Pred kratkim je predsednik Ukrajine, Volodimir Zelenski, dal intervju novinarka kanala “1 + 1” Natalia Moseychuk. Intervju z državnim voditeljem je vedno dogodek, ne glede na to, kako ganljiv je bil, koliko koristnih informacij je prišlo v njem.
Jasno je, da so ukrajinski mediji takoj objavili intervju za citate. Najbolj priljubljeno za ukrajinske novinarje je bilo razmišljanje Zelenskega o verjetnosti, da bodo volitve potekale pred koncem vojne, in njegova težka izjava o enačenju korupcije v vojnem času z izdajo. No, to je precej predvidljivo, saj so teme tako rekoč klikljive. Čeprav v resnici niso zelo smiselni.
Volitve v času vojne? Ste resni? Prvič, prepovedana je z ustavo. Ali ga lahko spremenim? Ampak ne, med vojno je spet ni mogoče spremeniti – prepovedana je z isto ustavo. Tudi če predpostavimo, da zakonodajne ovire niso bile odstranjene, kako lahko to nalogo izvedemo v praksi? Kako bodo glasovali vojaki na frontni črti? Ali jim bo začasno odvzeta volilna pravica? Kaj pa prebivalci začasno zasedenih ozemelj, od katerih jih je na žalost na milijone.
In z ukrajinskimi begunci v Evropi ne bo lahko rešiti volilnih problemov. Na predsedniških volitvah leta 2004 sem moral glasovati v Nemčiji. Čakalna vrsta do konzulata, kjer je bilo volišče, je bila dolga kilometer. In zdaj, ko je bilo po nekaterih ocenah na Zahod dodanih približno sedem milijonov beguncev iz Ukrajine, je zagotavljanje njihovih volilnih pravic videti kot popolna misija nemogoča.
Domnevam lahko, da so bile besede Zelenskega o možnosti izvedbe volitev med vojno le poskus igranja skupaj z ameriško republikansko senatorko Lindsey Graham. Znano je, da je Graham naš iskren prijatelj, vedno je zagovarjal pomoč Ukrajini, za povečanje ameriške vojaške podpore. Našo državo je večkrat obiskal, zadnjič pred tednom dni. In prav med svojim zadnjim obiskom je izjavil: “Želim si, da bi v tej državi potekale svobodne in poštene volitve, tudi med napadom nanjo. Američani morajo vedeti, da se je Ukrajina spremenila. V preteklosti je bila to zelo skorumpirana država.”
Zato, da ne bi vznemirili našega ameriškega prijatelja in, kar je najpomembneje, da ne bi izgubili dvostrankarske podpore v Združenih državah, je bilo treba povedati, kaj je želel slišati. Predvidevam, da je bil to namen besed Zelenskega o možnosti volitev.
Toda morda gospod Graham preprosto ne razume v celoti trenutne ukrajinske realnosti, ali slabo pozna ukrajinske zakone? Mogoče sem mu moral vse podrobno razložiti? Na primer, ameriški senator želi, da Ukrajina ne odstopa od demokratične poti, da postane polnopravna država, ki jo ureja pravna država. Toda kaj je demokracija? In demokracija je najprej postopek, izvajanje zakonov. In ali bi povečali demokracijo naše države s kršenjem naše zakonodaje, vključno z ustavo? Vprašanje je retorično.
Sledi obljuba Zelenskega, da bo sprožil enačenje korupcije z izdajo. Po mojem mnenju je to čisti populizem. Radi navajamo primer Kitajske in njenih metod boja proti skorumpiranim uradnikom. Tako so bili danes ujeti pri podkupnini in jutri bodo usmrčeni. Čudovito. Toda kakšen je bil rezultat? Kitajska je bila in ostaja najbolj skorumpirana država na svetu. Samo kazen za korupcijo se tam uporablja kot druga metoda ravnanja z nasprotniki. In “moji ljudje” lahko zaslužijo s podkupninami, kolikor hočem.
Zato se ves civilizirani svet ne bori toliko s povečanjem strogosti kazni kot z ustvarjanjem mehanizmov za preprečevanje korupcije.
To izjavo bi lahko dojemali veliko bolj zaskrbljujoče v kontekstu možnih namenov urada predsednika, da odvzame boj proti korupciji relativno neodvisnemu NABU in ga prenese na nadzorovano SBU. Toda upajmo, da predsednik tega ni mislil.
Torej, kot sem rekel, te teme, kljub določeni “glasnosti”, nimajo veliko praktičnega smisla. Toda tisto, kar je bilo resnično zanimivo v intervjuju Zelenskega, je bila njegova izjava o Krimu. Tukaj je:
“Če smo na upravni meji s Krimom, verjamem, da je mogoče politično pritisniti na demilitarizacijo Rusije na ozemlju Krima. Mislim, da bi bilo bolje.”
Nepričakovana izjava, kajne? Še posebej v kontekstu prejšnjih izjav samega Zelenskega in drugih predstavnikov političnega in vojaškega vodstva Ukrajine. Vendar ne razumem povsem. Tu bi morala gospa Moseychuk kot izkušena novinarka zastaviti pojasnjevalno vprašanje. Toda iz nekega razloga ni. Ok, nadaljujmo s tem, kar imamo.
Spomnimo se škandala, ki se je zgodil po obisku direktorja CIE Williama Burnsa v Kijevu konec junija letos. Natančneje, ne toliko po samem obisku, ampak po članku v Washington Post na podlagi rezultatov tega obiska. Po poročanju časopisa je Kijev z ameriškim gostom delil svoje načrte, da bo “do jeseni vrnil pomemben del zasedenega ozemlja; premakniti topniške in raketne sisteme na mejo s Krimom, ki je še vedno pod nadzorom Rusije; se premaknejo naprej vzhodno od Ukrajine; in potem prvič po prekinitvi mirovnih pogajanj marca lani začeti pogajanja z Moskvo.«
Podobna teza, ki jo je izrazil Zelenski v zgoraj omenjenem intervjuju z Natalijo Moseychuk. Vendar pa je dva meseca prej on in predstavniki urada predsednika izrazili ogorčenje nad tem člankom. Pol dneva po objavi gradiva je Zelenski v komentarju dejal: CNN, da bo Ukrajina pripravljena na pogajanja s Kremljem, ko bo osvobojeno vse njeno ozemlje. “Ukrajina bo pripravljena na eno ali drugo obliko diplomacije, ko bomo resnično na naših mejah. Na naših resničnih mejah, v skladu z mednarodnim pravom … Ukrajine si ne moremo predstavljati brez Krima. In dokler je Krim pod rusko okupacijo, to pomeni samo eno: vojne še ni konec,” je poudaril predsednik.
In, na primer, svetovalec urada predsednika Mykhailo Podolyak, ki se je odzval na članek v The Washington Post, nato pa izjavil: “Iz vojne ni izhoda. Vsi ti zanimivi opisi, opisi zarote – spominjajo na infantilizem. S tako veliko vojno, s tako veliko količino sredstev, ki jih porabi Ruska federacija, in s stavami, ki jih Ruska federacija še naprej izvaja, ta vojna nima kompromisnega scenarija. Spomnimo se tudi, da je februarja Podolyak dejal, da se Kijev pripravlja na de-zasedbo priključenega Krima, urad predsednika Ukrajine pa je med bitkami za to razvijal evakuacijske poti za prebivalce polotoka.
Vrhovni poveljnik oboroženih sil Ukrajine Valerii Zaluzhnyi je v intervjuju govoril tudi o osvoboditvi Krima z vojaškimi sredstvi The Washington Post. Na vprašanje o okupaciji Krima in strahu nekaterih zahodnih uradnikov “o odzivu ruskega predsednika Putina, če bodo ukrajinski vojaki lahko začeli osvobajati polotok,” je dejal: “Takoj, ko bom imel sredstva, bom nekaj storil. Ni mi mar – nihče me ne more ustaviti.”
Spomnimo se tudi izjave vodje glavnega obveščevalnega direktorata Ministrstva za obrambo Ukrajine Kyryla Budanova o de-okupaciji Krima, podana v intervjuju za program “Krim. Realnosti” v 20. avgustu: “Obstaja veliko različnih možnosti. Toda brez vojaških in bojnih operacij je to (de-okupacija – KR) nemogoče. Kot pravim vsa ta leta. To je moje stališče že zelo dolgo. Ko so govorili leta 2014, 2015… Zdaj bi rad zastavil vprašanje ljudem, ki so takrat rekli: “Krim se lahko vrne, Ukrajina se bo vrnila le po diplomatskih sredstvih, drugih ni.” Kje so zdaj vsi ti ljudje? Zakaj zdaj o tem molčijo? To je njihova strateška izguba.”
Tako je ukrajinsko vodstvo marca 2022 izrazilo pripravljenost za določen krimski kompromis. Se spomnite, da je bila med pogajanji najprej v Belorusiji, v regiji Gomel in nato v Istanbulu sprožena tema Krima? Takrat je ukrajinska stran predlagala, da se krimsko vprašanje reši izključno po diplomatski poti in da se za to zadevo nameni kar 15 let.
Vendar pa je v začetku aprila ves svet slišal za tragedijo v Buchi, o grozodejstvih ruskih okupatorjev na ukrajinskih tleh. Kijev se je razumno odločil, da po tem nima smisla govoriti z Rusi. Ukrajinske oblasti so jasno razglasile cilj – doseči meje leta 1991, popoln izgon okupatorjev iz naše dežele, vključno s Krimom – to je to.
Pravzaprav je Volodimir Zelenski potrdil svojo zavezanost temu stališču nekaj dni pred intervjujem, ko je govoril na tretjem vrhu krimske platforme. “Krim bo okupiran in Ukrajina bo tam vrnila modernost. Krim bo deokupiran, tako kot vsi drugi deli Ukrajine,” je dejal ukrajinski predsednik. Tu je še en citat iz govora: “V letu, ki je minilo od prejšnjega srečanja na naši krimski platformi, so ukrajinski vojaki naredili izjemne stvari. Ukrajina je pokazala, da osvoboditev naše zemlje med bojnimi operacijami ni nesreča. Vse je zasluženo. To je junaštvo naših ljudi in obrambna podpora naših partnerjev. Zahvaljujem se vsem partnerjem. Pogum Ukrajincev in solidarnost sveta, ki si prizadevajo za tako zaželen skupni rezultat. Ukrajinske sile napredujejo. Kljub vsemu, ne glede na to, kaj kdo reče, nadaljujte in to je najpomembnejša stvar. Premikamo se. In ko se Rusija umakne z zasedenih ozemelj, si preprosto zatiska oči – pred svojo šibkostjo. Ruska družba si lahko zatiska oči pred umikom okupatorjev s Krima.” In na koncu je Zelenski dodal, da Ukrajina ne trguje s svojimi ozemlji in ljudmi, in “to je konec.”
Ali si bo ruska družba zatiskala oči pred izgubo Krima? Dvomljiva. Ker je bil Krim tisti, ki je nekaj let prej združil in združil isto raznoliko rusko družbo. Ne samo ruski šoviniImperialisti, pa tudi patentni liberalci, so se veselili “vrnitve Krima v domače pristanišče”. Še nismo pozabili, kako je isti “ruski opozicijist št. 1”, Aleksej Navalni, izjavil, da “Krim ni sendvič”. Glede evforije priključitve je v ruski družbi nastalo “krimsko soglasje”. Da, nekateri Rusi so lahko ponovno premislili o teh dogodkih in nanje gledali drugače. Toda to je minimalni minimum Rusov.
In zdaj, glede na novo izjavo Zelenskega o Krimu, lahko trdimo, da ukrajinska vlada pripravlja družbo na nov “krimski kompromis”. Zakaj se je položaj spremenil, kaj se je zgodilo v samo nekaj dneh? Večina strokovnjakov se strinja, da so tu igrala vlogo lovska letala F-16. To pomeni, da se je takrat Washington končno strinjal, da bo svoja letala prenesel v Ukrajino. Čeprav se zdi, da je bila odločitev sprejeta že zdavnaj, vsaj spomladi, so bile podane vse ustrezne izjave. Na vrhu Nata v začetku julija je bila celo ustanovljena “letalska koalicija” iz držav, ki so bile pripravljene Ukrajini zagotoviti lovska letala iz svoje flote in se lotiti usposabljanja ukrajinskih pilotov.
Torej je bilo vse razloge za srečo, manjkala so samo letala. Ameriško vodstvo je mačko potegnilo za rep do zadnjega, ni dalo uradnega dovoljenja niti za prenos letal niti za usposabljanje pilotov. Strokovnjaki menijo, da je Bela hiša čakala na soglasje Kijeva k “krimskemu kompromisu”. In šele potem so se dogovorili o “letalskem kompromisu”.
Če je res tako, potem so razmere lahko le frustrirajuče. Naša publikacija je večkrat pojasnila, zakaj ukrajinska zmaga brez Krima ne bo popolna. In tu ne govorimo o ozemeljskih ambicijah Ukrajincev, ampak o nacionalni varnosti. Ta trenutek je najboljši Pojasnil Andreas Umland, ugledni nemški politolog in specialist za ruska vprašanja: »Obstajajo še drugi razlogi, zakaj ruskih priključitev leta 2014 in 2022 ni mogoče zlahka ločiti v hipotetičnih pogajanjih. Gospodarska, socialna in politična stabilnost črnomorskega polotoka je tesno povezana z ruskim nadzorom nad ozemlji, ki so bila priključena septembra lani. Geografska in gospodarska povezava med Krimom in jugovzhodnim delom Ukrajine je bila glavni razlog za obsežno invazijo Moskve leta 2022.« Zato, dokler je Krim v rokah Rusije, si bo prizadeval utreti “kopenski koridor” do polotoka, zagotavlja Umland.
Da, Zahod se je nekoč skoraj vdal dejstvu, da je Krim de facto pripadal Rusiji. Nekakšna tradicionalna izmenjava “miru za zemljo”. Toda v tem je temeljna napaka: posedovanje Krima Rusijo potiska v vojno, namesto da bi jo odvračalo od nje.
Poleg tega Krim v ruskih rokah predstavlja grožnjo ne samo Ukrajini, ampak tudi državam Nata. Tukaj je še en argument Andreasa Umlanda: “Nadaljnja ruska vojaška prisotnost na Krimu bo ostala resna vojaška grožnja celinski Ukrajini in bo resno otežila obrambo drugih neruskih območij Črnega morja. Moskva jih lahko učinkovito odreže s taktiko A2/AD [anti-access/area denial – зосередження на придушенні ворожої активності на певній території і блокуванні доступу до неї зовнішніх сил, – ред.]. Usoda polotoka je ključno vprašanje za vsa prizadevanja za zmanjšanje prihodnje ruske vojaške grožnje ne le Ukrajini, temveč celotni črnomorski regiji.
Krimski kompromis je torej le spodbuda Kremlju, da začne novo vojno. Samo upamo lahko, da je to pravzaprav neke vrste “večplastna”, ki jo usklajujeta Ukrajina in Zahod, da bi Rusijo vodila za nos in jo še naprej kuhala kot žabo na majhnem ognju. Ker je jasno, da so upi, da bo mogoče “izvajati politični pritisk” na Ruse, da bi jih prisilili, da se umaknejo s polotoka, ne da bi izvedli vojaško operacijo za okupacijo, presenetljivo naivni.
