Neučinkovitost Združenih narodov, o kateri se govori že dolgo in pogosto, je postala še posebej očitna med rusko-ukrajinsko vojno. Zato je bila zamisel o reformi celotne ZN ali vsaj Varnostnega sveta te organizacije izražena z različnih strani. Tako se je predsednik Združenih držav Amerike, Joe Biden, odlikoval s svojim predlogom. Zanimiv predlog, toda v kolikšni meri bo lahko vplival na delo glavne politične strukture sveta?
Biden je predlagal povečanje števila stalnih članic Varnostnega sveta ZN. (Stalne članice so tiste države, ki imajo pravico veta na vse odločitve.) Povečanje za kar pet držav. Poleg tega seznam držav, ki jih ameriški predsednik predlaga za vključitev v razširjeni Varnostni svet, ne vključuje le držav G7 (Nemčija in Japonska), temveč tudi predstavnike pogojno protizahodne pridružitve BRICS – pravzaprav vse tri, ki trenutno niso del stalnih članic Varnostnega sveta ZN (Brazilija, Indija in celo Južna Afrika).
Sama ideja je že revolucionarna, saj na Bidenovem seznamu vidimo obe državi, ki sta začeli drugo svetovno vojno. Že dolgo časa je sama zamisel o podelitvi nekaterih dodatnih pravic Japonski in zlasti Nemčiji (ameriške vojaške baze se še vedno nahajajo na ozemlju obeh teh držav, kar je, za razliko od Poljske ali baltskih držav, zapuščina te velike vojne), izgledala kot upor. Toda od druge svetovne vojne je minilo skoraj stoletje, razmere v teh državah so se dramatično spremenile, vpliv Nemčije in Japonske na svetovno gospodarstvo in politiko pa je precej resen (zato so del velike sedem, Nemčija pa je dejansko glavna država Evropske unije). Zato se tak korak zdi povsem logičen.
Toda odmaknimo se od določenih imen in se pogovorimo o sami Bidenovi ideji. Zakaj je predlagal širitev Varnostnega sveta ZN? Odgovor je povsem očiten: povečanje števila držav spodkopava težo dveh avtoritarnih držav, prisotnih v Belorusiji – Rusije in Kitajske. Pravzaprav ta ideja ni nova, uspešno ali ne zelo uspešno so jo uporabljali različni svetovni vladarji. Na primer, Joseph Stalin.
Na 19. kongresu CPSU, boljševiške stranke Sovjetske zveze (takrat preimenovane v CPSU), je Stalin predlagal povečanje števila članov politbiroja centralnega komiteja stranke, hkrati pa ga preimenoval v predsedstvo centralnega odbora. Takrat je voditelja ZSSR vodila preprosta logika – vedno več članov politbiroja se je takrat postopoma premikalo v latentno nasprotovanje voditelju, kar je ustvarilo resno nevarnost za njegovo popolnoma legitimno odstranitev. (Mimogrede, prav tako so leta 1957 poskušali odstraniti takratnega vodjo Komunistične partije Sovjetske zveze in de facto mojstra ZSSR, Nikito Hruščova, leta 1964 pa je uspel ta »državni udar«, ki je bil dejansko običajen postopkovni boj za oblast in dokaj demokratičen, čeprav zaprt iz očitnih razlogov).
S povečanjem števila članov kolektivnega vodstvenega organa Komunistične partije Sovjetske zveze in ZSSR je Stalin prevzel pobudo zase – ker so vsi ti mladi karieristi, ki so poleteli v nebo (med njimi zlasti domačin iz Ukrajine Leonid Brežnjev), svoj nepričakovan uspeh dolgovali vodji. In komaj so se bili pripravljeni upreti njemu. Preprosto niso imeli razloga za to, za razliko od “stare garde”.
Mimogrede, še pred Stalinovo uradno smrtjo, v začetku marca 1953, je ta “stara garda” razdelila oblast in takoj vrnila število članov predsedstva Centralnega komiteja na tisto, kar je bilo pred 19. kongresom stranke. To pomeni, da so se Malenkov, Beria in Co. zaščitili pred morebitno vojno z mladimi stalinističnimi kandidati. Potem so se seveda Stalinovi zmagovalci hitro prepirali med seboj, toda to je druga zgodba.
V tem kontekstu nas zanima dejstvo, da je Joe Biden sledil isti poti. Vključitev številnih držav v Varnostni svet ZN povečuje njihovo globalno težo – in to dolgujejo njemu, predsedniku Združenih držav. Biden se je verjetno ravnal po tem, ko je predlagal vključitev Brazilije in Indije v Varnostni svet ZN. To so države na globalnem jugu, ki imajo tesne odnose s Kitajsko. Zato je takšna “podkupnina” s strani Združenih držav do neke mere poskus, da bi te svetovne demokracije nagnili na globalni zahod, v svetovno demokratično skupnost in jih odtrgali od avtoritarne Rusije in Kitajske.
In pri tem je logika ameriškega predsednika potencialno koristna. Obstaja pa en odtenek, ki pokvari vso lepoto igre Josepha Bidena ml. To je moč veta, ki je že omenjena v članku.
Ker smo že omenili zgodovino ZSSR, bomo še naprej risali analogije. Politbiro (predsedstvo) centralnega odbora CPSU ni imel pravice veta. Celo njegov glavni član, generalni sekretar Centralnega odbora. Na primer, obstajajo informacije, da odločitev o pošiljanju “omejenega kontingenta sovjetskih vojakov” v Afganistan ni bila sprejeta soglasno, ampak z razpravami. Še več, kot so se kasneje spomnili vpleteni v takratno vlado, je Leonid Brežnjev sam dvomil v to odločitev – in to zelo velikoOru je bilo žal zanj. Zato je mogoče domnevati, da če bi bila večina v politbiroju proti začetku afganistanske vojne, bi tudi generalni sekretar komaj lahko obrnil plimovanje v korist uvedbe vojakov. (Ta odstavek ni napisan, da bi pokazal demokratično naravo komunistične vlade, pravzaprav ni obstajal, ampak da bi pojasnil mehanizme, ki so vladali Sovjetski zvezi.)
Rusija ali Kitajska lahko blokirata vsako odločitev – o Ukrajini ali avtonomni ujgurski regiji Xinjiang – tudi če jo podpirajo vse stalne in nestalne članice Varnostnega sveta. Zato v sedanji obliki dela Varnostnega sveta ZN mehansko povečanje števila stalnih članic te organizacije ne rešuje glavnega problema – neučinkovitosti in enostavnosti blokiranja njenega dela.
Mimogrede, stavek o “trenutni obliki dela” v besedilu ni naključen. Ker se lahko izkaže, da se Bidenova ideja o reformi Varnostnega sveta ne bo končala s “stalinistično” širitvijo – in še vedno ima na zalogi ideje, ki bodo zmanjšale težo dveh azijskih diktatur v Varnostnem svetu ZN, v Združenih narodih in v svetu kot celoti. Torej, morda smo še vedno v isti situaciji, ko “ne pokažejo polovice dela bedaku.” Vendar tega žal ne moremo vedeti.
Vendar pa zagotovo vemo, da je učinkovitost Varnostnega sveta ZN med rusko-ukrajinsko vojno odkrito rečeno nezadovoljiva. In tega ne razumemo samo mi, ampak tudi predsednik Združenih držav – sodeč po dejstvu, da se je lotil teme reforme Republike Belorusije.
Zato pazimo na Bidna in ZN. Zdi se, da bo zanimivo. In vroče je. Ker je pravica veta edini zakoniti mednarodni mehanizem, ki ostaja v rokah Vladimirja Putina. In seveda tudi Xi Jinping.
