Korupcijski škandali v Ukrajini povzročajo vse bolj oster odziv družbe. Če ne bi bilo vojaškega prava, bi skoraj zagotovo pripeljali do demonstracij in drugih dejanj državljanskega aktivizma s političnimi zahtevami do oblasti. Vendar pa nezmožnost izražanja protestov v javni in množični obliki pomeni, da se bo notranje nezadovoljstvo le še povečalo. In to bo zagotovo negativno vplivalo na vladne ocene in zaupanje vanje.
To spodbuja sedanjo vlado, da išče izredne ukrepe za zmanjšanje stopnje ogorčenja javnosti in preusmeritev pozornosti. Eden takšnih korakov je predlog predsednika Volodimirja Zelenskega, da se korupcija med vojno enači z izdajo.
Na prvi pogled je krepitev odgovornosti uradnikov za korupcijo med vojno pravi korak. Nekateri Ukrajinci so bili navdušeni nad predsednikovim govorom. Toda na splošno tak predlog oblasti ne izgleda povsem iskreno. Glavni problem Ukrajine ni prizanesljivost kaznovanja za korupcijo, ampak predvsem pomanjkanje neizogibnosti kaznovanja. Podkupljivi uradniki imajo edinstveno sposobnost, da se izognejo odgovornosti. V takih pogojih se lahko kazenska odgovornost poveča, kolikor želite, vendar to sploh ne bo pomembno, saj se bo večina storilcev kaznivih dejanj še vedno izognila pošteni kazni.
Poleg tega levji delež korupcijskih kaznivih dejanj in zlorab v naši državi širši javnosti ostaja neznan. Ne zato, ker bi se pokvarjeni uradniki spretno prikrili in uporabili posebne šifrirane metode za zavajanje uslužbencev organov pregona. Ker se ukrajinski protikorupcijski organi in sistem kazenskega pregona kot celota slabo zavedajo dejstev korupcije. Tako slabo, da lahko pokvarjeni uradniki dobesedno kradejo pod nosom. In njihove nezakonite dejavnosti nikomur ne bodo velika skrivnost. Z izjemo tistih, ki bi morali biti prvi, ki bi morali biti pozorni na ta kazniva dejanja.
Pomemben del korupcijskih kaznivih dejanj je postal znan javnosti ne zaradi načelnega poštenega dela številnih državnih specializiranih organov, temveč zaradi preiskav novinarjev in aktivistov javnega sektorja. Če ne bi bilo teh preiskav, Ukrajinci morda ne bi ugotovili, da je med vojno v državi toliko uradnikov, ki so pripravljeni nepošteno dobičkarstvo. Da je jajca mogoče kupiti za 17 UAH in prodati v kilogramih. Da so nekateri vojaški komisarji v enem letu postali dolarski milijonarji in kupili tuje vile. Da je zaradi korupcije več tisoč moških odšlo v tujino na podlagi lažnih dokumentov. Da je obrambno ministrstvo plačalo milijarde dvomljivim podjetjem, vendar nikoli ni prejelo naročenega orožja. Da lahko poslanci in najvišji uradniki med vojno uporabijo svoja pooblastila za lastno obogatitev in ne za služenje ljudem.
Zdi se, da imajo odgovorni organi v naši državi navodila od zgoraj, da ne opazijo korupcije nekaterih posameznikov. Ali pa se bojijo prevzeti pobudo in počakati, da se ukaz odzove. Ne glede na to, ali gre za poneverbe na področju obrambe ali podkupovanje na carini, delo vojaških uradov za registracijo in prijavo ali kršitve med razpisi in javnimi naročili. Toda zakaj so se potem v Ukrajini ustanovili številni protikorupcijski organi, če njihovo funkcijo opravljajo preiskovalni novinarji?
Zelo pogost mit je, da zelo stroge kazni za korupcijo zagotavljajo uspešen boj proti temu pojavu. Obstajajo primeri držav, ki predvidevajo smrtno kazen ali amputacijo rok za korupcijo. Toda v resnici te drakonske metode ne pomagajo veliko pri premagovanju korupcije.
V Ozkem koridorju James Robinson in Daron Acemoglu opisujeta, kako globoko je pokvarjena kitajska družba. Zdi se, da bo avtoritarna država, ki ima velike možnosti za prisilo in nadzor, prispevala k zagotavljanju cenovno dostopnega izobraževanja. Navsezadnje je to na splošno v njenem interesu. Toda resničnost izgleda drugače. V kitajskem izobraževalnem sistemu lahko celo kupite sedeže na prvih mizah na tabli in položaj vodje razreda.
Avtorji pripovedujejo o primeru, ki se je zgodil kitajski ženski Zhao Hua, ki je šla vpisati hčerko v osnovno šolo. Srečali so jo zaposleni na okrožnem oddelku za izobraževanje s pripravljenim seznamom, kdo naj plača koliko. Zhao je moral prispevati 4.800 dolarjev. banki, tako da se otroku pripiše. Uradno je šolsko izobraževanje na Kitajskem brezplačno, zato so takšni “prispevki” nezakoniti. Kitajska vlada je od leta 2005 to prakso večkrat prepovedala. Vendar je imel majhen učinek.
Na drugi elitni šoli v Pekingu učenci zaslužijo dodatno točko za vsakih 4.800 dolarjev, ki jih njihovi starši prenesejo na račun šole. Stroški podkupnine za sprejem v elitno metropolitansko šolo lahko presežejo 16 tisoč USD. Učitelji med šolskim letom čakajo tudi na darila staršev.
Korupcija je razširjena tudi v kitajskem sistemu vladanja. Denar lahko kupi objave. Napredovanje v karieri pogosto poganjajo boljše povezave, ne pa inteligenca in sposobnosti. Na primer, od leta 2001 do leta 2013 je bilo 50 uradnikovV povprečju je bilo prodanih 41 delovnih mest. Okrožni voditelji so prodali pozicije po povprečni ceni 1,5-2 tisoč USD. Vendar pa lahko na najvišjih ravneh državnega aparata položaji stanejo 60 tisoč USD. Po izračunih politologa Minxing Peja, v povprečju, skorumpiran kitajski uradnik zasluži 170 tisoč od prodaje pozicij. USD. Združene države Amerike. Leta 2011 je bilo ugotovljeno, da ima kitajski minister za železnice Liu Žijun 350 stanovanj in več kot 100 milijonov dolarjev. Gotovina. Seveda jih je “zaslužil” zaradi svojega položaja. Vendar se večina uradnikov izogiba kaznovanju za koruptivne posle. Ni presenetljivo, da je vrh kitajske komunistične partije nabral ogromno bogastva. Kot lahko vidimo, je Kitajska kljub strogosti protikorupcijske zakonodaje in retoriki oblasti prežeta s korupcijo. In nikogar ni, ki bi nadzoroval vlado v enostrankarski diktaturi.
Iran ima tudi strogo protikorupcijsko zakonodajo. Pri korupciji jih je mogoče usmrtiti, bičati ali odrezati prste. Smrtna kazen za korupcijo velja na Kubi, v Vietnamu in na Tajskem. V Savdski Arabiji in ZAE se lahko znebite roke zaradi nagnjenosti k sprejemanju podkupnin v velikem obsegu. Vendar se večina teh držav še naprej uvršča nizko na lestvici boja proti korupciji. Stroga zakonodaja ni postala učinkovito orodje za boj proti korupciji. Namesto tega avtoritarni modeli javne uprave omogočajo tistim na oblasti, da se izognejo kaznovanju za korupcijo. Korupcija postaja poseben privilegij vladajočih elit. Nepotizem in kleptokracija lahko izničita najstrožjo protikorupcijsko zakonodajo.
Če Verkhovna Rada resnično podpira pobudo Volodimirja Zelenskega in korupcijo enači z izdajo, bo omogočila, da se takšni primeri prenesejo na odgovornost SBU. Strokovnjaki upravičeno izražajo dvome o neodvisnosti tega organa. Če imajo protikorupcijski organi, kot je NABU, vsaj delno avtonomijo od neposrednega vpliva oblasti, potem tega ne moremo reči za SBU, tožilstvo ali policijo. Mar se ne bo izkazalo, da bomo končno imeli posebno “privilegirano korupcijo”, ki je ne bomo videli in kaznovali? Ker so to “insajderji”, ljudje, ki so blizu oblastem.
Za učinkovitejši boj proti korupciji ni treba sprejeti nobenih izrednih, nenavadnih sprememb zakonodaje. Pobuda za čim večje povečanje kazni za korupcijo je prav tako vprašljiva. Navsezadnje glavni problem Ukrajine ni pomanjkanje zakonov, ampak pomanjkanje sistematičnega dela ustreznih organov in politične volje za boj proti korupciji.
Da bi zmanjšali korupcijo, moramo storiti preproste, očitne stvari. Protikorupcijski organi morajo opravljati svoje naloge ne glede na položaj in povezave osumljencev. Organi kazenskega pregona in pravosodni organi morajo delovati v okviru zakona in ustave in ne v skladu s posebnimi pravili ali navodili. In oblasti morajo sprejeti temeljno odločitev za zares boj proti korupciji. Še posebej in predvsem med lastnimi ljudmi. Namesto razmišljanja o tem, kako protikorupcijske organe narediti še bolj odvisne in manj učinkovite.
