Eden od učiteljev zgodovine za Ruse je bil dolgo časa njihov predsednik. Težko je zagotovo reči, kako ga dojemajo, toda od zunaj eno in drugo v njegovi predstavi izgleda patetično. In dlje ko gre, več. Zdi se, da Rusija počasi, a zanesljivo izvaja načelno politiko vožnje sebe v skladu s stopnjo razvoja in zavesti v prazgodovino. Seveda ta tečaj vodijo politične elite.
Najbolj nepomembni so pri instrumentalizaciji tem, ki jih ne razumejo. Zlasti v že omenjenih vprašanjih zgodovinske preteklosti. Ker se ta predstava igra za domačega potrošnika, se na to sploh ni vredno odzvati. Poleg tega je bil odgovor ruskim propagandistom že dan! Pred več kot sto leti …
Lviv, september 1903, z lastno roko
Žalostno je, da zgodovino naše regije še bolj dojemamo skozi prizmo cesarske ali sovjetske pripovedi. Na žalost ga danes še vedno najdemo v Ukrajini, v tujini in v tujini. In potem med predstavniki različnih okolij. Tudi poklicni raziskovalci ali analitiki pogosto ne povzročajo težav pri identifikaciji Rusije in ruskega imperija, Rusije in Sovjetske zveze. Tudi mi nismo svetniki. Mnogi Ukrajinci verjamejo, da je naša neodvisna država vedno obstajala. Kot da bi tiho skrivala nekje v kotu habsburškega in romanskega imperija, je čakala na priložnost, da razglasi neodvisnost. Očitno vse ni tako preprosto in nedvoumno. To so dolgi in kompleksni procesi, katerih razumevanje je namenjeno več kot eni monografiji.
Ne bomo vstopili v tako globoke vode, ampak se bomo ukvarjali z osnovnimi stvarmi. Poleg tega ne izgubijo pomena. Čeprav jih je treba občasno povleči na površje in jim dati nov dih. Eden od njih je članek Mykhaila Hrushevskega “Običajna shema ‘ruske’ zgodovine in vprašanje racionalne strukture zgodovine vzhodnih Slovanov”. To besedilo je bilo napisano septembra 1903 v Lvivu. Objavljena je bila nekaj mesecev kasneje.
Argumenti proti tisočletnemu kraljestvu
Zgoraj omenjeno delo Mykhaila Hrushevskega, kot tudi njegova znanstvena dediščina na splošno, ponuja celovito shemo ukrajinske zgodovine. Delo tega znanstvenika vsebuje smiseln in razumen pristop k razstavljanju starodavne imperialne sheme zgodovine. Danes vas to ne bo presenetilo. Mnogi prebivalci moderne Ukrajine so bili vzgojeni na odmevih in interpretacijah stališč tega zgodovinarja. V času avtorjevega življenja je bilo treba imeti pogum, da smo takšne ideje izgovarjali. Na primer, kijevsko obdobje Rusije ni prešlo v obdobje Vladimir-Moskovčanov, temveč v galicijsko-volynsko obdobje. Še ostrejša je teza o nesmotrnosti in neutemeljenosti »šivanja« kijevske države v državno in kulturno življenje Rusov. Hrushevsky je verjel, da bo prihodnja Muscovy rasla ne iz Kijevske Rusije, ampak iz lastnega jedra.
Znanstvenik je kritiziral “navadno”, tj. cesarsko shemo zgodovine, ker je očitno ignorirala usodo in prispevek Ukrajincev in Belorusov. Zgodovina ukrajinskega ljudstva (Hrushevskyjevo “ukrajinsko-rutensko državljanstvo”) v tej shemi je brez začetka, raztrgana. Še slabše je z “beloruskim državljanstvom”. “Izgine” v cesarski shemi zgodovine, ni vidna – niti v Kijevu, niti v Vladimir-moskovski državi, niti v Velikem vojvodstvu Litvi. V cesarski shemi zgodovine se Belorusi niso šteli za ustvarjalni element pri razvoju projekta “Velika Rusija”. Zgodovinska pot in dediščina Ukrajincev in Belorusov sta bili v cesarskem zgodovinopisju preprosto prezrti.
Razmišljanja Mykhaila Hrushevskega o zgodovini Rusije si zaslužijo posebno pozornost – ima “veliko rusko ljudstvo”. Kot smo že omenili, je znanstvenik skeptičen glede prisvajanja zgodovine Rusije s strani Rusov in meni, da je neutemeljeno sklepati o začetkih Moskve / Velike Rusije od tam. Druga pomembna teza je, da vezi »velike ruske narodnosti« z »ukrajinsko-rutenskimi« in »beloruskimi« zgodovinsko niso bile intenzivne. Na splošno so se začeli pozno vezati. Vendar pa je sčasoma ta tema postala predmet manipulacije. Dajmo besedo zgodovinarju: “Izjemen pomen, ki ga ima zgodovina velike ruske države v sodobni shemi ‘ruske’ zgodovine, je dejansko rezultat zamenjave koncepta zgodovine ‘ruskega ljudstva’ (v smislu rutenskih, vzhodnoslovanskih narodnosti) s konceptom zgodovine velikega ruskega ljudstva. “
Zato Mykhailo Hrushevsky zagovarja idejo, da je »vseruska« zgodovina fikcija. To nima nič opraviti z resničnostjo in je bilo vsiljeno iz ideoloških razlogov kasneje. Znanstvenik trdi, da o tem ne moremo niti govoriti – navsezadnje ni bilo “vseruske” narodnosti. Raziskovalec navaja veliko podobnih primerov izkrivljanja zgodovine. Ena od njih je »Velika ruska zgodovina« z »ukrajinsko-rutenskim (kijevskim) začetkom«, »prišitim«. Avtor verjame, da je “to le pohabljena, nenaravna kombinacija.” Res se je težko strinjati z njim glede tega.
V nasprotju z več zvezki “Zgodovina Ukrajine-Rusije”, “Običajna shema …” Mykhailo Hrushevsky je kratko in kratko besedilo. Če bi avtor pisal v našem času, bi bil to blog, novinarsko besedilo. Hkrati pa po ponovnem branju tez, izraženih v delu, popolnoma dobro razumemo, zakaj so bila obdobja, ko je bil Hrushevsky prepovedan. Njegova dela so udarec za same stebre cesarskega in sovjetskega mitskega konstrukta zgodovine. To so naravna in dobro utemeljena zanikanja fikcije o tisočletni zgodovini države v Rusiji. To so izmišljotine in neumnosti, s katerimi krvavi predsednik Ruske federacije še vedno »hrani« (aluzija na zgodbo Mihaila Pogodina) in »karamzin« (aluzija na zgodbo o Nikolaju Karamzinu) zavesti sodobnih Rusov.
“Epoha” in “revolucija” proti fikcijam in nevednosti
Shema ukrajinske zgodovine Mykhaila Hrushevskega je še vedno prevladujoče konceptualno razumevanje dogodkov, ki so se v preteklosti zgodili na ozemlju moderne Ukrajine. To je najboljše priznanje, ki bi ga lahko prejel ta ugledni zgodovinar in politik. Pomembno je, da so bile njegove zasluge cenjene v njegovem življenju. Na primer, v 1920-ih je Matviy Yavorsky, ukrajinski zgodovinar s kompleksno in kontroverzno biografijo, ki je poskušal zgraditi lastno sintezo ukrajinske zgodovine, ideje Mykhaila Hrushevskega imenoval nekoliko idealistične, vendar je verjel, da je to “obdobje” v ukrajinskem zgodovinopisju in “revolucija” v ruskem zgodovinopisju.
Mykhailo Hrushevsky in njegovo delo so že ocenjeni v zgodovini. Zavzel je vredno in častno mesto v ukrajinskem znanstvenem panteonu. Sprejeti njegov razvoj, se z njim ne strinjati, kritično in ga ne resnično ovrednotiti, je naša izbira. Vendar pa njegovih del in idej vsekakor ne smemo spregledati. Mykhailo Hrushevsky je bil eden prvih, ki je dvignil imperialni pogled na preteklost naše regije, ukrajinsko zgodovino. Prav tako je prepričljivo dokazal, da so Ukrajinci izvirno ljudstvo, ki ima pravico in podlago za svoje nacionalno zgodovinopisje in zgodovino.
Veliko tez Mykhaila Hrushevskega je mogoče razpravljati, vendar se je treba spomniti časa in okoliščin, v katerih so se rodili. Tudi o dejstvu, da so bile te ideje namenjene vzpostavitvi ukrajinskega nacionalnega projekta. Posledično so bili vedno na grlu cesarske propagande. Z leti se ni nič spremenilo. Danes je izjava znanstvenika tudi učinkovito cepljenje proti zgodovinskim razkritjem Kremlja Koscheija.
