Ukrajinski begunci, ki so odšli v Evropo od grozot vojne Vladimirja Putina od časa do časa, postanejo žrtve različnih provokacij ruskih državljanov ali celo odkritih kriminalnih zgodb. Zgodbe, v katerih naši sodržavljani delujejo kot žrtve. Prejšnji teden je v Nemčiji potekal odmeven dogodek, ki je glavno središče takšnih zgodb.
V zvezni deželi Spodnja Saška se je neznana oseba približala otrokom, ki so se igrali na ulici. Ko je slišal, da govorijo ukrajinsko, je postal ogorčen in začel zahtevati, da mladoletniki Ukrajinci preidejo na ruščino (kar je zahteval). In potem, priznajmo, je napadel ukrajinske otroke. Najprej je potegnil dekličine lase, nato pa fanta vrgel z mostu. Vrgel ga je tako močno, da je udaril z glavo po kovinskih delih konstrukcije.
Čaka nas še več. Napadalec je vrgel tudi steklenico na fanta, ki je ležal pod mostom. In potem, ko so drugi otroci tekli k staršem, da bi prijavili agresorja, je predvidljivo prikimal petam. Na srečo ni bilo resnih posledic in tožilstvo je začelo kazensko zadevo, v kateri je navedlo politične prizvoke incidenta – in išče napadalca.
Napadalec, ki najverjetneje pripada zelo zanimivi in indikativni družbeni skupini nemških državljanov. To skupino sestavljajo potomci Nemcev Ruskega imperija/Sovjetske zveze, ki so bili večinoma deportirani v Srednjo Azijo in Sibirijo (npr. po izbruhu nemško-sovjetske vojne junija 1941). Berlin se je odločil za repatriacijo teh etničnih Nemcev, oziroma večinoma njihovih potomcev, ki so zelo pogosto pol-pasme v čisto etničnem smislu, potem ko je ZSSR razpadla in so se odprle meje nekdanjega zlobnega imperija.
To naj bi bilo dobro in koristno dejanje – nacionalna država domov pripelje potomce tistih, ki so nekoč šli na vzhod po boljše življenje, a so doživeli veliko trpljenja. Vendar, kot pravijo Angleži, Pot v pekel je tlakovana z dobrimi nameni (Pot v pekel je tlakovana z dobrimi nameni.)
Represivni rusifikacijski stroj v ZSSR je deloval tako dobro, da so ljudstva brez državljanstva, ki niso imela niti formalne “države”, kot so Ukrajinci ali Gruzijci, dejansko izgubila svojo etnično komponento, svoj genetski spomin – in se izkazala za najbolj običajno “rusko govoreče prebivalstvo”, samo s priimki, ki so bili za slovansko uho nekoliko nenavadni. Tako se Nemčija v procesu repatriacije ni vrnila domov svojih bratov in sester, ampak je dejansko pripeljala tujce.
Tujci v vseh pogledih – kulturni, informacijski, celo jezikovni. Čeprav so nekateri še vedno nekako poznali jezik svojih starih staršev. Kultura in jezik sta seveda zanimiva tema (na primer, lahko govorimo o tem, kako so se repatriati iz Ukrajine naučili ne nemško, ampak rusko, da bi komunicirali s tistimi, ki so bili vzeti iz Kazahstana ali Krasnojarskega ozemlja), toda v kontekstu zgodbe z ukrajinskim fantom nas zanima predvsem informacijski prostor. In veliko število teh “Nemcev”, kljub temu, da so se preselili v domovino svojih prednikov, je ostalo “v Rusiji”. In za to je bilo narejeno vse – sprva so lahko povezali ruske televizijske kanale, nato pa so že v času Putinove diktature posebej ustvarili takšne kanale. Z eno besedo, ti ljudje so fizično živeli le nekje blizu Hannovra ali v Frankfurtu na Majni in dejansko ostali del “ruskega sveta”. Zelo enostavno in enostavno se je pridružiti vrstam podpornikov radikalnih strank – predvsem nacionalistov in desničarskih populistov iz Alternative za Nemčijo (Alternative für Deutschland – AfD).
Do neke mere to ni bilo videti kot resen problem, zlasti na vseevropski ravni. Toda po začetku vojne v Ukrajini, zlasti njeni polni fazi, v katero so bile tako ali drugače vključene vse države EU, je Alternativa za Nemčijo začela pridobivati popularnost. In zdaj je več kot 20% Nemcev pripravljenih glasovati za to. Vsak peti. Kolikšen odstotek navijačev Afd med repatriati iz ZSSR – lahko samo ugibamo, vendar je očitno, da je veliko višja.
In potem so ukrajinski begunci prišli v Nemčijo. In ti “repatriati”, vzeti iz nekdanjega sovjetskega pekla, so začeli spreminjati življenja naših sodržavljanov v nemški pekel. Srečanje z njimi ne kot Nemci, ampak kot tipični ruski “ruski ovratniki”. Samo s priimki, ki so nekoliko nenavadni za slovansko uho. Vendar, kot kažejo primeri kariere ljudi s priimki Rotenberg, Matvienko ali Shoigu, njihovo etnično poreklo ni pomembno za veliko imperialno idejo.
Torej ni nič presenetljivega v tem, da so se “Nemci” dejansko izkazali za “Ruse”. Podobne stvari smo že doživeli v Ukrajini – ko so tisti, ki so do leta 2014 tiho živeli z ukrajinskim potnim listom, navijali za nogometno ekipo Ukrajine in celo imeliNa primer, v primeru politične ali politične kariere v ukrajinskih strukturah so se nenadoma izkazali za podpornike priključitve Krima, zasega Donbasa in drugih krvavih idej Vladimirja Putina.
Žal pa bomo morali to še vedno prestati – potem ko bodo ozemlja, ki so jih zajeli Rusi, okupirana, zlasti tista, ki so pod nadzorom agresorske države že več kot devet let. Dejstvo, da je treba državljane Ruske federacije, ki so prišli tja po okupaciji, izgnati, verjetno ne bo resno povzročilo dvomov in protestov pri nikomur. Toda tu bodo naši sodržavljani, naši etnični bratje in sestre, ki jih bomo skupaj z ozemlji »vrnili« v domovino. In kdo, bodimo iskreni, so že nosilci “ruskega sveta”. In glede tega bo treba nekaj storiti, ustvariti in izvajati programe, ki jih bodo vrnili v normalno življenje.
V nasprotnem primeru bomo videli fanta, ki leti z mostu, da bi kričal “Govori rusko”, ne več v Spodnji Saški, ampak na našem, ukrajinskem ozemlju.
