24. februarja 2022 sem na Facebooku napisal precej naivno objavo, kjer sem izrazil upanje, da popolna invazija ne bo mogla trajati dolgo – “dva ali tri tedne”. Konec koncev, na eni strani, mobilizirane ruske sile niso dovolj za izvedbo polnopravne okupacije. Po drugi strani, kako si Rusi to predstavljajo? Da vdirajo na naše ozemlje, zajamejo kakšno ukrajinsko mesto ali vas in kaj sledi? Vozili bodo smešne avtomobile z zvočniki in z enako smešnim naglasom bodo poklicali: “Vsi prebivalci vasi pridejo, da se registrirajo v poveljniški pisarni.” Vsaj takšne grozljive slike je narisala moja domišljija, ki je absorbirala okvirje iz sovjetskih filmov o drugi svetovni vojni. No, to je popoln nesmisel v 21. stoletju. Obstajalo je prepričanje, da bo ruska družba in tam, v Kremlju, hitro spoznala absurdnost tega, kar se dogaja. To je absurdnost njihove odločitve in dejanj, tako da bodo vklopili vzvratno prestavo.
Vendar pa je hitro postalo jasno, da realnost, do katere posegajo grde roke Kremlja, postaja veliko bolj grozljiva kot izmišljeni “kino in Nemci”. Ker je bilo na zasedenih ozemljih lahko imeti pogojno »poveljniško pisarno«, to je okupacijske uprave, izdajalce-sodelavce in plenjenje okupatorjev, in veliko bolj brutalno, kot so si lahko predstavljali režiserji sovjetskih filmov. Spoznali smo “sezname usmrtitev”, o ustvarjanju pravih mučilnic s strani ruskih okupatorjev, o streljanju Ukrajincev s strani celotnih družin, vključno z otroki. Nikakor ne, samo na ulici, pred sosedi. Bilo je brutalno plenjenje, ustrahovanje, posilstvo itd.
Zdelo se je, da ruski okupatorji niso vzeli le tega kinematografskega nemškega jezika za primer, ampak so se odločili, da ga bodo v krutosti bistveno presegli. In beseda “Bucha” je postala ena negativna konotacija z besedami “Katyn”, “Gulag”, “Auschwitz”, “Srebrenica”…
Vse to je šokiralo ves svet in ga hkrati prisililo, da je na rusko-ukrajinsko vojno gledal s povsem drugačnimi očmi ali, kot je modno reči zdaj, z uporabo povsem drugačnega objektiva. Prvič, zahodni politiki (strinjam se, ne vsi, ampak tisti, ki so sposobni vsaj minimalnega kritičnega razmišljanja) ne dvomijo o tem, kdo je “zloben” in kdo je “dober” v tem konfliktu. Razlogi za relativizacijo krivde Rusov, vsaj hipotetično utemeljitev njihove agresije, so izginili. Še enkrat, ne govorimo o koristnih idioti in plačanih agentih.
Argument, da je v redu, če se ukrajinska vojska malo umakne in preda nekaj položajev, je izginil. Pravijo, da jih bodo Rusi začasno zasegli, kasneje pa jih bodo s pomočjo strogih sankcij in diplomacije lahko vrnili. In na ta način, izogibanje ostrim bitkam, pravijo, bo mogoče rešiti življenja Ukrajincev. Zdaj vsi razumejo absurdnost takšnih izjav, prihod ruskih vojakov, okupacijo ozemelj, celo brezkrvnih, ki so ljudem prinesli smrt, ustrahovanje in mučenje.
Iz izjav Putina in drugih kremeljskih ideologov še pred obsežno invazijo, še bolj pa po začetku obsežne vojne, bi moralo vsem postalo jasno, da sedanja ruska država ne želi priznati obstoja ukrajinskega naroda, legitimnosti ukrajinske kulture ali ukrajinskega jezika. In brez oklevanja uresničuje to nevedno politiko v praksi in metodično odpravlja vse ukrajinsko, vključno s fizičnim iztrebljanjem domačih govorcev jezika in kulture.
“Vladimir Putin je naročil posebno operacijo v Ukrajini, ker verjame, da ima Rusija božansko pravico, da vlada Ukrajini, izbriše nacionalno identiteto te države in vključi svoje ljudi v Veliko Rusijo,” je v članku, objavljenem v reviji, razumno zapisala dr. Fiona Hill, strokovnjakinja za Rusijo pri Brookings Institution Zunanje zadeve. Verjame, da so sedanji ruski voditelji v svojih dejanjih in besedah podobni včerajšnjim ruskim vladarjem, zlasti v smislu nacionalnih in verskih idej. Zato nevarnost širitve visi ne samo nad Ukrajino.
George Kennan, ameriški diplomat, politolog in zgodovinar, zagovornik politike obvladovanja sovjetske širitve med hladno vojno, je zapisal, da je želja Rusije po statusu velike svetovne sile pogojena z njenim zgodovinskim kontekstom. “Narodi, tako kot posamezniki, so v veliki meri produkt okolja,” je trdil. Po razpadu Sovjetske zveze so se v Rusiji pojavile razmere, ki so bile »neznosne« za državo, ki je bila v najvišjih slojih svetovne politike. Rusija zdaj zaseda najmanjše ozemlje od časa pred vladavino Katarine II. Država je izgubila večino svojih ozemelj v Srednji Aziji, Belorusiji, baltskih državah in na Kavkazu. In najbolj boleča izguba je bila seveda Ukrajina, brez katere imperij ni imperij.
Tisti, ki pozorno spremljajo nova sporočila iz Kremlja, naj upoštevajo, da smešne teze o “denacionalizaciji” in “deokupaciji” praktično niso več slišane. Zamenjali so jih novi – o “obnovi inzgodovinska pravičnost« in »novi svetovni red«, v katerem bi Rusija igrala ključno vlogo.
Kremelj, kot izhaja iz trenutnih izjav, ni opustil ideje o nadzoru nad celotno Ukrajino, zajetju Kijeva in vzpostavitvi “lojalnega režima”. To spominja na razmere v tretjem rajhu na predvečer njegovega propada, ko so kljub brezupnosti razmer slišali izjave kanclerja rajha o hitri zmagi nad sovražniki.
Seveda stvari za Ukrajino niso tako optimistične, kot bi si želeli. Vojna utrujenost Zahoda bo postala vse bolj očitna. Kljub dejstvu, da se Berlin, Pariz, Bruselj, Washington in London vse bolj zavedajo vseh katastrofalnih posledic ne le poraza Ukrajine, ampak tudi nezmage. Konec koncev bo celotna globalna varnostna arhitektura šla narobe. Izgube za Zahod in svet bodo celo skoraj neprimerljive s tistimi, ki se trenutno porabljajo za vojaško in gospodarsko pomoč Ukrajini. Tudi ko Rusiji uspe obdržati vsaj kos ukrajinske zemlje.
Da, obstaja zelo resnična nevarnost, da bodo na oblast prišle druge politične sile v ključnih zahodnih državah, ki imajo svoj, popolnoma drugačen pogled na rusko-ukrajinski konflikt. Ali bo to katastrofa najprej za Ukrajino in nato za demokratični svet? Bolj verjetno ne kot da.
Vzemimo za primer morebitno vrnitev Donalda Trumpa v predsedstvo. Trenutno se je volilna ocena nekdanjega predsednika izenačila z volilno oceno Joeja Bidna in bo morda pred njim čez eno leto. Da, njegov prihod v Belo hišo je povezan z določenimi tveganji za Ukrajino. Toda spomnimo se, da je bil Trump tisti, ki je nekoč začel Ukrajini dobavljati smrtonosno orožje. In njegov predhodnik, “naš prijatelj” Barack Obama, se je temu trmasto upiral. In vse zato, ker imajo Združene države svoje interese, ki vključujejo zlasti močno Ukrajino, ki se bo uprla Rusiji (spomnite se “Grand Chessboard” Zbigniewa Brzezinskega). V Združenih državah Amerike “globoka država” deluje precej dobro, kar ne bo dovolilo, da bi en sam čudak pokvaril ameriško globalno igro.
Enako je s Francijo kljub priljubljenosti Marine Le Pen, z Nemčijo kljub volilnemu uspehu Alternative za Nemčijo, s Poljsko kljub sporu o žitu z Ukrajino. In ne glede na to, kako se bodo razmere razvijale, bodo Latvija, Litva in Estonija vedno podpirale Ukrajino v spopadu z Rusijo, pod katero koli vlado, ker vedo, da bodo v primeru našega poraza postale naslednje žrtve ruske agresije. Iz istega razloga ga bo Poljska podprla. Romunija tudi ne želi, da bi se ruski ekspanzionisti približali njenim mejam (kopnemu, zlasti morju).
V vsakem primeru nas omejevanje zahodne podpore Ukrajini ne bo prisililo, da odložimo orožje, kot si predstavljajo zahodni “pacifisti”, z njihovimi zahtevami, da prenehamo dobavljati orožje Ukrajini, da bi domnevno končali prelivanje krvi. Nobena zahodna država se ne bori neposredno v Ukrajini. In kljub ključni vlogi zahodnega orožja in denarja, je ukrajinski konflikt od samega začetka do danes vodila in ga še vodi sama Ukrajina. Ukrajinci so bili tisti, ki so v njem pokazali odpornost in utrpeli ogromne žrtve. Z ali brez partnerstva Zahoda.
Včasih, ko moje srce griznejo dvomi, ko mi pesimistične misli pridejo na glavo, pravijo, morda res ne bomo mogli zmagati, sovražnik je premočan, gledam lanskoletni video iz osvobojene Balaklije.
Naši borci rušijo ruski panoj z napisom “aquafresh” in smešnim napisom “Z Rusijo smo eno ljudstvo!”. In pod njim se pojavi nesmrtni Shevchenko: »Boj – premagali boste! Bog ti pomagaj!« Ne glede na to, koliko izgledam, vsakič, ko me ganejo solze. Hkrati pa sem prepričan, da bomo premagali brez možnosti
