V zadnjem času Erevan vse bolj kritizira moskovsko politiko do Armenije. Armenci pričakujejo več podpore v konfliktu z Azerbajdžanom. Ali je obrat Armenije k Zahodu neizogiben ali je to le tehnična igra? Na to vprašanje je odgovoril Wojciech Górecki, strokovnjak na Centru za vzhodne študije (OSW) in avtor knjig o regiji.
– Mednarodne vaje so se začele v ponedeljek Orlov partner 2023, v katerem Armenci trenirajo z ameriško vojsko. Ali ni to presenetljiv razvoj za državo, ki je članica Organizacije pogodbe o kolektivni varnosti (CSTO), ki je pod nadzorom Moskve?
“Te vaje redno potekajo že vrsto let. Vključujejo majhno število vojakov in v resnici niso pomembni. To je samo rutinski dogodek, ki se zgodi enkrat letno. Pomembno pa je, da jim je Erevan letos posvetil veliko pozornosti, v času, ko je Armenija umaknila svojega predstavnika iz CSTO, organizacije, ki jo pompozno in pretirano imenujejo “postsovjetski Nato”.
– Kar zadeva CSTO in vojaško sodelovanje z Rusijo, smo pred kratkim imeli intervju s predsednikom vlade Nikolo Pašinjanom za enega od italijanskih časopisov, kjer je dejal, da bi bilo napako, če bi se pri varnostnih zadevah zanašali samo na Rusijo. Zakaj je ta izjava kar naenkrat?
– Da, to je bila zelo glasna izjava za La Repubblica. Predsednik vlade je dejal, da je bila to napaka, zdaj pa oblasti začenjajo popravljati posledice te napake. Dejal je tudi, da se je Armenija doslej za svojo varnost zanašala na Rusijo 99,99%. Ko je en partner, ima država omejene možnosti, zato je potrebna diverzifikacija. Zakaj te besede zvenijo zdaj? Rekel bi, da so se ti odnosi začeli slabšati od druge karabahske vojne leta 2020 in morda celo prej, to je od leta 2018, ko je Nikol Pashinyan zaradi barvne revolucije postal predsednik vlade. Nato je odstranil ekipo, ki je Armeniji vladala 20 let, bila povezana s tako imenovanim klanom Karabah in zastopala republikansko stranko Armenije. To so bili politiki, ki so bili relativno blizu Moskvi. Pašinjan je prej pripadal drugi skupini, ki je oporekala prisotnosti Armenije v postsovjetskih integracijskih strukturah na splošno. Zato ga Rusi niso marali in mu niso zaupali že od samega začetka. K temu je treba dodati še dejstvo, da je prišel na oblast zaradi barvne revolucije, ki ni metoda prihoda na oblast, ki je priljubljena in dobrodošla v Ruski federaciji.
Nato smo jeseni 2020 imeli tako imenovano drugo karabahsko vojno, v kateri Armenija ni prejela ruske podpore. Erevan spada v vse postsovjetske integracijske formate, z Moskvo pa je povezan tudi z dvostranskimi sporazumi o zavezništvu. Zato so Armenci pričakovali pomoč. Rusija je pojasnila, da so spopadi potekali v Gorskem Karabahu, ki je mednarodno priznano azerbajdžansko ozemlje, zato takšna pomoč ne pride v poštev. Na koncu je Rusija v nekem trenutku posredovala in rešila Armence pred popolnim porazom. Zaradi tega je Baku prevzel nadzor nad 1/3 Karabaha, 2/3 (z izjemo sosednjih ozemelj) pa še vedno nadzorujejo Armenci. To je zahvaljujoč Rusiji.
Po drugi strani pa smo se v zadnjih treh letih znašli v položaju, ko Rusija ni podprla Armenije, ko so se napetosti stopnjevale neposredno na meji med Armenijo in Azerbajdžanom. Večji spopadi, ki so trajali več dni, so se zgodili septembra lani. Privedli so do smrti okoli sto vojakov na obeh straneh. Napadeni so bili predmeti na armenskem ozemlju. Takrat niti Rusija niti CSTO nista zavzeli stališča ali posredovali.
Zadnje vprašanje je blokada Lačinskega koridorja, edine ceste, ki povezuje del Gorskega Karabaha, ki je pod armenskim nadzorom, z Armenijo, ki traja že mesece. Rusija naj bi v skladu s sporazumom iz leta 2020 o koncu vojne nadzorovala promet na tej cesti, vendar tega ne počne, torej ne obnavlja svoje prehodnosti.
Hkrati je Rusija prenehala delovati kot glavni posrednik v mirovnem procesu med Armenijo in Azerbajdžanom. To vlogo vse bolj prevzema Zahod: Bruselj in Združene države, kjer potekajo srečanja med voditeljema diplomacije Armenije in Azerbajdžana.
Tako lahko rečemo, da se je Armenija resnično začela distancirati od Rusije. Dosedanji vrhunec je bil Pašinjanov intervju s časopisom La Repubblica, vendar so bile tudi številne druge geste, izjave in dejanja, ki jih je Ruska federacija dojemala kot usmerjena proti sebi.
– Ti ukrepi vključujejo dejstvo, da bo Armenija ratificirala rimski status. Čeprav je Erevan zaskrbljen zaradi preganjanja Azerbajdžancev, ki so zagrešili vojne zločine, Moskva meni, da je to sovražen korak zase, saj bi na podlagi tega lahkoVladimir Putin je bil pridržan. S humanitarno pomočjo smo obiskali ženo predsednika vlade v Kijevu. Tudi v Armeniji sta bila pridržana dva novinarja, za katera se domneva, da širita rusko propagando, vključno z zaposlenim v tiskovni agenciji Sputnik. Kakšen odziv to povzroča v Moskvi?
– Tem korakom bi dodal nesprejem predsednika Društva prijateljstva med Rusijo in Armenijo v Armenijo. Dejansko, če ga sestavite, je očitno, da obstaja veliko takšnih protiruskih gest in dejanj, kar povzroča živčno reakcijo Rusije.
V zvezi s prenosom Rimskega statuta v parlament je moskovsko ministrstvo za zunanje zadeve prek tiskovne predstavnice Marije Zaharove zahtevalo pojasnilo. V petek, 8. septembra, je bil veleposlanik Armenije v Ruski federaciji povabljen na rusko zunanje ministrstvo. Tam je protestiral proti izjavam predsednika parlamenta Alena Simonyana, ki je kritiziral tudi CSTO. Pozornost je bila namenjena tudi obisku žene predsednika vlade Anne Hakobyan v Kijevu. Sporočilo ministrstva za zunanje zadeve poudarja, da Rusija to dojema kot sovražne, neprijazne geste in zdi se, da namiguje, da tudi njeni potrpežljivosti zmanjkuje in jih ne bo več tolerirala. V izjavi je tudi navedeno, da si ne predstavlja, da se bo nekje tam zunaj Armenija odcepila ali oddaljila od Ruske federacije.
– Slišali smo tudi odločitev Zvezne veterinarske in fitosanitarne službe Rusije (Rosselkhoznadzor), da prepove uvoz semen korenja iz Armenije. Sliši se nekoliko preklinjajoče, toda ali gre za nekakšno napoved novih sankcij? Ker se tako običajno uporablja Rosselkhoznadzor.
To je v jeziku športnih komentatorjev fiksni del igre. Če se odnosi med Rusijo in državo poslabšajo, se v izdelkih, uvoženih iz te države v Rusijo, najdejo nekatere bakterije ali škodljive snovi. Tako je bilo v primeru gruzijskega vina ali mineralne vode. Ruske fitosanitarne službe so ustavile uvoz. To je treba razlagati le politično, kot znak nezadovoljstva z armensko-ruskimi odnosi. To ni velik del armenskega izvoza, vendar je grožnja. Skupaj s pozivom armenskega veleposlanika na rusko zunanje ministrstvo je to resnična grožnja s prstom.
– Omenili ste, da je Zahod prevzel štafetno palico v pogajanjih v Karabahu. Spomladi se je zdelo, da se je mogoče približati nekakšnemu sporazumu. Zdaj se zdi, da gredo stvari v povsem drugo smer: Erevan pravi, da se Azerbajdžan pripravlja na tretjo vojno. Kaj je razlog za to ali pa je to tudi vpliv Moskve, ki poskuša torpedirati posel?
– Seveda rešitev tega spora ni v interesu Rusije. Morda je v interesu Rusije, da ima delni sporazum, vendar da se spor utiša, ker ima potem Moskva razlog, da tam zadrži svoje mirovnike. Zamisel je, da se ves čas pogajamo, ker potem imamo sredstva za izvajanje pritiska na obe strani. Torej je mogoče, da bo Rusija sabotirala ali že sabotira prihodnji armensko-azerbajdžanski sporazum.
Toda Rusija ima tudi vse manj vpliva na razmere na Kavkazu. Vendar pa je vsa energija Moskve ali večina njene energije usmerjena v Ukrajino in preprosto nima moči ali sredstev, da bi se spopadla z drugimi deli sveta. Seveda ima Rusija še vedno dovolj sredstev, da ustvari nekaj ovir, nekaj destabilizacije, vendar Moskva zagotovo ne bi želela, da se ta konflikt popolnoma konča. Potem bo preprosto izgubil orodja vpliva na Baku in Erevan.
Zakaj se je zdelo, da je dogovor blizu? Ker je bilo soglasje že doseženo glede številnih tehničnih vprašanj, na primer na železniški progi, vendar ne nujno na avtocesti med Azerbajdžanom in eksklavo Nakhichevan.
Mislim, da je glavni problem pri tem popolno pomanjkanje zaupanja med stranema: Armenijo in Azerbajdžanom. To zaupanje ne obstaja niti na osnovni ravni. V mirovnem procesu je zelo pomembno, da nekdo začne, naredi prvi korak. Tu se vsaka stran ne upa narediti koraka, saj se boji, da ga bo druga izkoristila.
Vojaška premoč je na strani Azerbajdžana. Obstaja tudi Turčija, ki jo podpira. Seveda pa vojna ni v interesu Bakuja: po eni strani se bo moral Azerbajdžan tako ali drugače soočiti z ruskimi mirovniki. Govorili smo o oslabitvi Rusije, vendar se bodo v primeru večjega azerbajdžanskega napada te mirovne sile prisiljene odzvati ali postati njen predmet. To bi pomenilo konflikt med Azerbajdžanom in Rusijo in Baku je precej odločen do Moskve. Mislim pa, da ne toliko, da bi si lahko privoščili konflikt.
Drugič, Pašinjan je politik, ki je, dokler je na oblasti, pripravljen podpisati sporazum z Azerbajdžanom. Mislim, da se Ilham Alijev tega zaveda. Če bo Pašinjan odstranjen z oblasti, je zelo verjetno, da bo kateri koli naslednji armenski voditelj manj pripravljen skleniti dogovor. Če bo Pašinjan odstranjen z oblasti, bodo to storile sile, ki ga obtožujejo nacionalne izdaje, da se je odpovedal Gorskemu Karabahu. Poljuben-Kateri naslednji voditelj in v armenskem političnem sistemu najpomembnejša oseba je predsednik vlade, bo poskušal dogovor potisniti stran.
Zato menim, da se Azerbajdžanu ne mudi, da bi začel vojno, čeprav poleg pogajanj opažamo tudi občasno stopnjevanje. Na njih bi gledal preprosto kot na sredstvo za izvajanje pritiska na strukture v Erevanu in Stepanakertu, da bi popustile in jim omogočile, da prevzamejo nadzor nad Karabahom, ter da bi Armenijo spodbudile k podpisu mirovnega sporazuma, zlasti da bi se strinjale s cesto med Azerbajdžanom in Nahičevanom, končanjem spora, vzajemnim priznavanjem in vzpostavitvijo diplomatskih odnosov.
V kolikšni meri navadni Armenci podpirajo to odločitev? Kaj kažejo ankete in ali lahko Pašinjan resnično računa na podporo ulice, če bo takšen sporazum podpisan?
– Prvič, Armenci so zelo utrujeni od tega celotnega vprašanja. Nekateri dojemajo Karabah kot breme, zanko, ki državi ne omogoča normalnega razvoja, zaradi česar sta dve najdaljši meji zaprti, Armenija pa je iztrgana iz regionalne gospodarske verige. Skozi Armenijo ne poteka nobena pomembna avtocesta. Zmagala je v vojni v zgodnjih 1990-ih, vendar ni imela koristi od regionalnih projektov. Na primer, kaspijski plin teče iz Azerbajdžana skozi Gruzijo, čeprav bi lahko šel skozi Armenijo. Zato so ljudje utrujeni. Čeprav Gorski Karabah ostaja del armenske identitete.
Treba je omeniti, da se je Pashinyan leta 2021, po porazu v vojni, držal mesta predsednika vlade, njegova stranka pa je zmagala na parlamentarnih volitvah. Armenska republikanska stranka, ki je predstavljala prejšnjo elito, ki je vladala od leta 1998 do leta 2018, ni prišla v parlament.
Poleg tega velik del Armencev po anketah meni, da Ruska federacija ni zaveznica Armenije. To se je v zadnjih letih zelo spremenilo. Res je, da na kulturni ravni obstajajo proruske simpatije. Vendar menim, da obstaja javno soglasje o pašinjanovih potezah, ki se razlagajo kot protiruske. Mislim, da če bi podpisal sporazum z Azerbajdžanom, bi bil na nek način sprejet, čeprav seveda ostaja veliko vprašanje, kaj se bo zgodilo z Armenci v Karabahu, kakšna bo njihova usoda. To je velika tema.
Dodal bi, da Pašinjan prihaja iz protiruskega porekla, vendar ima tudi dober občutek za javno razpoloženje.
– Ali to, kar pravi predsednik vlade, kaže na trajno spremembo ali je to nekakšna pogajalska strategija do Moskve? Se pravi, Erevan grozi, da se bo oddaljil od Rusije, ker upa, da bo od nje dobil nekaj več?
– To je tudi velika neznanka. Seveda ga vodijo nekateri strateški in taktični cilji. Slednji naj bi spodbujali, motivirali in pogoltnili Zahod, naj več pozornosti nameni Armeniji. In tukaj ti izračuni niso neutemeljeni. V Armeniji imamo dvoletno misijo EU, ki vodi k določeni stabilizaciji, čeprav temu oporeka Azerbajdžan, ki meni, da vodi k ohranjanju konflikta. Vendar na primer ni bilo niti enega resnega napada na objekte v Armeniji, razmere na meji so se umirile, kar kaže, da obstaja zahteva po prisotnosti Zahoda, Evropske unije v Armeniji.
Seveda je znano, da je Zahod zdaj vsekakor bolj osredotočen na Ukrajino, Armenija je na obrobju evropskega interesa. Gruzija je naslednja na vrsti in tu je tudi vprašanje, kaj se bo zgodilo z njenim statusom kandidatke za pristop k Evropski uniji. Toda taktično Pašinjan računa na večjo prisotnost Zahoda.
Strateško morda sanja o nekakšnem preobratu zavezništev in preusmeritvi na Zahod, da bi nadomestil Rusijo kot strateško partnerico. Vendar ni razloga za domnevo, da je takšen obrat lahko uspešen. Rusija ima v Armeniji veliko sredstev, ki ji omogočajo, da vpliva na razmere v državi: v gospodarstvu, energiji (plin prihaja iz Rusije), železniških omrežjih, v Gjumri je vojaška baza, ki bo tam ostala še nekaj let, stroške njenega vzdrževanja pa nosi Armenija. Obstajajo tudi kulturna in politična orodja. Armenija je tudi članica Evrazijske gospodarske unije, CSTO, carinske unije …
Obstaja veliko takšnih orodij in težko si je predstavljati kakršno koli spremembo brez spodobnega pritiska, kot je ruski poraz v Ukrajini in njen umik s Kavkaza. Če se ne zgodi nič takega, potem se strateško možnosti za izvajanje takšnih možnih načrtov Pašinjana zmanjšajo na nič. Če pa po drugi strani računa na evolucijo, potem lahko napačno izračuna, ker lahko Rusija, čeprav šibkejša, še vedno nekako deluje na Kavkazu.
Šel bi celo tako daleč, da bi rekel, da vsak scenarij v Ukrajini, razen popolnega poraza ali celo poraza Moskve, naredi Rusijo močnejšo na Kavkazu s svobodnimi rokami in toliko sredstvi, da lahko vpliva na razmere. Zato se ne zdi realno pričakovati, da se bodo ta zavezništva lahko spremenila.
Pashinyan ni požgal vse mostove z Rusijo, vendar si ne morem predstavljati, da se bodo armensko-ruski odnosi bistveno izboljšali, če bo ostal na oblasti ali če na analogijo, se bo ohranila trenutna ekipa v Moskvi. Rusija ne zaupa Pašinjanu. Mislim, da so se njegova dejanja in izjave izkazali za zanesljivega partnerja Moskve, zato je tu morda res dovolj prostora za večjo aktivnost Zahoda.
Prevedeno iz poljščine
Besedilo je bilo objavljeno v okviru projekta sodelovanja med nami in poljsko revijo Nowa Europa Wschodnia.
Prejšnji članki projekta: Ukrajina – EU: vroč zaključek pogajanj, Ukrajina – pobeg pred izbiro, vzhodno partnerstvo po arabskih revolucijah, v izkrivljenem ogledalu, ki ga Lukašenko prezira, gre v vojno s Putinom, Med Moskvo in Kijevom, klobasa je klobasa Moj Lviv, Putin v galejah, Polotok strahu, Ukrajina izumljena na vzhodu, Novo staro odkritje, In moralo bi biti tako lepo, novoletno darilo za Rusijo, Če bi razpravljali o zgodovini, je zastoj v Minsku
Izvirni naslov članka: Antyrosyjskie gesty Armenii spotykają się z nerwową reakcją Moskwy
