Po neuspehu blitzkriega februarja in marca 2022 so ruski okupatorji začeli iskati odgovorne za ta veličasten neuspeh. Seveda tudi med našimi ljudmi, predvsem pa od zunaj. Tako se je fraza, da “nismo v vojni z Ukrajino, ampak z Natom”, pojavila v aktivni ruski politični uporabi. Nekateri najbolj radikalni (kot je ukrajinski, ljudski namestnik izdajalca Ilya Kiva) so celo začeli izjavljati, da naj bi se poljski jezik že slišal povsod na fronti …
Toda tema vojne proti Natu se ni široko uporabljala – vsaj v obliki “Poljakov, črncev in vseh, ki se že borijo proti nam na fronti”. In wolens-nolens, ruski propagandisti so morali izumiti nekaj razlogov za uspeh ukrajinske vojske, čeprav nasičene z zahodnim, Natovim orožjem.
In tako so v eni od oddaj na ruski propagandni televiziji (to je na televiziji, načeloma tam ni več druge – tu se je izkazalo, da je potopitev v sovjetsko realnost zelo natančna) prišli do retoričnih, skoraj dramatičnih, v solzah in oznakah, vprašanjih – no, kako to, da ukrajinski vojaki kažejo na stotine, tisočkrat več junaštva kot “naši fantje”?..
Seveda ti “politični strokovnjaki” ne morejo priznati, da se obrambne sile Ukrajine borijo za svojo zemljo, okupacijski kontingent pa se bori za zemljo nekoga drugega (ne glede na to, kaj Putinovi lakaji pišejo v ruski ustavi). Zarathustra Vladimirovich tega ne dovoljuje. In to bi bil najlažji izhod iz situacije. Vendar pa bi tak odgovor takoj sprožil še eno, veliko težje in neprijetnejše vprašanje: zakaj za vraga se borimo za ta tuja ozemlja, zakaj tam izgubljamo ljudi, zakaj uničujemo naše gospodarstvo (o težavah z dizelskim gorivom, natančneje, o njegovi popolni odsotnosti v številnih regijah Ruske federacije – in morebitni kmetijski katastrofi v agresorski državi, kar je priznal celo Patrušev mlajši, postavil moj oče na agrarno fronto – vsi so že slišali)? In to lahko že privede do “diskreditacije” in zaporne kazni. Česar nobeden od prokremeljskih eteričnih bivolov na koncu noče dobiti. Zato poskušajo priti ven po svojih najboljših močeh.
In težava je v tem, da so za to slepo ulico krivi sami Rusi. Ker so bili oni – ali Ukrajinci, ki so jih nadzorovali, kot je Mykola Gogol-Yanovsky (“pravkar je postal Gogol” po poljski vstaji 1830-1831, opustil svoj odkrito poljski priimek zaradi imperija) – tisti, ki so ustvarili ta mit o Ukrajincih kot leni, divji, zviti, vendar ozkogledi in ozkogledi khokholi. Kdo se zna samo prikloniti Potemkinu in cesarico Katarino imenovati “mati”. Ista cesarica, ki je uničila zadnje središče ukrajinske državnosti do leta 1917 – Zaporožsko spodnjo armado.
In on, ta mit, je še naprej živel in se množil pod vsemi cesarji in generalnimi sekretarji. Dobesedno na vsakem koraku in zavoju. Spomnite se sovjetskega filma Kraljica bencinske črpalke iz leta 1962, ki ga je pred nekaj leti Nacionalni center Oleksandra Dovženka čudežno uvrstil na seznam sto najboljših filmov v zgodovini ukrajinske kinematografije. V tem filmu skoraj ni nič ukrajinskega – začenši z dejstvom, da v zgodnjih 60. letih v Piriatinu (kjer je bil film posnet, ta bencinska črpalka še vedno deluje, mimogrede) ni bilo niti enega Ukrajinca, vsi okoli so govorili skoraj rafinirano rusko. Toda režiserji so v svoj film vstavili dva manjša lika z jasno artikulirano Ukrajino. To so bili uradniki na okrožni ravni z značilnimi priimki Borshch in Lopata, ki so poskušali zanikati popravilo mostu čez reko Vertoprashko.
Mimogrede, kako vam je všeč ime? Ali ni v njem kaj ukrajinskega? Tako je, ker prava reka Vertoprashikha teče skozi ozemlje okrožja Leninsky judovske avtonomne regije. To je vse do ruskega Daljnega vzhoda. Torej, v tem temeljito ruskem filmu (tako kot v četrti, krimski sezoni “In-Laws”, kjer je bilo na državnih institucijah kar nekaj ukrajinskih znakov, ki iz nekega razloga niso bili odstranjeni iz serije), so bila imena odkrito negativnih likov iz nekega razloga ukrajinska. In direktor iste bencinske črpalke, len in nepoučen lik – iz nekega razloga je bil Panas (Petrovič) in ne Atanazij. In smešni voznik avtomobila s “filmsko vožnjo” je Taras. Toda glavni junaki imajo precej ruska imena – Ljudmila, Slava …
Tako se je oblikoval odnos navadnih in ne tako navadnih Rusov do Ukrajincev. Odnos, ki jim zdaj prihaja vstran. In mimogrede, že zdavnaj, v devetnajstem stoletju, so rekli nekaj povsem drugega. Se spomnite, kako v petem delu legendarne “Aeneide” Kotlyarevskega:
Ljubezen do domovine, kjer ste junaški,
Tam moč udarca ne bo stala,
Tam je prsni koš močnejši od topov,
Tam je življenje altin, smrt pa peni,
Tam je vitez, vsak mladenič,
Kozak tam ni prekleti brat.
Ponovno preberite ta verz. Ali Ne gre za sedanjo rusko-ukrajinsko vojno, kajne? In “ljubezen do domovine” in “udarna sila ne bo stala” in “smrt je peni”. In seveda dejstvo, da hudič nikakor ni brat kozaka, ne glede na to, kako močno so nas v zadnjih stoletjih poskušali prepričati o nasprotnem.
In to, mimogrede, je bilo objavljeno leta 1842. Pred 181 leti. Zdi se, da je veliko jasnejše, kajne? In če niso vedeli ali niso želeli vedeti o Kotlyarevskem, potem so verjetno slišali za Ševčenka in junaške motive v njegovem delu. Toda niso želeli razumeti, ker so bili sposobni le očitati, pravijo, in ta vaš pesnik ni slab pesnik, vendar bi bilo bolje pisati v “velikem ruskem jeziku” kot v tem nerazumljivem “narečju”.
… Vendar pa so problemi Rusov problemi Rusov. Naj se sami ukvarjajo z njimi. In za nas je pomembno, da ne ponavljamo njihovih napak. Ker se je po prvih uspehih začelo v naši državi: da, tam imajo vojsko – to so najbolj mobilizirani “schmons”… In potem, ko ta zloben, močan in krut sovražnik uspe v nekaterih uspešnih dejanjih na fronti, mnogi Ukrajinci niso le šokirani, ampak tudi presenečeni. Kako se je to zgodilo, pravijo, da bi morali (glede na teleton) zmagati v 2-3 tednih.
Podcenjevanje sovražnika je resna napaka, ki se lahko spremeni v smrt. Podcenjevanje, ki temelji na samoustvarjenih mitih, je čisti samomor. Ne ponavljajmo teh ruskih napak, da nam ne bo treba skomigniti z rameni in razkriti zgodb o “Monski vojski”, ki se je nenadoma izkazala za sposobno resnih stvari.
