Med obsežno vojno je bil turizem v Ukrajini začasno ustavljen. Letališča so bila zaprta, moškim vojaške starosti je bilo prepovedano potovanje v tujino, celo domači turizem se je soočil z vprašanjem varnosti potnikov in se zožil na nekaj zahodnih regij. Povedali vam bomo, kako se je turistična industrija med vojno spremenila, kdo je trenutni tipični ukrajinski turist in kako pravilno spomin na vojaške operacije.
***
Pred vojno se je Lviv osredotočil na tuje turiste. Po začetku obsežne invazije so bili tujci, ki so prišli v Lvov, večinoma novinarji. Turistični urad se je spremenil v medijski center, ki je tujim medijem pomagal poročati o vojni. Leto in pol so v Lvivu pomagali skoraj 3000 novinarjem iz več kot 50 držav sveta. Te povezave, poznanstva, novi stiki po vsem svetu bodo pomagali vzpostaviti sodelovanje v prihodnosti, pravi Khrystyna Lebed, vodja turističnega oddelka mestnega sveta Lviva. Zdaj pa se je poudarek bistveno spremenil.
Po začetku velike vojne se je število tujih turistov v Lvivu znatno zmanjšalo
Domači turisti so se spremenili
Spomladi 2023 so tujci predstavljali le 11,4% vseh turistov, ki so prišli v Lviv. Med obiskovalci TIC je bilo v drugi polovici leta 2022 le 4% tujcev. Zato se je področje gostoljubja v obdobju 2022–2023 razširilo: poleg gostov, ki so prišli v mesto, se je med rehabilitacijo osredotočilo na notranje razseljene Ukrajince in vojsko.
Turistična industrija Lviv je začela organizirati “City Walks” za ljudi, ki so se preselili v Lviv. V njih je sodelovalo skoraj 5 tisoč notranje razseljenih oseb. Khrystyna Lebed poudarja, da takšni dogodki prispevajo k integraciji osebe na novo mesto.
“Imajo veliko skrbi in stigme, bojijo se zapustiti kraj, kjer živijo. Preučevali so svoje območje in to je to, in v njem urejajo svoje življenje. In ko jih vzamete na izlet, postane za njih infuzija v mesto. Na sestankih jim lahko veliko poveš, jim daš kartice, vstopnice s popustom, ko pa gredo in vidijo vse zase, se prilagodijo. In že vedo, kaj storiti. To je primarna naloga izletov – odpeljati ljudi iz njihovih majhnih občin in jih vključiti v mesto,« pravi vodja oddelka za turizem.
Prvo poznavanje notranje razseljenih oseb iz Bakhmuta z Lviv (fotografija PMO)
Z drugim projektom bi notranje razseljene osebe lahko seznanile prebivalce Lviva z njihovimi tradicijami, kulturo in regijami. Z vključitvijo notranje razseljenih oseb v Lviv je bilo organizirano poznavanje kulturnih značilnosti različnih regij – “Obisk našega”. Na dan turizma se je vsaka skupnost predstavljala.
“Ničesar nismo storili, dali smo samo ozemlje, kjer so vse te skupnosti, ki so zdaj v Lvovu, lahko povedale o sebi. Govorili so o Krimu, pokazali fotografije. Tam je bila viseča mreža, v bližini pa je bil prikazan video posnetka Azovskega morja. Pripeljali smo lubenice Kherson, ki so premagale 15 kontrolnih točk, in jih izžrebali na dražbi. Prinesli smo hrano iz naših regij in skupaj zajtrkovali. Ljudje so prihajali ves dan in res smo lahko tako potovali po naši državi. Odlično je delovalo, saj sta začela sodelovati in komunicirati med seboj,« pravi Khrystyna Lebed.
Na festivalu “Visit Ours” so predstavniki različnih regij predstavili svoje posebnosti (foto: Turistični urad)
Ob dnevu mesta je bilo organizirano »Lviv je mesto mest«, kjer so podjetja iz različnih regij predstavila svoje izdelke. In to je bil tudi dober format, ki je združil ljudi in jim dal priložnost, da nekaj storijo.
Khrystyna Lebed poudarja, da ima vsak projekt zdaj dobrodelno komponento. Na vsakem srečanjuNamen vsakega organiziranega dogodka ne bi smela biti zabava, temveč rešitev nekaterih vprašanj. Na primer, festival vina se je preoblikoval v forum vinarjev za podporo malim in srednje velikim podjetjem, kjer so ukrajinski proizvajalci delili svoje izkušnje, se spoznali, ustvarili grozd vinskih skupnosti in promovirali ukrajinske izdelke med mestnimi ustanovami.
Ponovna vključitev vojske
Druga kategorija turistov je vojska, ki je v rehabilitaciji v Lvovu, potem ko je bila ranjena v vojni. “City Heals” je organizirana turneja za veterane in poškodovane vojake.
Za vodnike, ki so prostovoljno izvajali izlete, so bila predhodno izvedena usposabljanja za psihološko podporo o tem, kako pravilno komunicirati z ljudmi s posttravmatsko stresno motnjo. Za vojsko so takšni ukrepi način prilagajanja civilnemu življenju po sovražnostih. “Na koncu turneje se začnejo smejati,” pravi Khrystyna Lebed.
Projekt “Mestno zdravljenje” je uspel vključiti ranjene vojake v mirno življenje (fotografija Khrystyne Lebed)
Ogledi mest za osebe na invalidskih vozičkih in s protezami prav tako omogočajo razumevanje, kje so pomanjkljivosti pri vprašanjih dostopnosti, kaj je treba popraviti, dodati in spremeniti.
“Kar se zdi kot spuščen robnik komunalnim delavcem, ni ravno udobno za osebo na invalidskem vozičku. Tudi vojak s protezo lahko po sprehodu po mestu pove zdravniku, kje naj ga zategne, kaj naj konča. Praksa hoje po protezi v mestu, v realnih pogojih, je popolnoma drugačna kot v telovadnici. Koristno je tudi za mesto, saj vidimo, kje smo bili premalo uspešni,« poudarja vodja turističnega oddelka.
Tema gostoljubja brez ovir je pomemben sestavni del programa razvoja turizma za prihodnja leta. Mestni uradniki se srečujejo z hotelirji, restavratorji, razpravljajo o vprašanjih dostopnosti in varnosti v turističnem sektorju.
Druga pobuda za veterane je plezanje. Invalidi se lahko vzpenjajo po gorah s pomočjo stola “juliette”, ki ga nosijo prostovoljci.
Spominska mesta kot Turistični produkt
Eden redkih v Ukrajini, spomenik junakom nebeške stotine, je hkrati morda najbolj obiskana turistična destinacija v Lvovu po zaprtju stolpa mestne hiše. Ustanovljen je bil v spomin na prve žrtve revolucije dostojanstva, ki se je stopnjevala v ATO, nato pa v obsežno vojno. Vendar pa prostor nima le spominske funkcije. Tukaj lahko sedite na klopi, pogledate panoramo mesta, v bližini je informacijski center s straniščem in previjalno mizo. Za njim je kolesarska pot, ki se povezuje z drugim okrožjem.
“Ideja spomenika je nestandardna, ker je to “pregib”, o katerem je pisal filozof Gilles Deleuze. Tu je pravzaprav pregib v pokrajini Lviva – kot brazgotina dogodkov, ki so se zgodili. Ta brazgotina je izdelana iz jekla Corten, preprostih betonskih klopi, zasajenih žitnih trav. Konzole s pogledom na mesto. Na levi je vrt, kjer je bilo posajeno sadno drevo v spomin na vsakega junaka. Obrodijo sadove in tako simbolizirajo življenje,« pojasnjuje Anton Kolomejcev, glavni arhitekt Lviva.
Spomenik nebeških sto junakov je tudi javni prostor ()
Anton Kolomeytsev na rekonstruiranem Halytskem trgu pokaže vodnjak, posvečen spominu na padle prostovoljce. Rekonstrukcija trga se je začela pred vojno, na njej so sledili temelji starodavne cerkve, opremljeni so bili prostori za rekreacijo in zelene površine. In dokončanje dela – namestitev vodnjaka – je padlo na vojno. Zato smo prišli na idejo, da bi jo posvetili prostovoljcem, zlasti junaku Ukrajine Dmytru Kotsiubailu (Da Vinci).
“Otroci se igrajo tukaj, mimoidoči se sprostijo. Življenje se nadaljuje zahvaljujoč tem prostovoljcem: dajo svoje življenje, da se lahko nadaljuje življenje drugih. Zelo simbolično je, da ta spomin ni potekal v temnih barvah. Gre za svetlo prihodnost Ukrajine,” pojasnjuje glavni arhitekt mesta.
Vodnjak, posvečen spominu na padle prostovoljce ()
Občasne razstave na Rynokovem trgu so portreti padlih junakov, ki so razstavljeni na dan njihovega pogreba. Lviv ima tudi posebno mestno slovesnost slovesa od junakov.
“Trg Rynok je spremenil svoje življenje. Zdaj ne moremo živeti tako, kot smo nekoč. Ta slovesnost je močno vplivala na okolje, ne dopušča nam abstraktnosti in pozabljanja na vojno,« pravi arhitekt.
Trg Rynok v Lvovu med vojno je kraj slovesa od padlih junakov ()
Takšne prakse spomina so postale nadaljevanje primerov rekonstrukcije trga Koliyivshchyna in prostora sinagog, kjer ima javni prostor elemente spomina na mestu nekdanje judovske četrti.
“Poti spomina”
Ihor Chava, vodja oddelka za koordinacijo razvoja turistične infrastrukture v regijah državne agencije za razvoj turizma Ukrajine (DART), poudarja, da bodo po zmagi k nam prišli številni obiskovalci, da si ogledajo kraje zmage in tragedije Ukrajincev, ki so se borili za svojo neodvisnost od ruskih agresorjev.
Trenutno strokovna skupina, ki jo sestavljajo predstavniki vladnih agencij in javnih organizacij, dela na spominu na rusko-ukrajinsko vojno, zlasti na ustvarjanju “spominskih poti” na zasedenih ozemljih Kijeva, Černihiva, Harkova in Khersona. To je pomembno tako za sodobnike kot za prihodnje generacije, ki se morajo spomniti, skozi kaj so šli njihovi predniki in po kakšni ceni jim je bila dana svoboda. Hkrati pa je treba oblikovati jasna pravila za obisk krajev spomina, da ne bi travmatizirali ljudi, ki tam živijo.
Delovna skupina deluje na terenu, intervjuva prebivalce in določa kraje, ki jih je treba vključiti v spominsko pot. Po mnenju strokovnjakov ni treba vsega spominjati. Na primer, most v Irpinu je sam po sebi spominsko mesto. Toda ulica Vokzalna v Buchi, katere fotografije so se razširile po vsem svetu, je zdaj popolnoma obnovljena.
Ulica Vokzalna v Buchi se je spremenila v 1,5 letih (fotografija hromadske)
“Trenutno sodelujemo s skupnostmi na zasedenih ozemljih, da bi oblikovali poti, ki bodo v prihodnosti tvorile enotno “pot spomina”, ki bo potekala skozi vse regije, ki jih je prizadela agresija Ruske federacije. Poteka temeljito delo s pričami zločinov, ki so jih na naših ozemljih zagrešili ruski teroristi. Pomembno je, da razumemo, kako bodo ljudje dojemali, da lahko kraj tragedije, ki so ga morda osebno doživeli, postane široko obiskan,” pravi Ihor Chava.
Razprave še potekajo, vendar se vsi strinjamo, da spomeniki vsekakor ne bi smeli biti enaki kot v Uniji. Stare sovjetske spomenike ne bi smeli posodabljati, ne bi smelo biti vojakov in tankov.
Izkušnje Balkana
Vojna na Balkanu je že zdavnaj minila, vendar morajo biti ljudje še vedno prepričani, da je tam varna. Turisti imajo negativne asociacije, povezane s preteklostjo balkanskih držav, a so si po obisku premislili, pravi Kirsi Hyverinen, soustanoviteljica pobude Balkan Green, predstavnica Zelenih destinacij v Črni gori.
“Vojna je tako travmatična izkušnja, da uničuje sistem vrednot in dojemanje dediščine ljudi. Včasih je posledica lahko nizko spoštovanje sebe in svoje dediščine. Prav tako morate razmisliti o tem in ga upoštevati v strategiji in komunikaciji. Turisti bodo želeli pogledati posledice vojne, vendar moramo biti zelo občutljivi,« pojasnjuje Kirsi Hyverinen.
ChornohorOia je zdaj ena izmed najbolj priljubljenih letovišč, vendar turisti že dolgo prihajajo tja v nejeveri ()
Thierry Joubert, strokovnjak za trajnostni razvoj turizma na Zahodnem Balkanu, predstavnik Zelenih destinacij v Bosni in Hercegovini, je prepričan, da je ena glavnih povojnih nalog ponovna vzpostavitev vezi in odnosov, ki jih je uničila vojna, s pomočjo turizma. Trajnostne turistične prakse so edina pot. Razmišljati moramo dolgoročno, razviti strategijo za 30 let.
Po mnenju strokovnjaka je pomembno zamenjati podobo, ki jo zdaj vidimo in ki je povezana z vojno. Turisti bodo želeli spoznati državo, se varno sprostiti. Zato bo treba delati na novih informacijskih izdelkih, ki so privlačni za turiste, ustvariti blagovno znamko, ki temelji na moči in posebnosti Ukrajine, ustvariti turistično marketinško kampanjo, osredotočeno na družbeno, gospodarsko in okoljsko realnost povojne Ukrajine. In programi morajo biti za različne okuse.
“Prihajale bodo različne kategorije turistov. Prvič, tiste, ki so lahko prilagodljive. Prostovoljci so med vojno nosili humanitarno pomoč. Želijo iti v kraje, kjer so bile sovražnosti, pogledati državo po vojni. Potem bo 3-4-5 kategorij ljudi, ki imajo različne interese. Ljudje bodo začeli prihajati za nekaj tednov, da bi potovali po pohodniških, kolesarskih poteh. Nekdo za nekaj dni – obiskati mesto ali podeželje. To pomeni, da se bodo razmere spremenile,” pravi Thierry Joubert.
Snežana Derviškadić, strokovnjakinja za razvoj trajnostnega turizma, predstavnica Zelenih destinacij v Bosni in Hercegovini, je primer povojnega turističnega razvoja majhnega mesta Trebinje. To je lepo zgodovinsko mesto v Bosni in Hercegovini, skoraj na meji s Hrvaško in Črno goro. Nahaja se v bližini treh mest Unescove dediščine – Dubrovnika, Mostarja in Kotorja.
Tu so oblasti ustvarile Herceghouse – butik, kjer 120 malih podjetij prodaja svoje izdelke (hrana, kozmetika). Začeli so se ukvarjati tudi z razvojem naravne lokacije – Naravnega parka Orjen – in preoblikovali gorsko območje v organizirano turistično območje, da bi turisti tam ostali dlje. Obnovljena je bila trasa stare ozkotirne železnice, ki se ni uporabljala 60 let: preurejena je bila v novo kolesarsko in pešpot (15 km), da bi to mesto povezali z Dubrovnikom.
Trebinje ima dober potencial za turizem ()
“Občina se je odločila, da si bo prizadevala za razvoj Trebinja. Tam je bila dobra hrana, vino, zgodovinski spomeniki. Začeli so s konceptom vključitve v program Green Destination in poleg izboljšanja infrastrukture delali na razvoju svojih zgodb. Oblasti so potrdile, da lokalni proizvodi turistom niso na voljo, ker ni povezave med proizvajalci in turistično industrijo. Vsa ta prizadevanja in informacijska kampanja so izboljšali uspešnost za 80 %,« pravi Snizhana.
To je primer, kako lahko strukturiran, dobro premišljen proces privede do dobrih rezultatov. Vendar pa po mnenju balkanskih strokovnjakov ni ene prave poti, ta pristop vam omogoča, da najdete svoj način za razvoj turizma po vojni. Potrebno je imeti strategijo, vključiti organe, lokalne prebivalce, skupnosti, podjetja morajo nenehno ocenjevati, kaj se dogaja, prilagajati načrte in to storiti tehnično. Sistem spremljanja mora delovati nenehno, saj je turizem zelo dinamičen in se nenehno spreminja.
