Poljsko-ukrajinski odnosi gredo skozi še eno obdobje ohlajanja. Tokrat zaradi medsebojnih obtožb obeh strani v zvezi s problemom izvoza ukrajinskih kmetijskih proizvodov. Žitni konflikt med državama se pripravlja že od pomladi. Vendar je izbruhnila tik pred volitvami v Sejm in v času, ko Ukrajina trpi zaradi pomorske blokade in ruskih napadov na pristaniško infrastrukturo.
Na splošno so gospodarski spori med državami običajni. Na svetu obstajajo načini, kako jih obravnavati in rešiti na civiliziran način. Toda v primeru Poljske obstaja ena težava. Kar se je začelo kot razprava o zaščiti poljskih kmetov pred dotokom ukrajinskega žita, je hitro doseglo novo raven. In tako so namesto praktične rešitve problema glasno zveneli glasovi politikov, ki sploh niso povezani z vprašanjem ukrajinskega žita in zaščite poljskega kmetijstva. Gospodarsko vprašanje je hitro postalo politično in celo geopolitično. V nekaj dneh krize je bilo Ukrajini izrečenih toliko neprijetnih pohval, toliko opozoril je bilo izraženih z elementi prikritih groženj, da začnemo dvomiti v iskrenost poljskega prijateljstva.
Nenadoma se je pozornost preusmerila s problema ukrajinskega izvoza na problem odnosov med Poljsko in Ukrajino. Medtem pa obstaja veliko skrivnosti in nerazumljivih okoliščin glede vstopa ukrajinskega žita na poljske trge. Kar iz nekega razloga obe strani raje molčita.
Po mnenju strokovnjakov je približno 10% ukrajinskih kmetijskih proizvodov šlo skozi Poljsko. Od marca 2022 do aprila 2023 je Ukrajina na Poljsko izvozila približno 6-6,5 milijona ton žita. To žito je bilo namenjeno tujim trgom. Toda iz neznanih razlogov se je približno 50% naselilo na Poljskem. To je pomenilo pritisk na poljske kmete, ki so čakali na pomlad, v upanju, da bodo lansko letino prodali dobičkonosno. Vendar, ko je prišla pomlad, so cene žita znatno padle zaradi dotoka ukrajinskega žita. To je izzvalo proteste, ki so aprila 2023 privedli do prepovedi kmetijskega izvoza iz Ukrajine. Pričakovalo se je, da prepoved ne bo veljala trajno, ampak dokler vprašanje ne bo rešeno glede na vsebino in bo vzpostavljeno spremljanje zalog iz Ukrajine. Vendar pa se je iz nekega razloga izkazalo, da zanesljivo zapiranje poljskega trga pred vdorom ukrajinskega tranzitnega žita ni lahka naloga. Zato so se poljski organi odločili, da bodo ukrepali z radikalnimi metodami in popolnoma prepovedali ukrajinski kmetijski izvoz. In ko je prišel čas za odpravo prepovedi s 15. septembrom, je to zavrnila.
Ni jasnih odgovorov, zakaj vse ukrajinsko žito, namenjeno v tretje države, ni bilo izvoženo iz Poljske. Tako kot tisti, ki ga je uvozil na ozemlje sosednje države. Prav tako niti poljska niti ukrajinska stran nista zagotovili preglednih razlag o tem, kako je več milijonov ton tranzitne pšenice prišlo na poljski trg. Ali so poljska podjetja sodelovala v tem procesu in kupovala cenejše ukrajinsko žito, da bi ga prodala na poljskem trgu? Ali so jim zainteresirani poljski uradniki pomagali? Morda je bilo. Dvomljivo je, da bi lahko ukrajinski trgovci z žitom samostojno poslali do 3 milijone ton žita v tujo državo. Vendar na ta vprašanja ni odgovorov. In morda ne bo.
Verbalno soočenje z obtožbami drug proti drugemu med Kijevom in Varšavo je trajalo več dni. Nedvomno je ta ton razprave globoko razočaral mnoge tako na Poljskem kot v Ukrajini. Prav tako je Rusiji prinesla veliko veselje. Vendar sta obe strani podzavestno razumeli, da je prečkanje črte nevarno. Nazadnje, 21. septembra je bilo sporočeno, da sta se ministra za agrarno politiko Ukrajine in Poljske dogovorila, da bosta našla rešitev konfliktne situacije glede izvoza žita. V telefonskem pogovoru sta Mykola Solskyi in njegov poljski kolega Robert Telus obljubila, da bosta našla rešitev, ki bo ustrezala tako Ukrajini kot Poljski. Očitno govorimo o mehanizmu za skupno usklajevanje oskrbe z več vrstami žita. Na tej točki se lahko zdi, da se bo konflikt postopoma izčrpal in upadal. Toda neprijeten priokus iz njega je ostal. In lahko vpliva na dinamiko odnosov med državama.
V teh razmerah ukrajinska stran in ukrajinska diplomacija nista delovali popolnoma. Včasih se je zdelo, da sploh nimamo niti ene diplomatske linije. Ministrstvo za zunanje zadeve ima malo vpliva in obstaja kot dekoracija. Zato lahko izjave, ki daleč presegajo zgolj gospodarske odnose, zlahka poda namestnik ministra za gospodarstvo. Tudi govor predsednika Volodimirja Zelenskega na Generalni skupščini ZN verjetno ne bo upravičen. Čeprav ni neposredno omenila Poljske, je bilo že vsem jasno, na katere so bile naslovljene besede o “spodkopavanju solidarnosti v Evropi in urejanju političnega gledališča, izdelavi trilerja iz žita”. Vodja države je šel še dlje in dejal, da ti akterji “pomagajo pripraviti oder za moskovskega igralca”. Ali bi moralo tako reči ukrajinsko predsedstvo?Na primer, v primeru Zelo dvomljivo.
Po drugi strani pa je slabo, da Varšava spet izvaja izsiljevanje, povečuje tveganje in presega posebno ozko gospodarsko vprašanje. Takoj ko je ukrajinska stran izrazila nezadovoljstvo z odločitvijo Poljske, da podaljša moratorij na izvoz žita, so poljski politiki takoj prešli na višjo raven političnih obtožb. Glede na pogovore o usodi ukrajinskega žita so se začele slišati besede o morebitnem vetu na pristop Ukrajine k EU, znatnem zmanjšanju podpore ukrajinskim beguncem od leta 2024 in o tem, da Poljska nima več dodatnega orožja za Ukrajino. In predsednik Andrzej Duda je primerjal Ukrajino z nekom, ki se utopi in obupno zgrabi vsako priložnost. Seveda so takšne izjave poljskih politikov na Poljskem spodbudile protiukrajinska čustva. 19. septembra je Konfederacija svobode in neodvisnosti organizirala tiskovno konferenco pred ukrajinskim veleposlaništvom v Varšavi, na kateri je ukrajinski državi “zaračunala” pomoč, ki jo je Poljska zagotovila v zvezi z rusko agresijo. V kratkem času je protiukrajinska retorika postala orodje volilne kampanje in metoda kampanje. Težko si je predstavljati, da bi se kaj podobnega zgodilo v Ukrajini, kjer celo nacionalistične sile zagovarjajo razvoj normalnih prijateljskih odnosov s Poljsko na podlagi enakosti in medsebojnega spoštovanja.
Žal žitna kriza med državama, ki je za trenutek postala politična, odraža posebnosti poljske politike in nekatere odraze poljskega odnosa do Ukrajine. Poljski organi so v preteklosti glede Ukrajine dajali napačne izjave, ki so presegale posebne probleme in močno povečale stopnjo napetosti in nesporazuma. Tipična taktika Varšave je uporaba zgodovine kot instrumenta sodobne politike in pritiska na Kijev. Poljska je grozila, na primer, da Ukrajina ne bo prišla v Evropo z Bandro in UPA. Podana so bila priporočila za ustrezno preučevanje ukrajinske zgodovine in zahteva, da Kijev prevzame enostransko krivdo za dogodke v Voliniji, ne da bi upošteval svojo zgodovinsko odgovornost in krivdo. Na žalost tak pristop ne more oblikovati resničnih enakih, stabilnih in prijateljskih odnosov. Namesto tega bodo ti odnosi podobni čustveno obarvanim nestabilnim fazam z razcvetom in utripom. In celo obsežna vojna še ni mogla vplivati na obstoj takšne krivulje v poljsko-ukrajinskih odnosih.
Zdaj lahko veliko pripišemo prihajajočim parlamentarnim volitvam na Poljskem. Pravijo, da bodo po 15. oktobru strasti izginile in ukrajinsko-poljski odnosi bodo spet postali topli in prijateljski. Vendar besed, ki jih govorite, ne morete vzeti nazaj. In veliko je bilo povedanega. Še vedno bo ostal neprijeten priokus. In Ukrajina mora, za vsak slučaj, ne pozabiti na rek, da je reševanje utopljenih ljudi delo samih ljudi, ki se utapljajo.
