Vas Stanislav se nahaja na istoimenskih pečinah na bregovih ustja Dnepra, 40 km od Khersona. Pred 10 leti sta se Olena in Valentyn Belozorenko, ki sta želela “živeti v svobodi”, preselila iz mesta. Posadili so zelenjavni vrt in kupili dve kozi za mleko. Sčasoma se je gospodinjstvo spremenilo v ekološko kmetijo “Lyman Goat”, kjer je Olena izdelovala kozji sir, Valentyn pa je goste predstavil živalim.
Povemo vam, kako je “Lyman Goat” na “mestu srečnih ljudi” preživel 8,5 meseca okupacije in še naprej dela pod sovražnim ognjem.
Olena in Valentyn Belozorenko, ustanovitelja eko kmetije “Lymanska Koza”
“Izbrali smo koze”
Elena Belozorenko je 20 let delala v regionalnem glasbenem in dramskem gledališču Kherson. 10 let je bila administratorka turneje – skupino je vozila po Ukrajini in v tujini. Hkrati je ženska sanjala o življenju v vasi.
“Življenje je potekalo med gledališčem in domom in z možem sva želela biti svobodna. Otroci so bili že odrasli. Podpirali so nas moralno in finančno. Ko sem bila stara 45 let, sva v vasi začela novo življenje,« pravi Olena.
Par je takoj zasadil zelenjavni vrt – želela sta vse gojiti. Bilo je težko, ni se izšlo, vendar so nadaljevali. Za vrt sem si želela domače mleko in sir.
»Celo pomislil sem na kravo, toda sosedje so rekli, da samo za krmo pozimi potrebujete 10 tisoč UAH. Takrat je bila to neznosna količina, zato hvala bogu nismo dobili krave,« se smeji Olena Belozorenko.
Par je v vasi kupil dva navadna otroka po 100 UAH. Elena in Valentin sploh nista razumela, kako skrbeti zanje, kaj nahraniti, kako se pasejo. Vendar so “negovali, negovali in vzgajali dobre koze”, ki so kasneje rodile in začele dajati mleko.
Elena Belozorenko z otrokom
“Bala sva se celo poskusiti prvi kozarec, saj sva slišala mite o kozjem mleku, da je brez okusa, z vonjem, z okusom. In poskusili smo – in izkazalo se je, da je tako okusno kot sladoled, sladko,« se spominja kmet.
Hkrati je Olena začela izdelovati sir iz kozjega mleka. Zabavala se je ob gledanju videoposnetkov o sirarstvu. Nekoč sem videla video, kjer je hostesa imela elegantno kuhinjo, čudovito ponev in sklede – tako je vizualno izbrala recept za svoj prvi poskus. V vasi, pravi ženska, kozji sir ni cenjen – “no, to je to.” Tako je svoje prijatelje in kolege obravnavala v gledališču, kjer je še pet let delala po selitvi v Stanislav. Sčasoma so siru dodali halloumi sir z meto, feta v marinadi in druge vrste sira.
“Navdušil sem se! Ko spoznate, da ste vi, mestni prebivalec, ustvarili pravi izdelek z lastnimi rokami, se počutite kot boginja. Ojoj! Lahko narežem kos sira, ga dam na kruh – in to bo pravi sendvič! Bil sem navdušen. Pri 45 letih sem ustanovil svoje podjetje. Še vedno mi ni dolgčas – izdelavo sira smatram za meditacijo,« pravi Olena Belozorenko.
Dnevna pot do Khersona – 40 km tam in nazaj – ni dodala zdravja in moči. Ko je bila Olena šest mesecev hospitalizirana. Zdravnik je dejal, da morate z njeno diagnozo izbrati gledališče in življenje v mestu ali vas in koze. V tem obdobju so Belozorenkos kupili prve tri čistokrvne koze, ki so jih našli z oglasom. Rodili so prve čistokrvne otroke, bilo je veliko več mleka.
“Nisem hotel zapustiti Stanislava. In izbrali smo koze. Tako smo se začeli razvijati,« se spominja ženska.
Zvezde poravnane
To še ni bila kmetija, pravi Olena Belozorenko. Po izpustitvi iz gledališča je iskala zaposlitev s krajšim delovnim časom – načrtovala je, da bo delala dva dni drug drugega in živela izmenično v mestu in na podeželju, da bi imela vsaj majhen dohodek, medtem ko se je njen mož ukvarjal z gospodinjstvom. Toda dela ni bilo. Ženska je bila razburjena.
“Nenadoma sem prejel klic pokojne Olene Mykytas iz nevladne organizacije Kherson “Uspešna ženska”. Izvajali so usposabljanja za ženske, ki so želele biti podjetnice. In z veseljem sem šel.”Elena pravi.
Hkrati je par pripravljal darilo sira za režiserja dramskega gledališča Alexandra Knyze. Gledališki oblikovalci so za embalažo narisali logotip – kozo. In na enem od treningov je Olena dobila nalogo, da si izmisli ime za svoje podjetje, svoj izdelek.
“To pravim – ‘Lymanova koza’. Bil sem odvrnjen – ne, ne ustreza, potrebujem “mlečno kmetijo” ali kaj tako jasnega. In bil sem trmast. Tako smo pisali o darilu, tako se je pojavilo to ime,« se spominja Olena Belozorenko.
Po usposabljanjih v Khersonu je ženska opravila še eno usposabljanje za bodoče podjetnike, registrirala samostojnega podjetnika in se začela resno ukvarjati s kozami, od katerih jih je bilo v družini že 13. Sledila je izkušenim sirarjem, iskala recepte in informacije o svojih hišnih ljubljenčkih na strokovnih forumih.
“Na žalost nikoli nisem imel finančne priložnosti za študij sirarstva v Italiji ali Franciji. Toda obrtni sir je izdelek, ki ga ni mogoče pokvariti. Kot zadnjo možnost, namesto zasnovanega, boste dobili samo še en sir. To sem imel večkrat, izkazalo se je zelo okusno. Običajno sledim receptu in tehnologiji, vendar obstajajo majhne nianse,” pravi Olena.
Prav tako so udeleženci foruma nekako pomagali paru, ki ni imel izkušenj, da bi rešil par novorojenih čistokrvnih otrok.
“Bila je zima, nihče ni hotel oditi – vse je bilo prekrito s snegom. Jokala sem in nisem vedela, kaj naj storim, ker so bili tako krhki. Odnesel sem ga domov za grelno blazino. Udeleženci v obliki rejcev koz so jim pomagali, da so prišli ven, pojasnili, da s čistokrvnimi kozami ni tako enostavno kot pri navadnih. Veterinarjem v vasi je težko, še posebej, ker smo tu tujci. Ko sem iskala veterinarje za mačke, so me pogledali, kot da sem ekscentrična,« pripoveduje ženska o svojih kmetijskih izkušnjah.
Elena Belozorenko z otrokom
Prvi turisti “Lymanove koze”
Nekega dne je Oleksandr Knyha poklical Oleno in rekel, da bo k njej poslal skupino mladih iz Odese na izlet, ki ji je pokazal regijo Kherson.
“Rekel je: ‘Kuhajte boršč, narežite sir in vzeli ga boste.’ Bilo me je strah – ne vem kako. Toda čez nekaj ur sva z možem imela vse pripravljeno, celo prebarvala staro pohištvo. In naslednji dan smo spoznali našo prvo skupino turistov,« se spominja Olena Belozorenko.
Prvi obiskovalci kmetije so ležali na travi, pili kozje mleko neposredno iz steklenice, objemali otroke in navdihnili par. Po odhodu gostov so se odločili, da se bodo razvijali v turistični smeri. Kot vedno so prijatelji pomagali: nekdo je oglaševal, nekdo je prinesel vrtno pohištvo, nekdo prinesel slamo. Olena je izdelala sir – že 20 vrst v tistem času, izvajala degustacije, govorila o izvoru in koristih vsakega. Valentyn, ki ljubi predvsem živali in ve veliko o njih, je goste odpeljal k kozam.
Valentyn Belozorenko z enim od učencev
»V bližini koz so se vsi odrasli spremenili v majhne otroke. Otroci so bili na splošno zelo zainteresirani. Morda je to najpomembnejša stvar, ki se je zgodila v našem poslu – videti srečne obraze ljudi, kako se sprostijo, odprejo, pozabijo na vse slabe stvari. Kozja terapija je odlična stvar,« se spominja Olena srečnih časov na kmetiji.
“Našo kozo je ubila lupina”
Ruska vojska je zasedla Stanislava 25. februarja 2022. Večina prebivalcev je odšla. Belozorenkos ni mogel zapustiti koz, ne glede na to, koliko so jih otroci prosili, naj zapustijo vas, dokler je bilo mogoče.
“Šele kasneje sem izvedela, skozi kaj gre najina hči, kakšen grozen stres je bil zanjo. Zame pa bi bilo strašneje hoditi po štirih stenah nekoga drugega in misliti, da moje koze umirajo od žeje in lakote ali da jih okupatorji preprosto streljajo. Bilo je neresnično. Bolje je pod ognjem,« pravi Olena.
Med okupacijo so se v vasi zgodile grozne stvari, prišlo je do ustrahovanja, pravi ženska. Nenehno je molila, da ruski okupatorji ne bodo vstopili na dvorišče in ubili koz.
Med enim od napadov, se spominja Olena Bilozorenko, sta z možem videla nekaj, kar je letelo na dvorišče. Nato je Helena pokrila sveto HelenoIn človek ga je pokril s svojim telesom.
“In to je bil golob. Toliko smo se smejali! V naši smreki je zgradila gnezdo. Nekega dne je lupina posekala to smreko, vendar so ptica in majhni golobi preživeli. Takrat smo mislili, da je to dober znak, da bomo osvobojeni, ker smo med okupacijo samo obupali,” pravi ženska.
Toda par ni rešil svoje čistokrvne koze – lupina je letela naravnost v to. Olena in Valentyn sta v vasi našla zapuščeno čistokrvno kozo in jo zaščitila. Prav tako so zaščitili vse zapuščene mačke in pse.
Ljudje, ki so ostali v vasi, so si pomagali po svojih najboljših močeh – Byelozorenki so razdeljevali kozje mleko, kuhali sir za praznike, nekateri so prinašali jajca, nekaj pečenih žemljic in jih delili s sosedi. Preko prijateljev, ki so gledalci, je Olena dobila tudi zdravilo za svoje sovaščane.
Dan, ko je ukrajinska vojska osvobodila Stanislava pred napadalci in so prvi vojaki v uniformi oboroženih sil Ukrajine vstopili v vas, je bil kot zmaga, pravi ženska.
“Ničesar več nismo verjeli, vendar se je zgodil čudež. To srečo smo že enkrat izkusili in resnično verjamem v našo skupno zmago,« pravi Olena Belozorenko.
Med okupacijo se je čreda močno povečala, težko jo je bilo nahraniti. Če so prej Belozorenkos prodali mlade živali (pod pogojem, da niso bile zaklane), potem so se to poletje odločili, da preprosto razdelijo kozo in kozo za zalego.
“Ne ubijamo živali in celo kokoši hranimo samo za jajca. Naše koze so čistokrvne in razdelili smo jih v dobre roke izključno za zalego. Par je bil dan kmetu iz Muzykivke – imel je manj sreče kot mi, okupatorji so zaklali celotno čredo. V jeseni še vedno želi od nas vzeti čedno kozo – obnoviti moramo živino. Skupaj je bilo razdeljenih več kot 20 glav,« pravi Olena Bilozorenko.
“Ne vem, kako zdaj preživimo”
Po deokupaciji je Lyman Koza začela zdraviti vojsko in prostovoljce, ki pridejo v vas, nato pa svojim sorodnikom in prijateljem pripovedujejo o kmetiji. Včasih Elena in Valentinina hči na svojih straneh v družabnih omrežjih objavljata obvestila o sirnih setih. Tako par prejme naročila za sire, Olena jih pošlje “Nova Poshta” iz Khersona ali Mykolaiva in vlaga vse, kar zasluži, v koze in v odpravljanje posledic sovražnih udarcev.
Valentyn Belozorenko z enim od učencev
4. avgusta je školjka ponovno odletela na dvorišče para – v stavbo, kjer živijo koze. Bilo je podnevi, zato živali niso bile poškodovane. Toda izbruhnil je požar – seno in pomožni prostori so pogoreli, Valentyn si je zlomil rebra – opeke so padle na njega iz uničene sobe. Njegovega pomočnika Ruslana so zdrobili ostanki garaže. Med vožnjo reševalnega vozila je več sosedov pomagalo pogasiti požar – voda je bila vzeta iz potoka na ozemlju.
“Pred tem sem delal v poletni kuhinji. Ves čas sem razmišljal, da bom zdaj šel na poletno prho, naj gre samo pomočnik. Če bi šla pod tuš, ne bi šla ven – stavka je bila v bližini, vse je bilo prepredeno z razbitinami,« pravi Olena.
Ta prihod je za seboj pustil opustošenje, ki ga par ni mogel urediti mesec dni. Valentyn zaradi poškodbe ni mogel delati, Olena mu je poskušala pomagati, vendar je morala še vedno skrbeti in mleko 37 koz, ki zdaj živijo na kmetiji, kuhati sir.
“Roke so nam padle, bili smo obupani. Za denar so se dogovorili s fantom, ki je komaj našel dvorišče. Moja hči je oznanila in nas prosila, naj od naju kupiva sir, da bi lahko zbrali denar za obnovo. Spet so prišli prijatelji in prostovoljci – nekateri so prinesli deske, nekateri so prinesli druge materiale. Zdaj imajo koze vsaj streho nad glavo, še vedno je treba narediti tla, vendar za to nimamo niti materiala niti sredstev. Zmanjkalo nam je pare,« utrujeno pravi Olena Belozorenko.
Ampak, dodaja, siri bodo kuhani, dokler ne bo mleka in koze ne bodo šle na porodniški dopust. Vsak dan ima Olena več kot 40 litrov mleka – iz njih se pridobi več kilogramov sira, odvisno od vrste sira, pasme koze, prehrane živali. Če ni naročil, kmet naredi trdi sir – izkaže se pol manj od enake količine mleka, ker zori in izsuši. Trdi kozji sir – caciota ali canistrata – lahko shranite nekaj let.
“Naše koze imajo popolno prehrano – dajemo žito, koruzo, ječmen in zelenjavo, ki jo dobimo. Človek jih veliko pokvari. Včasih nas vprašajo, ali so noseče. Ne. Preprosto so lepe. Naredili smo tudi poskus – prečkali smo koze različnih pasem, od katerih ena daje več mleka, druga – debelejše mleko, iz katerega je najboljši pridelek sira,« Olena govori o življenju kmetije med sovražnim granatiranjem.
Otroci so ponovno ponudili Oleni in Valentynu, da se preselita. Rekli so, da se bodo strinjali, če bodo koze lahko vzeli s seboj. Zaenkrat takšnih možnosti ni.
Kljub utrujenosti in stalni grožnji bo Lymanova koza delovala, pravi Olena Belozorenko.
“Preživeli smo vojno in zapor. Kmetija je naše življenjsko delo in z njo bomo nadaljevali. Veselimo se, da bomo videli vse z zmago,” pravi Olena.
***
Lahko naročite kozje sire in podprete ekološko kmetijo Lyman Goat iz regije Kherson v Telegramu na (050) 829 0931.
