razveljavila svoje meje: “Regionalne skupine bodo želele zaščititi svoje interese prek zasebnih vojaških podjetij ali drugih skupin na regionalni ravni – to bo nekakšna korporacija, ki bo nadzorovala določeno ozemlje. In šele takrat bo na to ozemlje prišla nova identiteta. V 1990-ih smo bili priča hitremu, eksplozivnemu razvoju regionalnih identitet v Rusiji – ustanovitvi Uralske republike, ideji Ingrije, oživitvi Daljnega vzhoda. Ko je Putin prišel na oblast, po ukinitvi gubernatornih volitev leta 2004, so ruski politični strategi najprej »očistili« regionalizem, ker so v njem videli možnost povečanja regionalne identitete ali razpada Rusije, zanje je to bila grožnja. Nato se je začel lov na regionalne aktiviste. Verjamem pa, da bodo ti ljudje zelo hitro vstopili na javno polje, takoj ko bo javni prostor oživljen.”
Tujci bodo pomagali
Sokolov se strinja, da so regionalne identitete v Rusiji zatrte in nekoliko prezrte, čeprav se Rusi, zlasti zunaj Moskve ali Sankt Peterburga, na splošno manj identificirajo z državo in bolj s svojimi regijami. Celo nekatere nacionalne skupine, kot so skupine na Kavkazu, so se zmanjšale na raven etničnih skupin, saj političnih projektov večinoma ni. Z izjemo Čečenov, ki so se dvakrat borili proti Ruski federaciji, čeprav s številnimi zadržki.
Kljub temu so narodi severnega Kavkaza že zgradili svoj kolektivni varnostni sistem skupaj s Kremljem. Na ta način so se preprosto “vgradili” v prevladujoči diskurz, ponekod pa celo uporabljajo Kremelj za boj konkurenčni projekti, kot so Osetijci proti Ingušem. Ko torej slišimo nekaj o separatizmu, dejansko govorimo o etničnem aktivizmu, ki se na splošno še ni razvil v separatizem. Čeprav so Ukrajinci, ki jih zanima razpad Ruske federacije, pripravljeni podpreti vsakogar, ki to reče,« je dejal Sokolov.
In ker ni pravega projekta za preoblikovanje ruskega političnega prostora, je vse, kar je trenutno mogoče storiti, obrniti se na izkušnje Sovjetske zveze. Republike Unije, ki so imele jasne strategije za ohranjanje moči in nadzor virov, so bile bolj zavezane suverenosti. Moskva je v nekem trenutku izgubila nadzor.
“Težava je bila v tem, da je bila dosežena neodvisnost, politične reforme – z izjemo baltskih držav – pa niso bile izvedene. Družba je ostala skorumpirana, z istimi sovjetskimi institucijami. Gruzija je padla iz tega, preprosto zato, ker ni več imela sredstev za podporo sovjetskim institucijam, zato je Sakašvili lahko dovolil, da se vse zgradi na nov način,” je dejal Sokolov.
Ne nasprotuje razpadu Rusije – meni, da bi moral biti novi red po vsej Rusiji zgrajen na podlagi ideje samouprave in pravice do samoodločbe, pri čemer izkorišča dejstvo, da so ruske zvezne institucije v krizi, iz katere verjetno ne bodo izšle. Zato po Sokolovem mnenju glavni dejavnik “razpadanja” ne bodo etnične ali regionalne identitete, temveč nove elite.
“Zdaj je situacija diametralno nasprotna Sovjetski zvezi. Razlika je v tem, da postsovjetske regionalne elite ne bodo mogle obdržati ničesar, kot je bilo prej, ko so partijski aktivisti iz drugega ešalona podedovali oblast. Zdaj ni ideoloških ali organizacijskih virov. Denar je morda tam, politično pa gre za bankrot. Danes ne vidimo, kdo bo postal novi politični razred. To je tisto, kar poskušamo zgraditi, nov politični razred,” pojasnjuje Sokolov.
Po njegovem mnenju ta politični razred ne bo stara ruska opozicija, ampak tisti, ki se borijo na strani Ukrajine in ki bodo lahko prevzeli oblast v regijah – zato meni, da je v interesu Ukrajine, da sprejme čim več ruskih državljanov kot prostovoljcev (zdaj obstaja problem z lahkim vstopom v Ukrajino – ruski državljani potrebujejo vizume – kot tudi s tranzitom skozi države, ki imajo odprto mejo z Ukrajino).
Kulyk: »Težko si predstavljam, da sta Leonid Nevzlin ali Mihail Hodorkovski (oligarha, ki sta pobegnila iz Rusije – pribl. I.K.) bo lahko postala nova ruska elita, tudi v očeh Zahoda. Nihče jih ne vidi kot Gorbačova ali Jelcina, le kot Putina od prvega leta njihove vladavine. In vendar je to pot do nove vojne – morda ne z Ukrajino, ampak z Moldavijo ali Kazahstanom, z baltskimi državami ali s Poljsko. Ruski imperij ne more obstajati brez zunanjega sovražnika.«
Sergejeva: »Kljub temu, da se razpoloženje in vizije ruske diaspore in opozicije močno spreminjajo, še vedno vidim iste obraze ruske opozicije v javnih razpravah v mnogih zahodnih državah. Spraševal sem se, zakaj. V zadnjih 10 letih, odkar živim v Evropski uniji, sem videl, da Rusija slabo razume, kaj se dogaja v Evropi v smislu idej. Rusija živi v preteklosti. Celo ruska opozicija zaostaja približno 10-20 let, ne morejo sprejeti, da je politična, gospodarska ali sociološka misel iz 1990-ih končana. Za sodobne Evropejce je Rusija temna zgodovina, obrobje, ki sploh ni zanimivo.«
“Paradoksalno se je izkazalo, da je Rusija pomembna za te Evropejce, ljudi “včeraj”, ki so sprejemali odločitve pred 10-20 leti in so zdaj upokojeni. Zato govorijo o istih upokojencih iz Rusije. In tu živimo s čustvi za preteklost, z nostalgijo: »Se spomnite, kako je bilo? Bilo je super, morda se bomo tja vrnili, če bo Ukrajina zmagala?’« – Sergejeva se smeji, ker je v tej viziji zmage na fronti, strmoglavljenja Putina ali prevzema oblasti v ruskih regijah »nekaj tujcev«.
“Ljudje v ruski diaspori si zdaj želijo nekaj posebnega, nekaj drugačnega. Naveličani so starih voditeljev, ki jim ob razumevanju miselnosti ruskega ljudstva, ki je odšlo, poskušajo prodati isto stekleno ogrlico, kot so jo prodali v ruski državi,« zaključuje Sergejeva. – Ruska federacija kot država ne obstaja več; Poleg tega je korak stran od propada njenega brutalnega sistema. Medtem pa imajo mnogi na Zahodu še vedno iluzijo strahu, ki raste v obratnem sorazmerju s samo Rusijo.
Bližje kot je spekter poraza, manj strahu je v sami Rusiji – izkazalo se je, da lahko vstopite v regijo Bryansk ali Belgorod – in strah izgine, kralj je gol, elite so razdeljene. Dokler se Putin stopnjuje, se zdi nepremagljiv; toda takoj, ko se nekdo drug začne stopnjevati, pobegne iz Kremlja in se obrne na Lukašenka, da bi rešil problem.
Kulik: »Jaz sem zverPozivam nosilce odločanja v evropskih državah: takoj je treba ponovno premisliti o politiki ali vsaj viziji razpada Rusije.”
Sergejeva: »Do danes se veliko ljudi oklepa Putina. Ni niti institucija, niti oseba, niti vodja, niti predstavnik interesne skupine. Zdaj je simbol, okoli katerega se vrtijo vojna, propaganda in represija. Pravzaprav tu rastejo talci današnjega pogleda na Rusijo, ki govorijo o kaosu. Pravzaprav pravijo, da bo to neobvladljiva sila. To jih potisne na “edini pravi izhod” – da pustijo vse v rokah istih ljudi, ki se bodo o nečem strinjali in nekako bo tam.”
Sokolov: “To je folklora. Toda živimo v folklori. Folklora se konča v jarkih. Na žalost.”
Prevedeno iz poljščine
Besedilo je bilo objavljeno v okviru projekta sodelovanja med midva in poljsko revijo Nowa Europa Wschodnia.
Prejšnji članki projekta: Ukrajina-EU: vroč zaključek pogajanj, Ukrajina – pobeg iz izbire, Vzhodno partnerstvo po arabskih revolucijah, V ukrivljenem ogledalu, Prezirali, Lukašenko gre v vojno s Putinom, Med Moskvo in Kijevom, Klobasa je klobasa, Moj Lviv, Putin v galejah, Polotok strahu, Ukrajina je bila izumljena na vzhodu, Novo staro odkritje, In moralo bi biti tako lepo, Novoletno darilo za Rusijo, Ali razpravljati o zgodovini, Zastoj v Minsku
Izvirni naslov članka: Rosja nadal karmi Zachód strachem
